Lep septembrski pozdrav, draga bralka, dragi bralec!

Ustvarjalci Mladih Kreativistov smo z vami zopet v popolni postavi, zato smo vam v septembrski številki pripravili obilico zanimivih člankov, fotoreportaž, ustvarjalnih iskric, objavo rezultatov iz poletne nagradne igre, predstavljamo pa vam tudi nove člane portala in fotografijo meseca.

Jesenski meseci nas bodo obdarili s številnimi dobrotami in lepoto narave, ki že pušča sledove na drevju, živalih, pa tudi na nas, ljudeh. Obdarja nas ne le s prehladi, pač pa tudi z močno ustvarjalnostjo, ki jo boste tudi tokrat lahko sprostili v jesenski nagradni igri, ki smo jo pripravili za vas. Le pogumno se je udeležite, saj vač čakajo v njej zanimive nagrade.

V kolikor bi tudi vi radi soustvarjali e-mesečnik, vas vabimo, da svoje ustvarjalne ideje izrazite skozi članke. Postanite del mozaika tega e-mesečnika tudi vi in se nam pridružite - pišite nam na info@mozaik-kreativnosti.com - veselimo se sodelovanja z vami!

Naj vam konec septembra in oktober prineseta veliko jesenskega veselja in novih ustvarjalnih idej!

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V 22. številki Mladih Kreativistov smo za vas pripravili:

1. predstavljamo vam novo pridružene člane Mozaika Kreativnosti - tokrat vam predstavljamo 5 novo pridruženih ustvarjalk in ustvarjalcev ter eno ustvarjalko, ki se vam predstavlja z novimi deli. VEČ...

2. predstavljamo vam pesniške zbirke in romane, ki smo jih izdelali članom portala - tudi vam jih lahko! ... VEČ...

3. predstavljamo vam novo nagradno igro in objavljamo rezultate prejšnje nagradne igre VEČ...

4. predstavljamo vam knjigo meseca: Matej Sedmak - OKOLI ZEMLJE BREZ DENARJA - Vas zanima, kako je uspelo Peacehikerju, kot sam sebe imenuje Matej Sedmak, prepotovati svet brez denarja in do kakšnih spoznanj je prišel na poti? VEČ...

5. predstavljamo vam novo ustvarjalno rubriko: USTVARJAMO SKUPAJ Z... - tokrat bomo ustvarjali z Mojco Kmetič in risali z oljnimi barvami VEČ...

6. preberite si odlično FOTOREPORTAŽO Nataše Cvišič - The World is a stage - tokrat je bila na POMURSKEM POLETNEM FESTIVALU. VEČ...

7. Aida Demiri pa je bila čez poletje na Švedskem, kjer je za vas in rubriko Življenje skozi voljo in smisel pripravila odličen članek z naslovom Socialna vključitev skozi ustvarjalnost. VEČ...

8. za konec si oglejte še fotografijo meseca. VEČ...

Vaših predlogov, kako bi lahko Mlade Kreativiste še izboljšali, bomo zelo veseli, zato jih pošljite na info@mozaik-kreativnosti.com, s pripisom "O Mladih Kreativistih", saj jih ustvarjamo za vas!

Nina Kolar, urednica Mladih Kreativistov

E-pošta: nina.kolar@mozaik-kreativnosti.com

V mesecu septembru se nam je pridružilo kar 5 novih ustvarjalcev: Aleš Jelenko, Patricija Simonič, Maja David, Aljaž Čuden ter Nuška Golobič, Veronika Sušnik pa je ustvarila nekaj novih del.

Vabljeni, da si s klikom na njihova imena ogledate njihove predstavitve. Omenjene ter ostale avtorje lahko najdete tudi na strani www.mozaik-kreativnosti.com.

NAJNOVEJŠI ČLANI portala v mesecu septemru so:

PREDSTAVITVE Želite imeti tudi vi svojo lastno spletno stran? Aleš Jelenko fotografija Nuška Golobič poezjia Patricija Simonič slikarstvo Aljaž Čuden poezija Maja David poezija Veronika Sušnik slikarstvo - nova dela Svoje izdelke (slike, fotografije, nakit, pesniške zbirke, romane, ipd.) lahko predstavite in ponudite v prodajo že za ceno dveh kepic sladoleda na mesec. Izdelamo vam tudi elektronske pesniške zbirke, romane, zgodbe... VEČ.

