Maja Povše iz Trebnjega je tokrat za vas z veliko ustvarjalne domišljije izdelala novoletno voščilnico ter fotografirala in opisala postopek njene izdelave. Ker je njena voščilnica zares nekaj posebnega in bo marsikomu izmed vas dala svežo idejo, smo jo nagradili s knjigo Življenjski diamant, avtorja Roya Goreye. Vas pa vabimo, da nam tudi vi do 20. decembra pošljete kakšno fotografijo voščilnice ali novoletnega okraska, ki ga boste izdelali sami.

Za izdelavo voščilnice potrebujemo prazno voščilnico, škarje z okrasnim rezom, dvostransko lepljivo folijo, barvne peske, žličko, in konturno nalepko.	Korak 1:Obrežemo kartico z okrasnim rezom...	Korak 2:...in nanjo nalepimo pravokoten kos dvostransko lepljive folije.
Korak 3: Na to folijo nalepimo konturno nalepko...	Korak 4: ...in začnemo z zasipanjem s peskom.
Korak 6: ko smo zasuli vse prostorčke, odvečen pesek odtresemo z voščilnice in voščilnica je izdelana.	Še pogled na voščilnico od blizu...	In od daleč. Vši družinski člani in prijatelji bodo prav gotovo veseli voščilnice, ki jo boste izdelali sami.

Avtorica članka: Maja povše, lastnica trgovine z ustvarjalnimi pripomočki BEN ART, Maja Povše, s.p., Obrtniška ul. 39, 8210 Trebnje


Ste ob branju tega članka tudi vi dobili idejo za česa podobnega ali povsem drugačnega? Ustvarite izdelek, fotografirajte ga in pošljite slike s kratkim opisom navodil za izdelavo na
info@mozaik-kreativnosti.com - do 20. 12. 2005.
Vaš prispevek bomo objavili v prihodnjih številkah E-mesečnika Mladih Kreativistov in ga bogato nagradili - najboljšega s slovensko knjižno uspešnico slovenskega motivatorja Roya Goreye, ŽIVLJENJSKI DIAMANT (knjiga obravnava vsa ključna življenjska področja in je odličen življenjski vodič -v njem najdete področje družine, denarja, službe, osebnostne rasti, zdravja, ipd.).

Med vsemi ostalimi pa bomo vsaki mesec izžrebali po tri članke, ki jih bomo objavili v prihodnjih številkah, in jih nagradili z elektronsko knjigo Tam, kjer je volja, tam je pot (v njej najdete tudi zaposlitvene nasvete, kako napisati odličen življenjepis ter CV in motivacijske nasvete), avtorja Roya Goreye.

Snega je le v nekaj dneh zapadlo dovolj za vse zimske radosti in aktivnosti na snegu: za smučanje, skoke, drsanje, sprehode po zasneženih pokrajinah. Nekateri izmed vas radi ustvarjate snežene skulpture v obliki snežakov, raznih živali, nekateri celo vozil ali še kaj bolj "odštekanega".

Sedaj se vam ponuja priložnost, da tudi drugim pokažete svoje snežene umetnije in nam pošljete fotografije malo drugačnih snežakov ali česar koli drugega nenavadnega ali zanimivega, izdelanega iz snega. Lahko je tudi čisto običajen snežak, ki pa ga od ostalih loči kakšna posebnost.

Najboljše tri snežake oz. snežene skulpture bomo nagradili in sicer:

1. nagrada: Nova knjiga avtorja Roya Goreye, z naslovom Več daš, več imaš! (v vrednosti 3.990 SIT)
2. nagrada: Energijski talisman po izbiri (za ljubezen, zdravje, srečo in moč) avtorice Zdenke Čok (v vrednosti 1.548 SIT)
3. nagrada: E-knjiga avtorja Roberta Lisca, z naslovom Kapljice modrosti (ta e-knjiga še ni v prosti prodaji)

Vse omenjene nagrade pa si lahko ogledate in jih kupite tudi v E-trgovini umetnin, saj so izjemno lepo božično ali novoletno darilo ob bližajočih se praznikih. Razveselite svoje najbližje in jim podarite kakšen izdelek iz E-trgovine umetnin, kjer smo za vas pripravili v prazničnem obdobju posebno ugodne ponudbe in praznične popuste!

