Tokrat smo za vas, pa tudi za prvi rojstni dan Mladih Kreativistov, izdelali slastno kostanjevo torto, ki je za izdelavo vzela malce več časa kot druge torte, je pa zato toliko bolj slastna. Kostanj je v tem mesecu dodobra dozorel, zato je s svojo sladkobo še kako primeren za izdelavo praznične kostanjeve torte.

Torta je, zaradi same sestave kostanja in vseh sestavin, po naravi nižja kot ostale, bolj hrustljava in primerna za pb. 15 oseb. Zraven se seveda priležejo tudi sladko belo vino ali sladek sok in veliko dobre družbe ter smeha. Pa dober tek in na zdravje - na novo, prav tako uspešno leto izdaje Mladih Kreativistov, želim Aidi, Marti, Romani, Robiju, Royu in še kakšnemu novo pridruženemu piscu člankov!

Pripomočki za izdelavo kostanjeve torte: 1 kg kostanja, 6 jajc, 1 sladka smetana ali malo skute, ribezova marmelada, 1 limonin sladkor, 1 vanili sladkor, 1 pecilni prašek, 1 vrečka glazure ali tablica jedilne čokolade, 10 dag masla, 5 žlic bele moke, 20 dag sladkorja v prahu, grozdje.	Korak 1 : Kostanj kuhamo v slani vreli vodi, dokler ne postane mehak, nato ga ohladimo in olupimo (ta postopek vzame največ časa - tudi do 3 ure ali več)..	Korak 2 : V eno skledo penasto zamešamo 6 rumenjakov, vanili in limonin sladkor, sladkor v prahu ter maslo. V drugo skledo presejemo pecilni prašek in moko, v tretji pa iz olupljenega kostanja naredimo pire (dodamo še par žličk mleka ali vode, če je pretrd).
Korak 3 : V prvo skledo stresemo vsebino druge ter tretje sklede in s paličnim mešalnikom vse skupaj mešamo, dokler zmes ne postane gladka.	Korak 4 : Zmes stresemo v pekač okrogle oblike, v katero položimo peki papir, premazan z žličko masla, da se pri preki zmes ne bi prijela na pekač. Pekač postavimo v pečico, ki smo jo prej pol ure segrevali na 180°C in nato pečemo od 40 do 50 min.	Korak 5 : Ko je zmes-podlaga torte pečena, jo vzamemo iz pekača, ohladimo, z nitko prerežemo na dva dela, enega premažemo z okusno ribezovo ali robidino marmelado, dodamo nekaj sladkega temnega grozdja, iz katerega smo pobrali pečke in drugi del poveznemo čez prvi, namazani del.
Korak 6: Nato z marmelado premažemo še drugi, poveznjeni del...	Korak 7 : ... stopimo nad paro (ali skupaj z maslom) čokolado in z njo premažemo celo torto. Posujemo jo lahko še s čokoladnimi mrvicami...	Korak 8: ...jo okrasimo z grozdjem - najprej belim, ki smo ga narezali na kolobarčke in jih razporedili v krogu (lahko poljubno)...
Korak 9: ... nato pa na bele kolobarčke postavimo še cele jagode temnega grozdja.	Korak 10: S koščki svetlega grozdja oblikujemo napis (v našem primeru Mladi Kreativisti, 1. leto - kar se na teh slikah ne vidi najbolje). Dodamo še smetano ali skuto v kupčkih in juhuhu, torta je nared! Postavimo jo v hladilnik, da "počiva" nekaj ur, nato pa sledi posladek!	<--- Vas zanima, kako izgleda torta, ko je izdelana? Takole! Zraven pa se prileže še kozarček sladkega mošta ali Schardoneja, za otroke in mladino pa seveda jabolčni ali pomarančni sok. Dober tek in polna usta dobrot vam želim!