M.K. Team

Velika Polana je prikupna vasica na skrajnem delu naše kokoške, ki skupaj z mogoče bolj znanimi Beltinci in Lendavo omogočajo le tej, da se njen glas sliši po vsej deželi, tako kot se pač za kokoš spodobi. Prav ta glas vsako leto (zdaj že tretjič zaporedoma) privablja okoliške prebivalce na Pomurski poletni festival. Ker je le ta bolj ali manj edina večja prireditev v tem malem kraju, se je udeleži veliko število ljudi. V času festivala celo zaprejo »center«, tako da vanj sploh ni mogoče priti, če nimaš namena obiskati festivala.

V sklopu festivala vsako leto priredijo tudi tako imenovani Štrkov turnir v improvizacijskem gledališču. Tako so se letos v štirih večerih pomerile tri skupine, sestavljene iz nadebudnih impro igralcev: Štrkova popoldanska malica, katero so predstavljali mladi igralci iz Murske Sobote, Okusna žaba in Štrk ni štrk, štrk je špaha, sestavljeni iz kranjsko – ljubljanske naveze mladih in malce starejših igralcev. Zmagala je slednja, ko je v finalu za borih 0,1 točke premagala Okusno žabo, tako da lahko rečemo, da sta bili obe skupini kar izenačeni. Predstave so bile dobro obiskane, saj so igralci s svojimi duhovitim skeči spravljali v smeh slehernega igralca, dvorana pa se je šibila pod težo nasmejanih obrazov. (več o impru si lahko preberete na strani: http://www.impro-liga.si).

Letos se je naša kokoška očitno kar potrudila, saj je njen glas segel vse tja do Španije, se vmes ustavil v Italiji ter zavil še to Romunije in Turčije. Tam je kokoška pridno nabirala mlade, katerih skupna točka je ljubezen do umetnosti, jih na dolgi poti pestovala in varno pripeljala v Polano. Tu so imeli priložnost spoznati isto misleče vrstnike iz drugih držav, navezati stike z njimi in seveda spoznati tudi Slovenijo. Program projekta imenovanega The World is a stage, pri katerem gre za mladinsko izmenjavo, je potekal tako, da je vsaka skupina imela tri naloge. Prva je bila organizacija delavnice, v sklopu katere so pokazali nekaj umetniških veščin, značilnih za svojo državo, ostali pa so v njih sodelovali in se tako v teh veščinah lahko tudi sami preizkusili. Romunci so se odločili za jezikovno plat in nas poskušali naučiti nekaj osnovnih romunskih besed in fraz, Italijanke so nam predstavile svoje gledališke spretnosti, s Španci smo izdelovali maske, ki so jih nato uporabili v svoji večerni predstavi, Slovenija je nagradila italijansko predstavitev gledališča tako, da je dodala svoje videnje le tega, v turški delavnici pa smo izvedeli vse o umetnosti imenovane Ebru. Gre za nekakšno slikanje na vodi, pri katerem barve ostanejo na površini, ker je v njej neka posebna sestavina, ki to omogoča. Ustvarjene oblike se nato preslikajo na platno. Slednja delavnica mi je bila najbolj všeč in zagotovo se bom tudi sama kdaj kasneje preizkusila v tem.

Druga naloga je bila priprava nacionalnega večera, ki je bil posvečen predvsem predstavitvam posamezne države. Na teh večerih smo tako dobili prospekte krajev, od koder udeleženci prihajajo, lahko smo poskusili tipične jedi in pijače ter izvedeli nekaj o njihovih navadah in običajih.

Zadnja naloga je bil večerni performans, ki ga je vsaka država izvedla v obliki predstave od prave gledališke do plesne, takšne pač, ki je najbolje prikazovala značilnosti posamezne države. Španke so tako pokazale svoje tipične plesne gibe, Turkinje prav tako, Slovenci so prikazali lokalne plese, Romunci so nam zapeli nekaj narodnih pesmi, Italijanke pa so se znova predstavile z gledališko točko.