M.K. Team

E-pošta: info@mozaik-kreativnosti.com

Ogromna količina (ne)pričakovano napadlega snega me je pošteno presenetila. Tako lepo je sedeti ob oknu in si iz toplega zavetja ogledovati čudovite snežinke različnih struktur, velikosti, ki oblikujejo svojo podobo in plešejo popoln ples. Opazovanje tovrstnega čudeža narave me je prevzel, kot vedno, vsako leto. V popoldanskem času sem si zaželela na sveži zrak in ugotovila, da so me snežinke odele v svoj objem in me niso hotele spustiti. Prijazni, padajoči kristalčki, so naredili celo gmoto nežne beline po vsej slovenski deželi... mnogim je to povzročalo nemalo nevšečnosti, posebej v prometu, spet drugim – najbolj otrokom – pa neizmerno veselje. Nasmejani otroški obrazi so hiteli delati sneženega moža in v racajoči hoji padali v čist, bel sneg.

Tako je moj sprehod odpadel. Preverila sem elektronsko pošto, čakalo me je sporočilo Nine, z vabilom za prispevek članka, ki bi ga naj že poslala. Razmišljala sem, kaj naj naredim, saj sem z veseljem vsaki mesec z vami?! Včasih pač stvari enostavno ne znam narediti prej in tokrat sem mislila, da sem zamudila rok oddaje članka. V mislih sem se preselila v otroštvo in se nečesa spomnila – moje pesmice! Naši potrpežljivi in vedno pozitivno naravnani Nini sem v naglici poslala pesem, s katero sem, kot osnovnošolka, zmagala (sicer mi ta izraz ni najbolj všeč, ker je to tekmovalni duh, a takrat je to dejansko bilo tekmovanje) na nekem internem pesniškem natečaju na morju in ji napisala, da če le ni prepozno za moj prispevek, bi tokrat bila z vami samo s pesmico, ki mi veliko pomeni. Rok za oddajo člankov se je nato podaljšal in imela sem čas in čast biti ponovno v stiku z vami. Očitno so včasih stvari, dogodki, odnosi, kateri so nam namenjeni in ne "pobegnejo" kar tako oziroma jim ne moremo mi "pobegniti".

Poleg tega članka vam zaupam pesmico, katero bi naj dobili prvotno (brez tega članka), meni pa je ves dan odzvanjala v glavi in me preselila v otroške dni...

NEBO

Ko sem se zazrla v plavo nebo,
V mirnem, tihem večeru,
Mi je bilo kot, da bi gledala v tvoje oko,
V največjem ljubezenskem nemiru.

In takrat sem končno spoznala,
Da bi te želela objeti,
Saj ljubezni nisem skriti znala,
Želela sem le tvojim očem verjeti!

Ne, ne gre samo za ljubezenske vrstice, temveč za življenjsko radost, ki jo čuti otrok, ko želi objeti ves svet, ker je nebo brezmejno in prav take želim, da bi bile vedno naše misli. Škoda, ker nisem več otrok...

To je moja interpretacija te pesmi, vam pa prepuščam pozitivno interpretacijo vašega življenja!

Veseli december!


Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com

To poletje sem se s sestro klatil po Jadranu, ko sva na eni avtobusni postaji srečala enega Francoza, ki naju je ogovoril. V francoščini smo pokramljali o vsem mogočem, ko je vrli državljan Francije vprašal, od kod sva. Najin odgovor se je glasil: »Slovenija!« Takoj za tem naju je možakar srednjih let vprašal, katero je glavno mesto Slovenije in spet sva oba s sestro kot iz topa odgovorila: »Ljubljana!« Ker sva videla, da ni dobro razumel, sva ime naše prestolnice počasi izgovorila še vsaj dvakrat.