Ste ob branju tega članka tudi vi dobili idejo za izdelavo nečesa, kar vam popestri dan? Ustvarite izdelek, fotografirajte ga in pošljite slike s kratkim opisom navodil za izdelavo na
info@mozaik-kreativnosti.com - do 28. 11. 2005.
Vaš prispevek bomo objavili v prihodnjih številkah E-mesečnika Mladih Kreativistov in ga bogato nagradili - najboljšega s slovensko knjižno uspešnico slovenskega motivatorja Roya Goreye, ŽIVLJENJSKI DIAMANT (knjiga obravnava vsa ključna življenjska področja in je odličen življenjski vodič -v njem najdete področje družine, denarja, službe, osebnostne rasti, zdravja, ipd.).

Vse ostale, ki jih bomo objavili v prihodnjih številkah, pa bomo nagradili z elektronsko knjigo Tam, kjer je volja, tam je pot (v njej najdete tudi zaposlitvene nasvete, kako napisati odličen življenjepis ter CV in motivacijske nasvete), avtorja Roya Goreye.

Nina Kolar, avtorica portala MOZAIK KREATIVNOSTI, urednica Mladih Kreativistov

Vas je minuli mesec kaj navdahnilo? Mene je ogromno stvari. Že misel, da bi se preizkusila v risarskih spretnostih, mi je burila možgane. Mimogrede, nikoli nisem bila kaj prida v risanju, zato sem se odločila, da si nabavim material; čopič, tempera barvice, risalni blok in poskusim. Ja, ja, v ustvarjanju abstraktnih kreacij sem pa prava umetnica! Obljubim vam, da bom kakšen "uspešen poskus" pokazala tudi vam v kakšni od naslednjih številk e-mesečnika.

Umetniško delo se velikokrat pojmuje kot odraz umetnikovega notranjega sveta, in ko stojimo pred sliko, kot najpogostejšo obliko umetniškega izražanja, pogosto razmišljamo, kaj nam je umetnik želel sporočiti o sebi, kateri notranji afekti, dražljaji, so ga gnali, ko je slikal, oziroma nasploh umetniško ustvarjal. Lahko pa stojimo pred sliko in prisluhnemo sebi, notranjim doživljanjem, ki jih slika prebudi v nas, ne da bi pri tem razmišljali o avtorjevih občutkih, namenih. Le prisluhnite. Se morda bojite, da boste v "njegovem svetu" zagledali lasten svet? Nikar.

Vsak ima drugačna občutenja, razlage, doživetja in niti dva človeka ne moreta imeti enakih. Naj se še tako trudimo razumeti, kaj so nam želeli sporočiti risarski umetniki (včasih še sami ne vedo in v tem ni nič slabega) s svojimi stvaritvami – staro in novodobni umetniki – ne bomo nikoli vedeli ali ugotovili, saj gre za individum, ki ga dojema vsak po svoje in zase. Gre samo za eno obliko izražanja samega sebe, gre za izlitje sebe. Seveda imamo ljudje nešteto interpretacij za vsakega posebej, a Piccaso je risal po svojih dojemanjih, Rembrant po svojih... in jaz bom po svojih.

S svojo široko barvno paleto – od zlato rumene, oker, zelenkaste, pa vse do rjavih odtenkov – je jesensko listje okrasilo že tako krasno Mati naravo. Med njo in človekom bi morala biti harmonija, ki bi se odražala v ohranjanju njenih pristnih, dragocenih darov, katere nam nesebično nudi. Prav ona je pogosto vir navdiha pri umetnikih, pa naj gre za tiste, ki pišejo poezijo, rišejo grafite, slike, se poigravajo z glino. Zato ji prisluhnimo in bodimo z njo uravnoteženi.

Če sem umetnik svojega življenja, bom kreativna, ustvarjalna, da bo jezik slike samo tisto, kar boste prebrali vi v njej!

Življenjsko ustvarjalnost vam želim!


Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com

Predstavljajte si, da ste se nahajate sredi velemesta in da ste se pravkar uspešno izgubili. Na srečo imate v žepu zemljevid. Z zemljevidom v roki stopite do najbližjega domačina in ga vprašate za pot, kako se pride od tam, kjer ste, do glavne železniške postaje. Kako bi reagirali, če bi dobili od domačina naslednjo razlago?