Sama sem bila bolj v vlogi opazovalca in spremljevalca dogajanja. Tako sem lahko počasi absorbirala vsak delček posebej in jih nato sestavila v mozaik novih dogodivščin, spoznanj, poznanstev ter se tudi ogromno stvari naučila. Tako sem med drugim tudi izdelala ptička iz ličja, ko sem sodelovala v delavnici tamkajšnjih žena, nato pa Simonu pomagala pri izdelavi posebnega ptička, iz katerega je nato zrastla prava štorklja. Vsi so se ji smejali, on pa jo je ponosno obesil v avto.

Zanimivo je bilo spoznati ljudi iz drugih držav, ugotavljati, kako smo si hkrati podobni in različni, primerjati jezik drug drugega in se ob poskusih učenja smejati samim sebi, opazovati, kako se med mladimi spletajo prijateljstva in celo nekatere ljubezni. Z italijanskimi dekleti sem obnavljala svojo italijanščino, se ob tem jezila nase, kako sem jo lahko tako pozabila, na koncu pa spoznala, da je za njeno obnovo potrebno le nekaj treninga. Ne glede na vse jezikovne prepreke smo se vselej vsi sporazumeli na takšen ali drugačen način.

V programu je bil tudi dan namenjen izletu, v okviru katerega smo obiskali romsko vasico Kamence. Že ob samem vstopu vanjo je bilo prav čutiti nekakšen prepad med civilizacijo in nekakšno starodobno podobo življenja, katero skušajo na silo spremeniti v sodobno naselje, ki ne bi več izstopalo. Na pol zgrajene hiše brez fasade, kupi smeti na dvoriščih okrog njih, neurejene poti in ostala okolica, množica otrok, tekajočih po dvorišču, njihove mamice, ki so bile videti krepko maljše od mene še zdaleč niso dajale vtisa, da jih je pobožala roka sodobne civilizacije. Razkorak med obema svetovoma je še vedno ogromen, dvom v sobivanje obeh pa nič manjši. Ob poslušanju romske glasbe in gledanju štirih mladih romskih najstnic, njihovih gibajočih se teles v ritmu glasbe, njihovih vidno umetnih nasmehov in cele vasi, ki se je zbrala okrog nas, sem razmišljala o tem, kako blizu nas so, pa živijo popolnoma svoje življenje na način, ki je nam velikokrat nerazumljiv in ga zato tako težko sprejmemo. In kdo ve, če ga kdaj bomo.

V tem prekmurskem tednu pa mi je uspel še en podvig. Uspelo se mi je sprostiti. V Prekmurju imam namreč vedno občutek, da sem nekje daleč... niti ne v Sloveniji, temveč še dlje.. v nekem nedoločljivem kraju, kjer čas teče veliko počasneje. Kjer se le ta na trenutke celo ustavi. Vsaj zdi se tako. Sem mestni hrup in ritem sploh ne sežeta. Edino, kar sem pogrešala, so bile štorklje. Konkretno blizu sem videla le eno. Mogoče je letos v tej evropski vasi štorkelj ob tem času prehladno, da bi se ponosno razkazovale radovednim obiskovalcem. Ali pa so se domačini premalo potrudili za nadaljevanje vrste, če gre verjeti reku, da njihovo prikazovanje prinaša novice o novih potomcih na poti.

Nataša Cvišič, članica MKTeama ter mlada ustvarjalka.

E-pošta: Natasa.Cvisic@kliping.si

Pozdravljeni, kreativni mozaikovci!

Poletje je mimo, ponovno je tukaj lepa jesen in mi smo spet z vami z novimi članki, novimi izzivi, dogodivščinami … in seveda z nasmehom na obrazu – kot vedno!

To poletje sem preživela v izobraževalnem duhu, med drugimi aktivnostmi sem bila navzoča na dveh odličnih seminarjih – na enem v Sloveniji, na drugem pa na Švedskem, pa tudi nekaj aktivnega dopusta sem imela. In kako je potekal seminar na Švedskem?

