Avtor članka: Robert Lisac, izdelovalec mozaičnih portretov, pisatelj, trener borilnih veščin, avtor knjig Korak v neznano – pot pogumnih in Kapljice modrosti
To poletje sem se s sestro klatil po Jadranu, ko sva na eni avtobusni postaji srečala enega Francoza, ki naju je ogovoril. V francoščini smo pokramljali o vsem mogočem, ko je vrli državljan Francije vprašal, od kod sva. Najin odgovor se je glasil: »Slovenija!« Takoj za tem naju je možakar srednjih let vprašal, katero je glavno mesto Slovenije in spet sva oba s sestro kot iz topa odgovorila: »Ljubljana!« Ker sva videla, da ni dobro razumel, sva ime naše prestolnice počasi izgovorila še vsaj dvakrat.
Pogovor se je nadaljeval in kar naenkrat je možakar spet vprašal: »Kako se že reče vašemu glavnemu mestu?« Midva spet: »Ljubljana!« Pogovor je spet stekel in po nekaj minutah naju je spet vprašal za ime našega glavnega mesta, ker ga je spet pozabil. Kot že dvakrat poprej, sva mu spet vljudno odgovorila, da je glavno mesto Slovenije še vedno Ljubljana.
V naši bližini je bil naslonjen k steni tudi moj nahrbtnik. Ker sem poškilil tja, ali je še vedno na starem mestu, je tja pogledal tudi Francoz. Slučajno je bil odprt stranski žep nahrbtnika, iz katerega je štrlel moj velik nož, ki ga imam vedno s seboj, kadar se podajam na razne avanture v naravi. Francoz me je prvo pogledal nož in nato še mene in me seveda vprašal, čemu potrebujem na svojih potovanjih tako velik nož?
Že sem mu mislil razložiti, da z njim odpiram konzerve, čistim ribe, režem kruh, ko sem si v hipu premislil in mu bleknil: »Ta nož imam pri sebi, če slučajno naletim na kakšnega Francoza, ki si ne zapomni glavnega mesta Slovenije!« Seveda sem se na njegov račun malce pošalil in vendar je stopil za vsak slučaj korak nazaj, saj sem bil tisti dan precej skuštran, neobrit in dobro zapečen, kar pomeni, da nisem izžareval najbolj miroljubnega vtisa.
Ker mi je bila igra, ki sva jo s sestro načela, všeč, sem se naredil neumnega kot kamen z namenom, da odigram vlogo Francoza na slovenski način. Vprašal sem ga: »Gospod, od kod ste pa vi?« Seveda sem vedel, da je človek iz Francije, saj smo se vendarle pogovarjali v francoščini, zato mi je bilo jasno, kakšen bo odgovor. In res, možakar mi ponosno pritrdi, da je iz Francije. Z najbolj nedolžnim pogledom, ki ga premorem, sem ga vprašujoče pogledal in ga podrezal: »Gospod, katero je že glavno mesto Francije?«
V življenju ne bom pozabil njegovega pogleda, češ, kako ne vem glavnega mesta Francije? Ravno, ko je mislil izustiti ime njegovega glavnega mesta, sem ga prehitel in začel jeclati: »ja, saj se spomnim, ali je to …hm, ja, na P se mi zdi, da se začne vaše glavno mesto…. Hm, Pe, Per…, Pu, Puh.., Poor?« Francozu je prekipelo, kar privrelo je iz njega: »C’est Paris!« Teatralično sem prikimal in mu hvaležno pritrdil, da ima najbrž prav. Sestra se je krohotala, saj je vedela, da se delam norca iz ubogega možakarja.
To resnično zgodbo sem vam povedal zato, ker krasno prikazuje trenutni (kulturni) položaj Slovenije v tujini, sploh v ekonomsko »vplivnejših« državah. Čeprav je bil celotni dogodek resnično komičen, sem se potem globoko zamislil, zakaj nihče ničesar ne ve o Sloveniji? Zakaj vsi Slovenci vemo, da glavno mesto Francije Pariz, vendar Francozi ne vedo, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana? Zakaj vsi Slovenci vemo za Ludvika 14., noben Francoz pa za Prešerna?
