Na nagradno igro, ki smo jo razpisali v prejšnji številki Mladih Kreativistov, se je tokrat odzvala s svojimi prispevki ga. Majda iz Kočevja, ki nam je poslala nekaj nadvse zanimivih in barvitih fotografij velikonočnih jajčkov. Izdelala jih je s pomočjo sladkorja, lepila, tempera barvic jajc iz stiroporja ter perl in z njihovo pomočjo ustvarila naslednje izdelke, ki smo jih nagradili s knjigo Več Daš, več imaš! avtorja Roya Goreye. Za ogled fotografij v povečavi kliknite TUKAJ ali pa na posamezno fotografijo. 1. NAGRADA: Velikonočni jajčki Fotografijo je posnela in poslala ga. Majda. Oglejte si še preostale fotografije velikonočnih jajčkov, ki jih je posnela naša nagrajenka: (kliknite TUKAJ ali na sličici za ogled fotografij v povečavi) Nagrajenka prejme: 1. nagrada: Nova knjiga avtorja Roya Goreye, z naslovom Več daš, več imaš! (v vrednosti 3.990 SIT). Druga in tretja nagrada, ki ju podeljujemo v tej nagradni igri, sta: 2. nagrada: Energijski talisman za srečo (iz kompleta 4 talismanov za ljubezen, zdravje, srečo in moč) (v vrednosti 1.548 SIT). 3. nagrada: E-knjiga avtorja Roberta Lisca, z naslovom Kapljice modrosti. Knjige, CD-ji, e-knjige, slike, voščilnice, darilni program in še več! Vse to najdete na www.najumetnine.net Nagrajenki Majdi iskreno čestitamo, vse ostale bralce pa vabimo, da si več o novi nagradni igri preberete v naslednji rubriki.

Bodite še naprej polni ustvarjalnih zamisli!

M.K. Team

V tokratnji številki Mladih Kreativistov za vas pripravljamo novo nagradno igro, ki bo fotografsko obarvana. Ker so prvomajski prazniki že za nami, zaznamovali pa so jih poleg dežja tudi sonce, veselje, praznovanja, pohodi in dopustovanja doma in na tujem, bomo v naslednji številki nagradili tri najboljše fotografije, ki ste jih ali jih še boste, posneli v mesecu maju. Fotografije naj bodo na temo praznovanja pomladi, kresovanja, dopustovanja, ipd., najboljše fotografije pa čakajo nagrade, o katerih si več preberite spodaj.

Najboljše poslane fotografije najbolj domiselnih velikonočnih jajc bomo tudi tokrat nagradili.

Vaše majske fotografije (v .jpg formatu, posamezne fotografije naj ne presegajo 300 KB) pošljite do 29.5. 2006 na naslov info@mozaik-kreativnosti.com in v Subjectu pripišite "Za nagradno igro - majska fotografija", v e-sporočilu pa pripišite še vaše kontaktne podatke (ime in priimek ter tel. številko, da vas bomo lahko poklicali). Ti podatki ne bodo objavljeni na spletnih straneh ali v e-mesečniku, objavljeno bo le vaše ime. Zaželjeno je, da v e-sporočilu pripišete še kje ste posneli fotografijo in kaj prikazuje oz. naslov fotografjie. Več ko jih boste poslali, več možnosti imate za prejem nagrad!