Društvo študentov invalidov Slovenije, ki je zelo aktivno v mednarodnih sodelovanjih, me je poslalo na Švedsko, kot predstavnico našega društva, na seminar z naslovom: socialna integracija skozi umetnost. Za odhod sem zvedela nekje decembra 2005, zato sem bila pol leta v pričakovanju in hkrati rahlo zadržana, saj je bil to zame prvi seminar v tujini in nisem vedela kaj točno bo moja naloga. Vseh priprav sem se lotila odgovorno in zavzeto, pri čemer sta mi potrpežljivo pomagali tudi dve prijateljici (ki sicer že imata tovrstne izkušnje), ki sta imeli v skrbi organizacijo s kartami, pripravo propagandnega materiala naše države in našega društva.

Pustolovščina se je začela 30. junija in je trajala deset dni. Organizacija s transferji (letala, vlaki, avtobusi) je bila – po pričakovanjih – na visokem nivoju, tako, kot tudi njihovo zavedanje in odnos do hendikepiranih oseb. Torej odlično!

Na švedskem letališču Arlanda me je pričakala gostiteljica projekta, ki me je kasneje usmerila na železniško postajo. Doživela sem lepo presenečenje, ko sem ugotovila, da je popolnoma vse dostopno za vozičke; javna prevozna sredstva, hiše, institucije, muzeji, cerkve … To je za njih tako zelo samoumevno, da sem se čudila sama sebi, zakaj se čudim?! Saj bi to vsepovsod po svetu moralo biti samoumevno, pa žal ni. A pustimo zdaj to!

Končna postaja je bilo mesto Bollnas, kjer sta naju pričakali prijazni učiteljici plesa in naju odpeljali v vas Alfta, v rehabilitacijski center, kjer smo stanovali. Že prvi večer smo se šli spoznavne igrice, saj je bil namen, da se čim prej zbližamo, spoznamo. Po veselih igrah sem se odpravila spat, ura je bila že blizu polnoči, a zaman. Težko je zaspati, ko pa ni teme. Ja, noči so bile svetle in sijoče; brez zvezdic.

Seminar je bil zelo intenziven – poleg dnevno psihološko-spoznavnih igric, smo imeli tudi določen program, katerega smo se držali. Sodelovalo je več držav: Sirija, Grčija, Palestina, Egipt, Litva, Latvija, Slovenija, predstavnika Francije in Španije sta bila prostovoljca, ter Švedska, ki pa je bila gostiteljica tega seminarja.

Prvi dan se je začel z risanjem, katerega je vodila profesorica umetnosti. Na dolgem 7 – 8 metrskem risalnim listom, smo skupinsko izražali svoje like, črte, pikice … v zrcalni podobi in v različni barvi kot tvoj nasprotnik. To je izgledalo nekako takole: na polovici lista smo narisali črto; na vsaki strani lista je bilo več risalnih ustvarjalcev; kar je nekdo narisal na eni strani, je drugi moral enako narediti na drugi strani, a v zrcalni sliki in z drugo barvo. Slediti si moral nasprotnemu partnerju. Poleg teh pravil je bilo še eno: uporabljali smo le štiri barve (črna, bela, rumena in rjava). Nastala sta fascinantna izdelka.

Glede na temo seminarja, se je zadeva razvijala takole: vsi sodelujoči smo se vključili v skupino, v katero smo sami želeli, izbirali pa smo med sledečimi umetniškimi ustvarjanji: film, gledališče, ples, glasba in umetnost v smislu priprave scene za kasnejše nastope, ki smo jih imeli. Vse našteto me je mikalo, v vsem sem se hotela preizkusit, a sem bila omejena samo na eno vejo. Izbrala sem plesno skupino. Način dela je bil zanimiv, vsak iz skupine je pokazal nekaj svojih gibov, ki smo jih sestavili v celoto. Nato si je vsak izbral en svoj gib, katerega je upočasnil oziroma ga je moral pokazat v počasni izvedbi. Nastala je izjemna koreografija, katero smo vsaki dan samo še izpopolnjevali in dopolnjevali. V naslednjih dneh pa smo pripravili tri nastope javnega značaja. Glasbena in plesna skupina smo se združili, saj so bili glasbeniki naši spremljevalci v živo. Nenehno je bilo medsebojno sodelovanje, podpora, veselo vzdušje; poseben in drugačen način podajanja plesnega znanja, vsi smo prispevali znanje, ideje, energijo … Z razvojem lastne kreativnosti prispevaš tudi k boljši samopodobi in samopotrditvi.

