Tokrat je v uredništvo Mladih Kreativistov prispelo kar nekaj zares odličnih utrinkov majskega dogajanja. Eni ste bili na kresovanju, drugi ste se podali v naravo, vsi, ki ste poslali fotografije, pa ste pokazali, da imate pretanjen čut za naravo in njene čare. Vse spodnje slike kresov so nabite z energijo, vse živali in rože pa so pričarale neverjetno raznolikost narave. Spodaj vam predstavljamo zmagovalne tri fotografije, ki jih bomo nagradili z lepimi in praktičnimi nagradami, kar vse tekmovalke pa bodo, tokrat izjemoma, namesto ene, dobile dve nagradi. Kakšne, pa si preberite spodaj. Za ogled vseh treh fotografij v povečavi kliknite TUKAJ. 1. nagrada 2. nagrada 3. nagrada Marinka Zadravec Nina Žnideršič Nika Grauf Oglejte si še preostale fotografije , ki so prispele v uredništvo, ki jih je posnela naša nagrajenka: (Za ogled vseh fotografij v povečavi kliknite TUKAJ.) Nina Žnideršič Nina Žnideršič Marinka Zadravec Marinka Zadravec Marinka Zadravec             Nagrajenke prejmejo: 1.nagrada: Nova knjiga avtorja Roya Goreye, z naslovom Več daš, več imaš! (v vrednosti 3.990 SIT). Prejme jo Marinka. 2. nagrada: E-knjiga avtorja Roya Goreye z naslovom Tam, kjer je volja, tam je pot (v vrednosti 2.990 SIT). Prejme jo Nina. 3. nagrada: Energijski talisman za srečo (iz kompleta 4 talismanov za ljubezen, zdravje, srečo in moč) (v vredno sti 1.548 SIT). Prejme jo Nika. Vse tri tekmovalke pa bomo zaradi izjemno lepih fotografij še dodatno nagradili in sicer z e-knjigo avtorja Roberta Lisca, z naslovom Kapljice modrosti. Knjige, CD-ji, e-knjige, slike, voščilnice, darilni program in še več! Vse to najdete na www.najumetnine.net Nagrajenki Majdi iskreno čestitamo, vse ostale bralce pa vabimo, da si več o novi nagradni igri preberete v naslednji rubriki.

Bodite še naprej polni ustvarjalnih zamisli!

M.K. Team

Kot že naslov nagradne igre nakazuje, boste imeli v naslednjih dveh mesecih (julij, avgust) dovolj časa, da boste v objektiv ujeli nenavadne poletne utrinke iz vaših počitnic, dopustov, oddiha, pohodov, sprehodov, izletov ter vseh ostalih aktivnosti, povezanih s poletjem. Tisti pa, ki se radi preizkušate v izdelavi najrazličnejših izdelkov, boste imeli tokrat priložnost, da izdelate izdelek z morskim pridihom, ki vas/nas bo tudi v jesenskih in zimskih mesecih spominjal na čudovite poletne dneve.

Najboljše poslane fotografije najbolj domiselnih izdelkov in poletnih utrinkov bomo septembra tudi nagradili.

Vaše poletne fotografije (v .jpg formatu, posamezne fotografije naj ne presegajo 300 KB) pošljite do 7. 9. 2006 na naslov info@mozaik-kreativnosti.com in v Subjectu pripišite "Za nagradno igro - poletna fotografija/morski izdelek", v e-sporočilu pa pripišite še vaše kontaktne podatke (ime in priimek ter tel. številko, da vas bomo lahko poklicali). Ti podatki ne bodo objavljeni na spletnih straneh ali v e-mesečniku, objavljeno bo le vaše ime. Zaželjeno je, da v e-sporočilu pripišete še kje ste posneli fotografijo in kaj prikazuje oz. naslov fotografjie. Več ko jih boste poslali, več možnosti imate za prejem nagrad!

Najboljše tri velikonočne izdelke bomo zopet nagradili, in sicer z: 1. nagrada: Nova knjiga avtorja Roya Goreye, z naslovom Več daš, več imaš! (v vrednosti 3.990 SIT). 2. nagrada: Energijski talisman po izbiri. 3. nagrada: E-knjiga avtorja Roberta Lisca, z naslovom Kapljice modrosti. V kolikor pa bodo vaši izdelki in fotografije tako dobri/e, kot so bili v tokratnji nagradni igri, bomo zraven podelili še kakšno dodatno nagrado.