Najboljše tri velikonočne izdelke bomo zopet nagradili, in sicer z: 1. nagrada: Nova knjiga avtorja Roya Goreye, z naslovom Več daš, več imaš! (v vrednosti 3.990 SIT). 2. nagrada: Energijski talisman po izbiri. 3. nagrada: E-knjiga avtorja Roberta Lisca, z naslovom Kapljice modrosti.	Knjige, CD-ji, e-knjige, slike, voščilnice, darilni program in še več! Vse to najdete na www.najumetnine.net

M.K. Team
E-pošta: info@mozaik-kreativnosti.com

Leto dni bo že od naše prve plesne predstave, katero koreografijo si je upal sestaviti Miha Krušič. Zakaj "upal"? Preprosto; zato, ker gre za malo drugačen show, kot ste ga vajeni oziroma kot pričakujete, če slišite besedo "ples" in "plesna predstava"; to bo torej, ples skozi zgodbo s hendikepiranimi osebami. In ker smo bili lani plesalci (na predstavi tudi gledalci) pijani od močnih občutkov, ki so nas spremljali že na vajah, je po premieri nastala prava emocionalna eksplozija - v pozitivnem smislu seveda. Na ponovitvi pa smo se počutili že kot profesionalci. Malo šale, a dejansko smo naredili nekaj, s čimer smo hoteli (po)rušiti nekaj stereotipov, ki se držijo hendikepiranih oseb.

Tudi letos pripravljamo nov performans z naslovom WATCH OUT (prevod: pazite se), pod taktirko istega koreografa, ki bo 20. maja 2006 v ljubljanskih Križankah, v večernih urah. Vstop prost!

Gre za sporočilno plesno koreografijo, s katero bomo poskušali prikazati resničnost, sanje, želje, hrepenenje, strah, upanje ... Kdaj se nam sanja, kdaj se nahajamo v resničnosti, kje je meja? Drznili si bomo biti enkrat tu, drugič tam - (pre)drzni in pogumni bomo.

Plesne figure se bodo izvajale v različnih ritmih, tempo se bo spreminjal glede na "pripovedovano" zgodbo, vse pa bo vodila želja ... Sanjati željo, želeti sanje, ker je realnost meglena, zabrisana. Prave resničnosti ni, ne bo. Hodili bomo po robu. Stopite tudi vi na svoj rob in bodite pozorni na svoje občutke, ki bodo privreli na plan (če bodo) ob naši predstavi ter mi o njih poročajte na moj mail. Bom zelo vesela vaših komentarjev, kritik - vse je dobrodošlo!

Izraznost je pomembna komponenta našega življenja, saj se vsakodnevno, vsak trenutek, nenehno izražamo na različne načine: komunikativno, telesno, energetsko ..., ker je vse energija! Mi se bomo plesno izrazili javno za vas!

Vljudno vabljeni!

Aida Demiri, dipl.upravni organizator

Več o Aidi in njenem delu si preberite TUKAJ.

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com

Kakšno olajšanje za moje neizživeto hrepenenje po Aziji, ko sem stopil v Bangkoku prvič v svojem življenju na azijska tla! Z velikim zanimanjem sem srkal vase vse, kar je dišalo ali zaudarjalo po Aziji, vseeno, ali je bil predznak negativen ali pozitiven, zame je bil vsak vtis dobrodošel!

Opazil sem, da se bistvo življenja odvija več ali manj v stranskih ulicah, v odmaknjenih krajih, pogosto tam, kjer le redko zapuščajo za sabo svoje stopinje razvajeni turisti. Razvajeni turisti so zame tisti, ki so nad Tajsko razočarani, ker v Bangkoku ne dobijo originalne slovenske goveje juhe. Trudim se, da ne bi bil razvajeni turist, raje se vidim kot pešca, ki počasi in temeljito odkriva novo okolico, naravo in ljudi. Če me pa že kdo želi dojemati kot turista, potem se še najbolj lahko identificiram s skupino avanTURISTOV. Avanturisti so ljudje, ki jim na potovanjih ni važno, kakšno streho imajo nad glavo, če jo sploh imajo, zelo pomembno pa jim je, da lahko gredo na lov, lovijo namreč nepozabne avanture.

