Mislim, da ima vsak človek določeno šibkost, tisto, kar ga zapelje – recimo v stanje, ko se ne počuti dobro, ko je zavestno storil nekaj narobe in tako ne more uiti svoji vesti. Denimo, da je to dejanje Adamovo jabolko.
Tudi jaz se seveda srečujem s takšnim jabolkom, ki me spravlja v dvome. Držim ga v rokah in se odločam ali bi ugriznila vanj ali ne. Jabolko se lesketa v roki in se navihano smehlja. Kako včasih tisto, kar velja za ne dobro, mika. Ponuja se in vabi, da ugriznem vanj in se nasitim njegove sladkobe. Vendar ali bo to jabolko zares tako sladko, kot obljublja? Kaj, če je tako lepa samo lupina, ki za seboj skriva grenak sad žalosti, razočaranja, strahu? Kakšne bodo posledice?
Kaj je lahko Adamovo jabolko? Sama pri sebi razmišljam, da gre tu verjetno za zavestne negativne oz. sebične odločitve, s katerimi prizadenem drugega ali sebe kot osebo, človeka. Te odločitve so tako lahko povezane s spoštovanjem telesa, osebe, življenja, okolice, … V Svetem pismu sta jabolko užila Adam in Eva, ko jima je kača (Hudič) obljubila, da bosta potem kot Bog (Stvarnik in čista Ljubezen). Ker sta hotela biti kot On in ju je gnala samozadostnost, sta ugriznila v jabolko spoznanja in se srečala z močjo, o kateri nista imela pojma. Začutila sta sram in padla veliko nižje, kot sta pričakovala. Izgnana sta bila iz raja, odreči sta se morala varnosti in nenehnemu prejemanju ljubezni. Ljubezni je danes ravno toliko, a ker smo spoznali tudi zlo, jo veliko težje zaznavamo in sprejemamo, kot bi jo lahko drugače.
Tako kot pri Adamu in Evi tudi zdaj vest pogosto potrka na naše možgane šele po opravljenem dejanju. In ker se preteklosti ne da spreminjati, moramo situacijo sprejeti in prebaviti po svojih najboljših močeh. Najhitreje se je znebimo, če jo izpljunemo, dolgo traja, če jo prebavljamo skozi ves prebavni trakt misli in srca. Ljudje smo različni, zato različno dolgo prebolevamo situacijo. Nekaterim je sploh ni potrebno, drugim tega ni treba le na videz. Mislim, da se vsakega človeka dotakne bolečina, ki jo je prizadejal drugemu ali sebi. In kaj je še najbolj noro – to, da je to dobro (zavedanje, da nekaj nismo naredili prav, namreč). Zakaj?
Ljudje naj bi živeli tudi zato, da spoznavamo dobro in zlo, da se učimo sočustvovati in odpuščati, da osebno in duševno (do)zorimo. In to bi bilo težko tudi brez Adamovih jabolk. Seveda ni prav, da nekoga prizadenemo. A ljudje smo k temu že malo nagnjeni. Ko se to zgodi je na nas, na meni, da rešim situacijo, odnos, ki je bil ranjen. Zato pa je potrebno veliko moči – moč, da se pokesam, da nekomu ali sebi pogledam v oči in rečem » oprosti «.
Adam in Eva sta našla svoj mir in svojo odrešitev. In to pomeni, da imamo to možnost tudi mi – tudi ti, tudi jaz. Zdaj je seštevek vseh preteklih trenutkov, ki sem jih odločila, tako kot ti. Težko je včasih, vendar kako odrešilna je tista moč, ki mi omogoča nekomu ali sebi reči oprosti ali pa celo se odločiti zavreči Adamovo jabolko. Nočem ga ponujati drugim, čeprav bi mi včasih pomenilo olajšanje. Vendar povzročitev gorja drugemu je še slabše, kot če bi sama ugriznila vanj. Mislim, da če vsak človek živi po svoji vesti, se veliko lažje spopada z Adamovimi jabolki, skušnjavami, ki bi mu lahko tako ali drugače zagrenile življenje.
_________________________________________________________________________________________ Marta Bartolj, dipl. ekon., pesnica in slikarka
E-pošta:
|