Knjige, CD-ji, e-knjige, slike, voščilnice, darilni program in še več! Vse to najdete na www.najumetnine.net

M.K. Team
E-pošta: info@mozaik-kreativnosti.com

Za ogled vseh fotografij v povečavi kliknite TUKAJ.

Se se spomnite, da sem vas v prejšnji številki Mozaika kreativnosti povabila na plesni dogodek, ki je bil 20. 05. 2006 v Križankah?

Torej, na ta dan smo se pripravljali že od letošnjega januarja, zadnji mesec pa smo se z intenzivnimi vajami urili vsak v svoji točki in vam pripravili poseben performans z naslovom WATCH OUT! Pogumni koreograf Miha Krušič je sestavil igro s plesom (torej koreografijo skozi zgodbo) s telesno hendikepiranimi plesalci v kombinaciji z nehendikepiranimi.

Bi si upal to narediti še kaksen drug koreograf v Sloveniji? Morda, a dvomim! Zares velik podvig za nas, ki smo ga pripravili za vas! Vse čestitke gredo tudi naši organizatorici Danieli Šorc, ki je imela ogromno dela z uskladitvijo celotnega programa, ki se je v okviru Društva študentov invalidov Slovenije začel že ob 16.00 (mimogrede: omenjeno društvo je praznovalo deseto obletnico). VSE NAJBOLJŠE DSIS-ovci!!!

Uspešno smo odplesali in odigrali vsak svojo vlogo - glede na scenarij - ter se poigrali malo z vašimi čustvi oziroma ste vi to dopustili :) Po naši generalki so nastopili: Vlado Kreslin, ki je s svojimi odličnimi zimzelenkami ogrel publiko; Neisha je navdušila s svojim izvrstnim vokalom; ter kot vizualna pop ikona slovenske scene razveselil (predvsem) ženski del, Jan Plestenjak!

Čas našega nastopa se je naglo bližal ..., temperatura je naraščala ..., hiteli smo v masko ..., friziranje ... Ja, seveda, za na kamero smo se morali primerno urediti :) Naše "pred skupine", "pred vokali" so odpeli svoje, zdaj je bila naloga na nas ... Koreograf nam je dajal še zadnje nasvete, nas opogumljal (sam pa kadil cigaret za cigaretom - kar žal mi je bilo njegovih pljuč). Luči so se prižgale, zaslišali smo glasbo, prihajali na oder glede na scenarij in odplesali ter odigrali, kot je bilo predvideno. Ko se prepustiš glasbi in uživaš, pozabiš, da te gleda tisoče obrazov, ki pričakujejo..., ja, nekaj so pričakovali - mi pa smo dali sebe, našo zgodbo! Zgodbo, katero živimo! Lepo in veselo živimo!!!

Občutki gledalcev so bili različni ... eni so gledali na nas s ponosom, druge je malo pretreslo (zgodba, občutki ...), tretji so nas podpirali ..., zato bi bilo nepošteno, da bi sama hvalila našo predstavo, saj bi odziv nanjo potrebovala od vas, gledalcev (kolikor sem ga, pa so bile pohvale - verjamem, da iskrene). Če pa nas niste obiskali, vam za pokušino ponujam nekaj fotografij, ki sta jih posnela Jaka Adamič in Mojca Bohte.

Tudi kadar fizično ne plešem, je moje srce vedno v življenjskem ritmu, ki čuti plesne korake in trdna tla pod "nogami"!


Aida Demiri, dipl.upravni organizator

Več o Aidi in njenem delu si preberite TUKAJ.

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com

Ravnokar nazaj. Utrujena, a srečna, čeprav ni šlo vse po načrtih. A četudi kdaj ne gre tako, kot smo si zamislili, je biti zaradi tega nesrečen zaman in nesmiselno.

V soboto je stopnja živčnosti počasi dosegala vrhunec. Nenehno sem ponavljala, da le ne bi zamudila, kot da bi nekaj slutila. Pa čeprav sva šla od doma ob 7.00. Vreme je bilo ves čas spremenljivo... najbolj se je nagibalo k dežju, kar je še pripomoglo k hitrejšem poskakovanju mojih živčnih končičev po črticah na merilniku živcev.