Pogovor se je nadaljeval in kar naenkrat je možakar spet vprašal: »Kako se že reče vašemu glavnemu mestu?« Midva spet: »Ljubljana!« Pogovor je spet stekel in po nekaj minutah naju je spet vprašal za ime našega glavnega mesta, ker ga je spet pozabil. Kot že dvakrat poprej, sva mu spet vljudno odgovorila, da je glavno mesto Slovenije še vedno Ljubljana.

V naši bližini je bil naslonjen k steni tudi moj nahrbtnik. Ker sem poškilil tja, ali je še vedno na starem mestu, je tja pogledal tudi Francoz. Slučajno je bil odprt stranski žep nahrbtnika, iz katerega je štrlel moj velik nož, ki ga imam vedno s seboj, kadar se podajam na razne avanture v naravi. Francoz me je prvo pogledal nož in nato še mene in me seveda vprašal, čemu potrebujem na svojih potovanjih tako velik nož?

Že sem mu mislil razložiti, da z njim odpiram konzerve, čistim ribe, režem kruh, ko sem si v hipu premislil in mu bleknil: »Ta nož imam pri sebi, če slučajno naletim na kakšnega Francoza, ki si ne zapomni glavnega mesta Slovenije!« Seveda sem se na njegov račun malce pošalil in vendar je stopil za vsak slučaj korak nazaj, saj sem bil tisti dan precej skuštran, neobrit in dobro zapečen, kar pomeni, da nisem izžareval najbolj miroljubnega vtisa.

Ker mi je bila igra, ki sva jo s sestro načela, všeč, sem se naredil neumnega kot kamen z namenom, da odigram vlogo Francoza na slovenski način. Vprašal sem ga: »Gospod, od kod ste pa vi?« Seveda sem vedel, da je človek iz Francije, saj smo se vendarle pogovarjali v francoščini, zato mi je bilo jasno, kakšen bo odgovor. In res, možakar mi ponosno pritrdi, da je iz Francije. Z najbolj nedolžnim pogledom, ki ga premorem, sem ga vprašujoče pogledal in ga podrezal: »Gospod, katero je že glavno mesto Francije?«

V življenju ne bom pozabil njegovega pogleda, češ, kako ne vem glavnega mesta Francije? Ravno, ko je mislil izustiti ime njegovega glavnega mesta, sem ga prehitel in začel jeclati: »ja, saj se spomnim, ali je to …hm, ja, na P se mi zdi, da se začne vaše glavno mesto…. Hm, Pe, Per…, Pu, Puh.., Poor?« Francozu je prekipelo, kar privrelo je iz njega: »C'est Paris!« Teatralično sem prikimal in mu hvaležno pritrdil, da ima najbrž prav. Sestra se je krohotala, saj je vedela, da se delam norca iz ubogega možakarja.

To resnično zgodbo sem vam povedal zato, ker krasno prikazuje trenutni (kulturni) položaj Slovenije v tujini, sploh v ekonomsko »vplivnejših« državah. Čeprav je bil celotni dogodek resnično komičen, sem se potem globoko zamislil, zakaj nihče ničesar ne ve o Sloveniji? Zakaj vsi Slovenci vemo, da glavno mesto Francije Pariz, vendar Francozi ne vedo, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana? Zakaj vsi Slovenci vemo za Ludvika 14., noben Francoz pa za Prešerna?

Morda se sprašujete, zakaj tukaj po »geografsko« razglabljam o teh rečeh, ko bi moral pisati o kulturi ali osebnostnem razvoju? Saj gre točno za to, za kulturo, slovensko kulturo in za osebnostni razvoj slovenskega naroda! Ni Francoz kriv, da ne ve za Ljubljano, sami smo krivi! Zakaj? Ker se v tujini pogosto že skoraj opravičujemo v smislu: »Oprostite, jaz sem samo iz majhne Slovenije!«, medtem ko Američan ponosno izusti: »Yeah, I'm american!«, Nemec pa: »Ich bin stolz ein Deutscher zu sein!« Ali je ravno ta samozavest, ki jo očitno nekateri narodi premorejo, drugi pa ne, tista, zaradi katere Slovenci raje beremo angleške, nemške, ameriške knjižne uspešnice kot slovenske? Ali Slovenci ne premoremo prav tako kvalitetna literarna dela kot vsi ostali narodi? Zakaj je ameriški akcijski film, recimo Rambo, v očeh mnogih Slovencev več vreden kot Kekec? Zakaj imamo nizozemske ali francoske slikarje za večvredne kot naše?