Na otoku Ko Phangnan, kjer sem se nastanil, sem bil verjetno edini, ki si je ves severni del ogledal peš. Ko sem odkrival ta pravljični otok, so mimo mene drveli glasni mopedi, avtomobili z zatemnjenimi okni in spraševal sem se, ali ti ljudje sploh opažajo vso to lepoto, ki jih obdaja, ki je pač ni moč zaznati pri veliki hitrosti? Ali so opazili podivjane škržate, ki so se »do konca nafilani s kozmično energijo« oglašali iz džungle, nebogljeno miniaturno žabico, ki je bila tako velika kot moj noht na palcu? Ali so občutili toplo rdečo azijsko zemljo na svoji bosi nogi? Ali so imeli sploh čas zaznati neverjetno toplino, ki je vela iz Tajcev, ali so to dojeli le kot samoumevni del turističnega servisa? Zdelo se je, da hitijo od ene turistične znamenitosti do druge in te vtise zbirajo kot trofeje, ki jih lahko potem doma pokažejo svojim zavistnim sosedom.

Trdim, da bolj počasi, ko človek potuje, več vidi in doživi ne samo na potovanjih, temveč tudi na potovanju, ki mu pravimo življenje. Ta upočasnjen ritem življenja omogoča, da je človek deležen tistega dragocenega in pristnega stika in naklonjenosti avtohtonega prebivalstva.

Ali ni v življenju zelo podobno? Pogosto hitimo od doma v službo, iz službe domov, doma je treba hitro nekaj skuhati, hitro nekaj pojesti, hitro pomiti, hitro pogledati film, se hitro poseksati, pa hitro zaspati, da se lahko zjutraj spet hitro vstanemo in hitro ponavljamo znova in znova naš hitri vsakodnevni cikel, dan za dnem, do konca svojih dni. Tajci imajo to prednost, da vse delajo zelo počasi tudi vse tisto, kar se sicer dela hitro! V Sloveniji si deležen masaže celega telesa v eni uri, tam si za to vzamejo časa vsaj dve uri, pogosto celo več. V Sloveniji mora biti vse točno in hitro in če ni, se svet kar sproti podira. Nihče od Tajcev se ni razburjal v vlaku, ki nas je peljal iz Surrathanija proti Bangkoku, ko je ta zamujal sedem ur. Ko sem se vrnil v Slovenijo sem kar debelo pogledal, ko se je neka teta pred mano v trgovini razburjala in širila slabo voljo, ker je morala počakati pet minut, da je prišla na vrsto. Verjamem, da životarimo, ko hitimo in resnično živimo, ko živimo počasi.

V življenju ne bom pozabil, kako so me Tajci povabili na kosilo in kako smo skupaj kuhali, jedli, se šalili in pomivali posodo. Nič ni bilo vnaprej načrtovano, vse se je dogajalo spontano, v počasnem tajskem ritmu. Družili smo se, ker smo si bili všeč. Našli smo skupni jezik pa čeprav je bila njihova angleščina obupna, moja tajščina pa še bolj. Za Tajce sem bil Mahpah – Lisac po tajsko. Še zdaj mi odzvanja to simpatično partizansko ime v ušesih, rad sem ga slišal, dalo mi je vedeti, da so me sprejeli v svoj krog, da smem biti »njihov«. Zame je to bila največja nagrada, ki sem je lahko na teh počitnicah sploh bil deležen.

Že dalj časa razmišljam o tem, da bi šel peš iz Velenja v Švico, vendar je ta želja dobila resno konkurentko, ker me je na Tajskem prešinilo, da bi jo prepešačil od severa proti jugu. Vem, da je nora ideja, vendar mi je všeč. Zakaj? Še nikoli nisem nič pametnega doživel v avtu na avtocesti ali v letalu, ki je 800 kilometrov na uro drvelo proti cilju. Najlepših trenutkov sem bil vedno deležen, ko sem se po deželi, kjerkoli že, klatil peš.