Prispela sva okrog 15.00. In čeprav je to bil (kot sva kasneje izvedela) uradni čas za vstop za člane fan cluba, sva bila prepozna. Pred vsemi vhodi se je drlo ljudi in pri tistem najbolj ob strani sva v zlomljeni angleščini izvedela, da naj bi bil "fun club over". Simon se je potem v nemščini pomenil z dvema prav tako članicama FC, ki sta se pojavili pred nama, a sama kaj dosti nisem razumela. Videla sem samo, da se nekako pomikamo proti vhodu in to mi je dajalo upanje, da bomo vseeno potem znotraj stadiona nekako prišli do pita. Na negativen izid je najprej nakazal zaplet pri pregledu, ko so mi hoteli vzeti foto aparat, češ da je "too proffesional". S skupnimi močmi sva dekle, ki nama ga je hotelo odtujiti in mu nadeti zaporniško uniformo s številko ter ga zapreti v celico, kjer bi moral ostati do konca koncerta in bi bil prikrajšan možnosti, da bi lahko ujel v svoj objektiv človeka, ki v foto plemenu velja za enega najbolj fotogeničnih pojav, in bi ga na koncu morala še iskati med ponorelo množico, da se z njim ne da narediti profesionalnih fotografij in degradacija, le prepričala, predvsem pa je njeno srce omehčalo najino rotenje.

S pravkar pred temno samico rešenim fotoaparatom sva drvela proti odru, ki je bil še daleč. Ko sva prispela v njegovo bližino, sva naletela še na eno oviro. Pre nama se je razlegal "woodstock". Sedeči, ležeči, čepeči ljudje me niso ustavili na mojem pohodu in prodrla sva v ospredje, a na skrajno desno stran odra, kjer pa je bil vhod za pit. Vsa srečna sva se zapodila proti varnostnikoma, ki sta ga skrbno varovala, tam pa so se moje sanje dokončno porušile. Res sva bila prepozna. Za naju ni bilo več zapestnic in to je pomenilo, da sva ostala zunaj. Potres najvišje moči je  v stotinki sekundi porušil moj "hope land", ki se je do tega trenutka boril za obstanek. Ti sunki do bili premočni. Podlegel je.

Simon me je skušal zavarovati pred rušilnimi sunki in me izvleči izpod ruševin, a tudi on je bil nemočen. A ni obupal. Herojsko se je boril z bojevniki, ki so me prititiskali k tlom, a rane so bile prevelike.

Na odru so se medtem že predstavili lokalni band in nato Nickelback, potem pa je napočil trenutek za zvezde večera. Zvezde, ki sem jih lahko opazovala precej bolj od daleč, kot sem si želela. Ljudje so se kar rinili naprej, misleč, da bosta varnostnika le popustila in nam dovolila vhod v željeni raj. Najmočnejšim se nam je uspelo zriniti pred njiju, a pit je bil nedosegljiv.

Najbolj sem se tolažila s tem, da koncert ni bil ravno najboljše, kar lahko dajo od sebe in seveda z novo možnostjo naslednji dan v Muenchnu. Pa tudi publika ni bila ravno najboljša. Najbrž je to najbolj vplivalo tudi na Jonovo razpoloženje in voljo. Nekje na polovici sem se povzpela na ograjo, na kateri sem ostala do konca in od koder sem sicer videla na oder, a počutila sem se kot Eva, ki je bila izgnana iz raja. Pa nisva bila edina. Še nekaj prav tako članov je ostalo pred vrati raja in to mi je bilo v tolažbo.

Po koncu nisva vedela, kaj storiti, saj sva potebovala zelo dolgo, da sva sploh prišla iz garaže, potem pa še nikjer sobe nisva dobila. Odpravila sva se kar proti Muenchnu, a moči so nama kaj kmalu pojenjale in sva vseeno najela enoposteljno sobo (edina razpoložljiva) na poti proti cilju in odločena, da nama bo naslednji dan naklonjen, sva zaspala.

Kljub budilki, ki je zvonila ob pol osmih, sem se zbudila ob pol devetih. Na hitro sva se stuširala, zajtrkovala in se odpravila na pot. Odločena, da prideva več kot pravočasno, da bova tokrat gledala Jona direktno v fris in naredila milijon mega fotografij. Močan dež vso pot je padal na ruševine prejšnjega dne, a moji vneti borci, ki so počasi nazaj gradili "mesto upanja", se niso dali.