»Ne pojdite tukaj naprej! Nikakor zdaj ne pojdite na levo, kaj šele na desno! Tu, kjer se zdaj nahajate je najslabša možna izhodiščna točka, da pridete do železniške postaje! Kako ste se lahko sploh izgubili? Res ste neumni! Ne verjamem, da boste našli železniško postajo tudi, če vam natančno razložim pot… No, vsekakor na vašem mestu ne bi šel s tramvajem, ker vam bodo v tej gneči gotovo ukradli denarnico, takšen pač je ta svet! Naredili ste veliko napako, da ste prišli semkaj v to četrt, saj tukaj nimate kaj videti!itd…«

Ali bi našli železniško postajo, če bi vam kdo na ta način razlagal pot? Verjetno ne. S tem primerom sem želel izpostaviti "mentaliteto rdečega flomastra", s katero sebi in drugim onemogočamo, ne samo, da bi našli železniško postajo, temveč tudi svoj smisel življenja.

Kaj je to "mentaliteta rdečega flomastra"? To je mentaliteta nekaterih učiteljev, ki v spisu svojih učencev iščejo samo napake in jih z rdečo označijo tako, da ima na koncu učenec pred sabo kolekcijo napak, s katero se počuti tako kot ste se prej verjetno počutili vi v vlogi nebogljenega turista, ki sicer ve, da se je izgubil, vendar mu nihče ni pripravljen pokazati prave poti.

Lahko je turistu našteti kam vse naj ne gre, pa bo zaradi tega našel železniško postajo? Ali ni podobno z učencem, ki ima v celem spisu označene same napake? Ali bo sploh vedel, kaj je bilo pri njegovem izdelku napisanega dobrega ? Ko ima pred sabo svoje vrstice posejane z učiteljevimi rdečimi »okraski«, gotovo hrepeni po rešilni bilki, vsaj po majhnem priznanju, da je bilo pri celem spisu pa le nekaj dobrega?

Verjamem, da je zelo lahko iskati in najti napake pri sebi in še lažje pri drugih . Mislim, da smo v tem pravi mojstri in da je verjetno napočil čas, da postanemo mojstri še na kakšnem drugem, morda bolj konstruktivnem področju. Da vsi delamo napake, smo se najkasneje naučili v šoli. Da VSI premoremo tudi nekaj dobrega, nadpovprečnega, pohvale vrednega, je pa resnica, ki se je moramo šele naučiti prepoznavati. Kaj želim s tem povedati?

Učencu je treba na koncu spisa napisati, v čem se v pozitivnem smislu razlikuje od vseh ostalih učencev, kaj je napisal še posebej duhovito, kreativno, subtilno, pa četudi je napravil 100 slovničnih napak. Turistu je treba pokazati, kje se nahaja v tem trenutku in mu razložiti na nazoren način, kako bo najhitreje in najbolj varno prispel do železniške postaje. Torej še bolj konkretno:

Potrudimo se videti pri sebi in drugih poleg črne barve še tudi belo, poleg napak tudi potenciale. Vsi vemo, v čem smo slabi, kaj nam ne uspeva, česa vsega nismo sposobni , le redki pa vemo v čem smo dobri, kje se skrivajo naši talenti, ker so nam vedno s prstom kazali na naše napake, ne pa na naše prednosti in potenciale, naše očitne spretnosti in sposobnosti. Ni vseeno, ali je naša pozornost usmerjena v temo ali v svetlobo ali v napako ali v potencial človeka!