Zame pomeni pešačenje zavestna upočasnitev mojega življenja. Nisem prijatelj prehitevalnega pasu, saj na njemu še nikoli nisem kvalitetno srečeval drugih ljudi. Prej je šlo za površno spoznavanje z izvirno neverbalno komunikacijo, ko smo si kazali sredince, zaradi neobzirnih vozniških manevrov. Da bi lahko srečali sebe in druge, je treba potovati in živeti počasi. Tako sem sredi džungle srečal Angleža srednjih let, ki je prav tako spadal v pleme pešcev, drug drugega sva bila prav vesela. Malo sva poklepetala in nato »odpeketala« vsak v svojo smer, oba zadovoljna, ker sva tisti dan odkrila, da pleme pešcev na otoku le večje, kot sva oba predvidevala.

Pleme pešcev, torej tistih, ki radi potujejo in živijo počasi, na srečo nenehno raste. Vse, kar je lepega v življenju, potrebuje za svojo rast čas. Pešci si ta čas vzamemo, ker imamo radi življenje, naravo, soljudi in seveda tudi sebe. Če si sami ne vzamemo čas zase, kdo si ga bo vzel namesto nas? Morda kdaj srečam na kakšni gozdni poti tudi vas?

Robert Lisac, avtor knjige KORAK V NEZNANO - POT POGUMNIH, ki je primerno branje samo za tiste, ki si upajo in elektronske knjige KAPLJICE MODROSTI, ki jo kot darilo dobite ob nakupu katerega koli izdelka iz E-trgovine umetnin.

Več o Robertu in njegovem delu si preberite TUKAJ.

Omenjeno knjigo lahko pridobite brezplačno v Spletni trgovini NAJUMETNINE.NET.

E-pošta: robert.lisac@osebna-rast.com, tel. 040 901 559

Za prvomajske praznike sva se s partnerjem Simonom odpravila na daljše popotovanje v Francijo in sicer z avtom. Soteska reke Verdon je ujeta med vasicama Castellane in Moustiers Sainte Marie in po tej poti sva tudi midva šla. Obdelala sva tako eno in drugo stran reke, čeprav sem najprej mislila, da bo ta druga stran le ponovitev prve. Pa ni bila. Na prvi strani je še tako imenovana Road of the Cretes, ki ponuja številne urejene postanke na točkah, od koder se pred očmi obiskovalcev soteska razgali in pokaže vse svoje čare. Le reka se nekako sramežljivo skriva med kamniti oblinami. To mi je bilo še najbolj nenavadno. Namreč, tako skromna reka, pa tako bogata in slikovita soteska. Nehote sem se spomnila na rek "V majhnih flaškah je veliko strupa." :)

Vasice ob sami reki so še najbolj vzbujale vprašanja, kako to, da se je človek lotil postavljati svoja bivališča v tako omejenem prostoru, ki ga obdaja vse tisto kamenje? Zato so seveda vasice strnjene in hiše večinoma iz kamna, kar me je spomnilo na svojo rodno Primorsko, kjer pa so take kamnite hiške skorajda povsod že izumrle.

Konec prve strani soteske ponuja še umetno jezero Sainte Croix, ki nekako "drži" skupaj eno in drugo stran, saj se na začetku druge ponovno združi s samo reko. Sicer so tu ogromna polja sivke, ki pa so zdaj bila videti kot grmičasti nasadi, saj le ta njihov ponos (izdelke iz sivke je moč dobiti na vsakem koraku v obliki dišav, parfumov in podobnih reči) cveti zgodaj poleti. Le predstavljam si lahko vsa tista v vijolično barvo odeta polja.

No, Francija je mimo, prav kakor so mimo prvomajski prazniki... kar malo v krizi sem ob vrntivi v ta vsakdan... a tako je vedno. Vseeno pa bi vam rada opisala dogodek med popotovanjem po Franciji, ki se mi je, poleg vsega ostalega lepega, vtisnil v spomin.

V glavnem je bilo na popotovanju super, čeprav se je prvotni plan popolnoma spremenil in je potovanje na koncu bilo čisto drugačno od planiranega.