Prihod v Muenchen. Ura poldne. Parkiranje. Ljudje so že prihajali. Oddahnila sem si. Nisva prepozna. Podava se proti vhodu, kjer sva našla že nekaj ljudi in zvedela, da je tam zbor članov FC. Srečna sem bila. Takoj za nama je prišla punca, ki nama je takoj pričela mahat in prepoznala sem jo. Ves čas včeraj je stala ob Simonu in kar nekajkrat sta se najina pogleda srečala. Tokrat je bila s fantom. In tudi onadva sta upala, da sta tokrat prišla pravočasno. Predvsem ona, ki je tako, kot midva, včeraj ostala zunaj. Kako sem jo razumela. Iz Švice sta prišla in skupaj smo se odpravili v boj za potrebno orožje, s katerim bi lahko osvojili močno varovano utrdbo imenovano pit. Fant, katerega imena ne poznam, punca, ki deli njegovo usodo glede imena, sta nabirala informacije in nama kazala, naj jima slediva. Ko smo končno našli rumenjaka v pelerini, ki je delil številke, ki naj bi nam omogočale dovoljenje za vstop skozi posvečeni vhod, je gradnja mojega mesta ponovno zastala. Najini številki sta namreč bili močno previsoki. 730 in 731.

Zaradi njiju sva pristala skoraj na koncu potke, ki je vodila do posvečenega vhoda, ob pomikanju v smeri, nasprotni od željene, pa sva izvedela, da so nekateri celo spali pred stadionon, da so dobili dvomestne številke, gospa, ki je s hčerko prišla iz Slovenije, je tam bila ob 7.00 in dobila število nad 200, za piko na i, pa naj bi jih samo 500 prišlo v pit. Vreme je sledilo mojemu razpoloženju in zato ves čas deževalo. Ko se je najino pomikanje nazaj, namesto naprej, le ustavilo in sva dobila celo mesto, pripadajoče najini  številki, se je počasi pričelo jasniti. In ko smo se pričeli pomikati naprej, se je pokazalo celo sonce. Vmes sva spoznala še Andrejo, ki je prišla iz Hrvaške, ki sva jo kasneje kar dohitela, čeprav je njena številka imela določeno prednost. Med vso tisto napetostjo in po dobljenem odgovoru, da so dovoljeni le fotoaparati, ki imajo objektiv že na sebi in se le ta ne namontira nanj, sva se odločila, da svojega tokrat sama obsodiva na pripor. Kot domačega ljubljenčka sva ga zaprla v avto in s težkim srcem sem se poslovila od fotografij, katere ponosna lastnica bi lahko bila. Zanimiva misel. Ta, da je tvoj fotoaparat predober in zato nedovoljen uporabe. Še bolj zanimivo je bilo to, da je bila odločitev za pripor napačna, saj tokrat nahrbtnika niti pogledal niso. Včerajšnji potek dogodkov in goreče upanje, da bi tokrat kljub preobsegajočemu napisu na roki, le pristala v pitu, sta botrovala temu, da se nisem preveč jezila ob dejstvu, da bi lahko imela fotoaparat s seboj. Poleg tega so včeraj enega mladeniča kar okupirali varnostniki in ga nato po dolgotrajnem pregledovanju celo vrgli ven, ker je imel podoben aparat kot midva.

Pristala sva v pitu! Jupi! Sicer so mesta ob sami ograji in na sredini odra bila že zasedena, a dobila sva kar sreče vredno mesto na bolj desni strani odra, pred nama pa sta bili nekako dve vrsti. Še dobro, da sva imela brisačo, na katero sva lahko sedla in se s stisnjenimi okončinami pripravila na dolgo čakanje. Pred nama je sedel gospodič, ki naju je ogovoril, rekoč, da naju je videl včeraj v Stuttgartu, saj tudi njemu ni uspelo priti tja, kamor smo si vsi želeli in slišal je celo, od kod sva. S prvim nasmehom po dolgem času sem Simonu na glas dejala "We're famous" in smo se vsi trije smejali. Tokratni prvi nastopajoči so bili neki trubadarji, potem pa spet Nickelback. Vsaj stali smo končno. Moje noge so že skoraj zavzele dimenzije in položaj skrčenosti od vsega sedenja na najmanjši možni zavzemajoči površini.