Osebno menim, da ima slovenska kulturna scena ogromen potencial, ki se lahko izrazi le, ko bo slovensko ljudstvo podprlo slovenske umetnike tako, da prej kupi kakšno knjigo, ki jo je napisal slovenski pisatelj in ne ameriški, angleški, nemški, nizozemski, japonski… Ni čudno, da je samozavest slovenskih umetnikov tako nizka, če dobesedno obsedijo na svojih delih. Na knjigah slovenskih pisateljev se nabira prah, ker že več mesecev ležijo v nekih temnih skladiščih. Ne gre za to, da bi bile slovenske knjige slabe, samo kaj, ko ljudstvo kupuje iz principa knjige tujih avtorjev. Slike inovativnih slovenskih umetnikov ne visijo v galerijah po celem svetu, ampak skrbno zloženo čakajo pod posteljo umetnika, da bo morda kdaj napočil pa le ta pravi čas in interes tudi za slovensko, avtohtono likovno umetnost.

Še enkrat poudarjam, ne želim, da te vrstice izzvenijo nacionalistično, daleč od tega, ker sem nacionalizem v tujini občutil na lastni koži, vse, kar si želim, je le to, da bi slovenski umetniki, pisatelji, glasbeniki, spet hodili bistveno bolj vzravnano, bolj samozavestno, ker si to zaslužijo, saj se naša umetnost lahko kosa z vsako umetnost v tujini, vendar le, če se bo začel slovenski umetnik zavedati svoje lastne vrednosti in vrednosti svojih kreacij!

Druga plat pa je seveda ta, da se bo moral povprečen Slovenec vprašati, koga želi z nakupom knjige, slike, fotografije ali kipa podpreti? Želim podreti umetnike, ki imajo že tako ali tako nek bajen status in vsega dovolj tudi v materialnem smislu, ali perspektivnega slovenskega umetnika, ki mora v bližnji restavraciji pomivati posodo, da se lahko sploh preživi?

Če bi se tako umetniki, ljubitelji umetnosti in vsi Slovenci zavedali dragocenosti vsega tega, kar nosimo vsi v sebi, kar premoremo v obliki umetniških izdelkov in kakovostnih umetnikov, torej, če bi imeli vsi našteti bolj zdravo samopodobo, potem me v tujini ne bi Francozi spraševali, kako se imenuje slovensko glavno mesto. Tudi Francozi in vsi ostali narodi bi v tem primeru vedeli, da imamo bogato kulturno dediščino in družbo, ki podpira umetniško sceno.

Če se s temi vrsticami strinjate, jih prosim pošljite svojim prijateljem, svojim znancem, sorodnikom, drugim umetnikom, politikom, gospodarstvenikom, saj se velike spremembe lahko dogajajo le postopno in to z neštetimi majhnimi koraki. To, da se odločite poslati te vrstice naprej, je en takšen majhen a zelo pomemben korak! Drugi korak pa je ta, da se naročite na elektronski mesečnik na www.mozaik-kreativnosti.com . Tretji korak pa je prav tako zelo lahko storiti, podprite nas umetnike v mislih, besedah in dejanjih, mi umetniki, pisatelji, kiparji pa bomo za vas ustvarjali (pisali, risali, kiparili…), da se bo kadilo :)!

Lep pisateljski pozdrav!

Robert Lisac, avtor knjige KORAK V NEZNANO - POT POGUMNIH in elektronske knjige KAPLJICE MODROSTI.

Omenjeno knjigo LAHKO PRIDOBITE BREZPLAČNO v novi E-TRGOVINI UMETNIN, ki se je za vas na www.mozaik-kreativnosti.com odprla z dnem 11.11. 2005. Vljudno vabljeni na ogled in k nakupom, saj smo za vas pripravili še posebej ugodne ponudbe!

E-pošta: sportrobi@hotmail.com