Morda se sprašujete, zakaj tukaj po »geografsko« razglabljam o teh rečeh, ko bi moral pisati o kulturi ali osebnostnem razvoju? Saj gre točno za to, za kulturo, slovensko kulturo in za osebnostni razvoj slovenskega naroda! Ni Francoz kriv, da ne ve za Ljubljano, sami smo krivi! Zakaj? Ker se v tujini pogosto že skoraj opravičujemo v smislu: »Oprostite, jaz sem samo iz majhne Slovenije!«, medtem ko Američan ponosno izusti: »Yeah, I’m american!«, Nemec pa: »Ich bin stolz ein Deutscher zu sein!« Ali je ravno ta samozavest, ki jo očitno nekateri narodi premorejo, drugi pa ne, tista, zaradi katere Slovenci raje beremo angleške, nemške, ameriške knjižne uspešnice kot slovenske? Ali Slovenci ne premoremo prav tako kvalitetna literarna dela kot vsi ostali narodi? Zakaj je ameriški akcijski film, recimo Rambo, v očeh mnogih Slovencev več vreden kot Kekec? Zakaj imamo nizozemske ali francoske slikarje za večvredne kot naše?
Osebno menim, da ima slovenska kulturna scena ogromen potencial, ki se lahko izrazi le, ko bo slovensko ljudstvo podprlo slovenske umetnike tako, da prej kupi kakšno knjigo, ki jo je napisal slovenski pisatelj in ne ameriški, angleški, nemški, nizozemski, japonski… Ni čudno, da je samozavest slovenskih umetnikov tako nizka, če dobesedno obsedijo na svojih delih. Na knjigah slovenskih pisateljev se nabira prah, ker že več mesecev ležijo v nekih temnih skladiščih. Ne gre za to, da bi bile slovenske knjige slabe, samo kaj, ko ljudstvo kupuje iz principa knjige tujih avtorjev. Slike inovativnih slovenskih umetnikov ne visijo v galerijah po celem svetu, ampak skrbno zloženo čakajo pod posteljo umetnika, da bo morda kdaj napočil pa le ta pravi čas in interes tudi za slovensko, avtohtono likovno umetnost.
Še enkrat poudarjam, ne želim, da te vrstice izzvenijo nacionalistično, daleč od tega, ker sem nacionalizem v tujini občutil na lastni koži, vse, kar si želim, je le to, da bi slovenski umetniki, pisatelji, glasbeniki, spet hodili bistveno bolj vzravnano, bolj samozavestno, ker si to zaslužijo, saj se naša umetnost lahko kosa z vsako umetnost v tujini, vendar le, če se bo začel slovenski umetnik zavedati svoje lastne vrednosti in vrednosti svojih kreacij!
Druga plat pa je seveda ta, da se bo moral povprečen Slovenec vprašati, koga želi z nakupom knjige, slike, fotografije ali kipa podpreti? Želim podreti umetnike, ki imajo že tako ali tako nek bajen status in vsega dovolj tudi v materialnem smislu, ali perspektivnega slovenskega umetnika, ki mora v bližnji restavraciji pomivati posodo, da se lahko sploh preživi?
Če bi se tako umetniki, ljubitelji umetnosti in vsi Slovenci zavedali dragocenosti vsega tega, kar nosimo vsi v sebi, kar premoremo v obliki umetniških izdelkov in kakovostnih umetnikov, torej, če bi imeli vsi našteti bolj zdravo samopodobo, potem me v tujini ne bi Francozi spraševali, kako se imenuje slovensko glavno mesto. Tudi Francozi in vsi ostali narodi bi v tem primeru vedeli, da imamo bogato kulturno dediščino in družbo, ki podpira umetniško sceno.
Če se s temi vrsticami strinjate, jih prosim pošljite svojim prijateljem, svojim znancem, sorodnikom, drugim umetnikom, politikom, gospodarstvenikom, saj se velike spremembe lahko dogajajo le postopno in to z neštetimi majhnimi koraki. To, da se odločite poslati te vrstice naprej, je en takšen majhen a zelo pomemben korak! Drugi korak pa je ta, da se naročite na elektronski mesečnik na www.mozaik-kreativnosti.com . Tretji korak pa je prav tako zelo lahko storiti, podprite nas umetnike v mislih, besedah in dejanjih, mi umetniki, pisatelji, kiparji pa bomo za vas ustvarjali (pisali, risali, kiparili…), da se bo kadilo 🙂!
Lep pisateljski pozdrav!
Robert Lisac
GSM: 040 901 559 (v primeru naročila mozaikčnih portretov ter drugih izdelkov, Robertu sporočite tole kodo: “Mozaik Kreativnosti”
www.unikatnimozaiki.com
RoArt d.o.o.
Izobraževanje, storitve in trgovina
Jakčeva ulica 40
1000 Ljubljana
Oglejte si tudi preostale zanimive in poučne članke, ki jih je Robert Lisac pred časom prispeval za portal Mozaik Kreativnosti:
Deli s prijatelji/Share
Leave a Reply