Na oder sem videla zelo lepo, le da... ja no... takrat na Dunaju sem bila bolj spredaj in vse sem primerjala s tem. Na koncu sem le uvidela, da imam dve možnosti. Ali naj dam odpoved svojim zidarjem, ki so tako vneto počasi vračali življenje v mojo dušo ali naj skupaj z njimi uživam v prihajajočem večeru, katerega potek je kazal na nepozabno doživetje. Pa še vreme se je umirilo. Odločila sem se za slednje. In ko se je glavna točka večera začela.. sem se prepustila... in se prepuščala vse do konca. Bilo je nepozabno. Bilo je neopisljivo. Med navdihočim govorom o enakosti kljub različnosti, o tem, da smo vsi povezani ne glede na to, s katerega konca sveta prihajamo in o tem, da moramo držati skupaj, se je iz zimskega spanja prebudil moj ponos. Ponos, da pripadam množici ljudi s celega sveta, ki nas druži ljubezen do benda, ki je spremljal življenje marsikoga od nas. Nas, ki smo rastli skupaj z njimi in njihovo glasbo, se rzavijali iz otrok v odrasle, prav tako kot so se razvijale njihove pesmi.

Bed of roses mi je izvabila solze v oči in počasi sem dosegla svoj mir. Publika je bila čudovita, kar je samo podžigalo Jonovo energijo, ki je dosegala nedoločljive in nerazumljive razsežnosti. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da smo sami zapeli celo prvo kitico Wanted. Prav videla sem ponos in srečo na Jonovem obrazu in tudi sama sem delila iste občutke.

Kako boljši nastop od včeraj. Že to, da je vse skupaj trajalo kar tri debele ure je kazalo na to, da se kar ne more odrgati od publike, ki ga je tako vneto in zvesto spremljala ob vsaki pesmi, ob vsaki besedi, ob sleherni njegovi prošnji po odgovoru, dvigu rok, po tem, da mu sledi v objem nirvane, ki nas je vse skupaj sprejela v svoje naročje.

Bila sem že na koncu moči in skoraj brez glasu, a sem kljub temu kolebala med željo, da se ne vrnejo več na oder in tisto, ki je vseeno bila močnejša, da pridejo nazaj in izvabijo iz mene še zadnje ostanke trdne volje, ki je bila močnejša od vseh bolečin, ki so okupirale moje telo.

Konec... A le koncerta. Sreča je ostala v meni. In ko sem videla, da je tudi Simon bil srečen, ker je prisostvoval temu fenomenu (njemu je sicer bilo v redu tudi včeraj), je občutek sreče še zrasel.

Ujela sva še Švicarja in punco sem poprosila za email naslov, ki mi ga je z veseljem dala. Ne vem, kolikokrat sem Simonu rekla "a vidiš, kako so BJ fani kul?". Hehe. Uspelo mi je celo kupiti nekaj Bj stvari in lahko sva se poslovila od prizorišča uresničenih sanj.

Vožnja nama ni šla. Dvakrat sva se ustavila in malo zaspala, tako da sva prispela šele malo pred enajsto.

Občutiti Jona v živo je bilo nekaj neopisljivega. Njegova energija se je razlegala po celotnem stadionu in nas dvigovala v višave. Bili smo skupaj. Na eni strani mi, ki smo ga spodbujali in ga častili, na drugi strani on, ki je skušal dati vse od sebe za sleherneha izmed nas. Bil je naš vodja in mi smo mu prostovoljno sledili. Še prosili smo ga, naj nas vodi. Naj nam pokaže pot do zgodb v pesmih, v katerih je vsaj delček nas vseh.

Navdihujoče je bilo videti njegov samozavesten nastop. Zavedanje, da smo vsi tam zaradi njih. Da smo premagali kar nekaj ovir za to, da smo lahko vsaj za par ur deležni injekcije njegove neizmerne energije. Ko je zaigral na strune svoje privlačnosti, je ženski del dobesedno ponorel. Ob pogledu na njegovo poplesavajoče telo v seksi gibih, na napol slečeno jakno, pod katero je bila kratka majčka, ki se je tesno oprijemala privlačnega telesa, smo vse vedele, da mu bomo pokorno sledile do konca. Dokler nas bo hotel ob sebi. In hotel nas je dolgo. Kar prihajal je nazaj, tudi potem ko se je že poslovil. Enkrat, dvakrat, trikrat... Naši vzkliki mu niso dali oditi. In na koncu je v Muenchnu dejal, da kadarkoli bomo hoteli, da pride, bo prišel. In s tem povedal vse, kar smo hoteli slišati.

Hvaležna sem Simonu za vso podporo in ker mi je tako zvesto in ljubeče stal ob strani.

Nataša Cvišič, članica MKTeama ter mlada ustvarjalka.

Več o Nataši in njenem delu si preberite TUKAJ.

E-pošta: Natasa.Cvisic@kliping.si