Namreč... takoj za italijansko mejo je pričel najin avto, s katerim sva potovala, spuščati čudne zvoke, zato sem ga ustavila na prvem počivališču v Franciji in tam je sledilo klicarjenje na AMZS, kaj bi lahko bilo to, potem uporaba SOS telefona po nasvetu AMZSja in nato čakanje na "mehanika", ki je na koncu bila le avtovleka, ki naju je prepeljala v neko garažo, kjer naj bi avto do jutra počakal na mehanika. Fabrice (voznik kamiona) seveda ni znal besedice v drugem jeziku, tako da bi lahko z vsem mahanjem, pantomimo in čudno zvenečimi besedami ustvarili neke vrste nemi-znanstveno fantastični- domišljijsko resničnostni- komično tragični film :)

Naslednji dan je bil še hujši, saj sva z grozo ugotovila, da tam sploh nimajo nobenega mehanika, poleg tega pa nama niso hoteli vrniti avta, ker je naš AMZS moral poklicati njihov AMZS, le ti pa bi morali poklicati "tajnico" v tej garaži. Naši so svoje opravili, Francozi pa ne, zato sva tam čakala v nedogled. Ob 11h sva se morala odjaviti iz hotela, zato sva rekla, da prideva še nazaj in odvihrala do hotela. Težke torbe so nama skoraj iz rok padle, ko sva ob vrnitvi zagledala drug avto na mestu, kjer je bil prej najin. "Tajnica" je rekla: "Kar iz gon. avej. Aj tink tam pa tam bat ajm not sur". S Simonom sva postala kar zelena od jeze #$%#!.

Odpeketala sva nazaj, saj je delavnica, ki naj bi vzela najin avto, bila... točno poleg najinega, zdaj že bivšega hotela. Ki pa seveda ni delala, saj je imela deljeni urnik. Tako sva morala čakati skoraj dve uri, da so nama seveda samo francosko govoreči mehaniki povedali, da bodo avto pogledali še isti dan, če bo prišel na vrsto, drgače pa šele v torek, ker do takrat niso več delali. Kar solze so nama polzele po licih :))) No, ne vem ali sva res tako ubogo izgledala ali pa so se naju samo hoteli znebiti iz strahu, da si bodo polomili jezik, saj so se na koncu odločili narediti prekršek in pregledati najin avto pred vsemi drugimi. Na srečo ni bilo tako hudo, kot so sprva predvidevali, le izpušno cev so morali nazaj privezati (na srečo niso imeli druge nove, saj bi le-ta stala več kot 200 EUR), pa zavore zamenjati in vse skupaj naju je stalo 250 EUR. Oh my god :) Ena ura dela je 55 EUR! Too much...

Sama sem mislila iti kar nazaj in se nikoli več vrniti v Francijo, a ko sva končno imela avto, sva se vseeno odločila, da jo mahneva proti soteski Verdon, ki jo opisujem čisto na začetku članka. Na koncu je izpadlo kar kul, saj sva jo mikroskopsko in ginekološko pregledala od a do ž, česar po prvotnem planu ne bi mogla :) Stvari se večinoma kar po svoje obrnejo in to tako, da na koncu izpadejo povsem super. No, pa brez telefona sva ostala... oz. jaz brez sim kartice, Simon pa brez aparata, ker sva si ob vsem tistem klicarjenju zamenjala telefona, saj je Simonov sabotiral.

Zdaj sva živa in zdrava, Punčka, najina mačka, je že dobila nazaj svojo nagajivsko formo, dela je na pretek, pa faks me tudi že pridno vabi na svoje hladne hodnike.

Lepe majske dneve vam želim in veliko popotinških utrinkov!

Nataša Cvišič, članica MKTeama ter mlada ustvarjalka.

Več o Nataši in njenem delu si preberite TUKAJ.

E-pošta: Natasa.Cvisic@kliping.si