Zato vam toplo priporočam, da človeka pohvalite, kadar v njemu odkrijete nekaj dobrega! Če me ne bi pohvalila učiteljica v osnovni šoli, da dobro rišem, se tega nikoli ne bi zavedal in nikoli ne bi ilustriral knjige, risal karikature in imel razstavo svojih slik. Če mi nihče ne bi povedal, da sem na tem področju dober, se te kvalitete ne bi začenjal zavedati in bi ta potencial, ki sem ga očitno nosil v sebi, zamrl. Ali vidite, kakšno moč lahko ima samo ena samcata pohvala? Ali ni krasno, kako pozitivno lahko vpliva samo en kratek stavek »Robert, ti pa res rišeš zelo lepo! Zelo si nadarjen na tem področju! Kar naprej tako!«

Pohvale so nujne, da se človek začenja zavedati v čem je sploh dober, kajti prav to, da se začenja tega zavedati, je ena najbolj dragocenih smernic, kam se mu splača vlagati svoj trud, čas, energijo, saj je večja verjetnost, da bo človek uspel na področju, kjer je talentiran, kot na področju, kjer povprečen, kajne?

Človeku povejte, če na njemu občudujete kakšno lastnost, s tem boste lahko tudi vi prispevali dragocen delček, da se vaš sogovornik začenja zavedati svoje lastne vrednosti, svoje prave vrednosti na določenem področju. Nikoli ne bom pozabil pohvale nekdanje učenke, ki sem jo učil kung fu: »Zelo dober pedagog si. Vse znaš krasno in zanimivo razložiti. Ko poučuješ, človek začuti, da mu želiš dati kar največ.«

Za ta stavek sem ji bil zelo hvaležen, saj so slutnje, ki sem jih imel o svojem delu, lahko prerasle v nekaj več, v potrditev, da sem na pravi poti in da se splača po tej poti hoditi še naprej.

Seveda takšnim in podobnim pohvalam na začetku nisem posvečal prav veliko pozornosti, ker me je družba ves čas učila, da je treba biti »skromen«. Kasneje sem te pohvale končno začel nejeverno registrirati. Iz tega dvoma sem začel iskati dokaze, da pa je pohvala morda le temeljila na realnih dejstvih. Še kasneje sem ugotovil, da sem res dober pedagog, da znam z ljudmi, sicer ne bi bil aktiven ves čas v poklicih, kjer sem imel izključno opravka z ljudmi. Na osnovi te pohvale sem dobil pomembno smernico, zaradi katere sem prišel preko poučevanja borilnih veščin, osebnega trenerstva, do predavateljstva.

Če vas naslednjič kdo pohvali, nikar ne zamahnite z roko v smislu. »Oh, saj ni res!«, ampak takoj začnite iskati dokaze za to, da je bila pohvala, ki ste je bili deležni, opravičena. Presenečeni boste, ko boste naleteli na prvi takšen dokaz, ker mu bo sledil še cel kup drugih dokazov. V takšnem primeru lahko vprašate sogovornika, zakaj točno vas je pohvalil in kaj ga je tako navdušilo, da ste bili deležni pohvale – verjamem, da boste prijetno presenečeni, koliko dobrega vidijo drugi v vas, samo vprašati jih je treba!

PS : Ali si lahko predstavljate, da odslej vsak dan nekoga pohvalite? Poskusite, če želite :).

 PS2: Najlepše pri celotni stvari je to, da so pohvale zastonj in kljub temu bogatijo oba, tistega, ki je je pohvalo izrekel in tistega, ki jo je prejel. Prvega, ker tako trenira sposobnost prepoznavanja dobrih lastnosti v drugih osebah (in dogodkih), drugega pa zato, ker je zaradi pohvale morda približal za korak svojemu bistvu.

Robert Lisac, avtor knjige KORAK V NEZNANO - POT POGUMNIH

Omenjeno knjigo boste od 11.11. 2005 naprej lahko kupili tudi v novi spletni trgovini umetnin, ki se bo za vas na www.mozaik-kreativnosti.com odprla z dnem 11.11. 2005. Vljudno vabljeni tega dne na ogled in k nakupu, saj bodo tega dne za vas pripravljene še posebej ugodne ponudb!

E-pošta: sportrobi@hotmail.com