Na mednarodnem večeru je vsaka država predstavila svojo deželo na različne načine; z igrami, s poezijo, s plesom, s pripovedovanjem zgodovine … in pa s kakšno značilno prehrano in pijačo. Slovenija je bila predstavljena z orehovo in makovo potico, z medico in pa z medom slovenskega proizvoda v majhnih stekleničkah, ki sem jim jih podarila kot pozornost in v spomin.

En dan sem predstavljala organizacijo, katera me je pošiljala na ta seminar; spet drugi dan sem pripravila nekaj na splošno o človekovih pravicah, pri čemer sem se tudi dotaknila položaja hendikepiranih oseb. Razvnela se je debata na to temo, kar me je zelo razveselilo, saj je bil namen dosežen. Potem smo, razdeljeni v skupinah, morali razpravljati še 20 minut na to temo, po vnaprej pripravljenih vprašanjih, ki nam jih je razdelila glavna organizatorica. Zelo zanimivo je bilo slišati toliko različnih mnenj.

Preizkusili smo se tudi v veslanju vikinške ladje po jezeru. Tehniko veslanja smo hitro osvojili, zato smo odplavali proti lepem, svetlem obzorju. Čudovit, romantičen večer! Jezer in vode nasploh imajo v izobilju; v njej se veselo kopajo, nikakor pa se ne morejo pohvaliti s komarji – bilo jih je mnogo, pa še nadležni so povrhu.

Ogledali smo si bolnišnico v mestu Bollnas, ki me je navdušila zaradi svoje svetlosti, barvitosti, predvsem pa, ker ima mnogo umetniških dodatkov, kot so: slike, kipci, akvareli, ornamenti, vzorci iz lesa … Zelo lepe umetniške stvaritve – človek sploh ni imel občutka, da je v bolnišnici.

Švedska ima približno 9 milijonov prebivalcev; južni del je gosteje naseljen zaradi prijaznejše klime, severneje ko greš, redkeje je poseljena država. Njihovi tipični domovi so leseni, saj imajo veliko gozdov, v katerih bivajo tudi medvedi.

Ogledali smo si tudi muzej, kjer smo prisluhnili kratki zgodovini Švedske. Poizkusila sem se tudi v učenju palestinskega inštrumenta z imenom DAF. Čudovite ritme si lahko ustvaril – če si znal. Obiskali smo tudi 20-letno dekle na invalidskem vozičku, katera nam je - skupaj s svojimi starši – razkazala hišo, ki ji jo je pomagala arhitekturno dostopno prilagoditi država. Veliko presenečenje sem doživela, ko sem videla dostopen sedež v avtomobilu – enostavno si dvignil eno ročico pod sedežem in sedež se je dvignil ter se premaknil navzven avtomobila. Tehniko sem preizkusila – zelo praktično!

En dan sem si – po plesnem nastopu – čisto po naključju uspela ogledati daljši prispevek o plesnem tekmovanju parov, hendikepirani v kombinaciji s hodečimi. Bilo je neko svetovno prvenstvo v tovrstnem gibanju. Noro dobro!

Naš slovenski plesni projekt sem predstavila tudi ob slikah na CD-jih, katere sem jim podarila kot spomin na naše delo.

Grki so nam en dan pripravili kosilo v njihovem stilu. Plesali in učili smo se migat v arabskih ritmih, katere nas je učila simpatična Sirijka. Pri tretjem javnem nastopu nas je obiskal časopisni medij, za katerega sem dala tudi izjavo in na katerem sva s Sirijko naslednji dan krasili kulturno stran časopisa.

Obiskali smo tudi cerkev in predzadnji dan tudi rudnik bakra. To je bila dogodivščina tedna – tako sem se razvadila s tamkajšnjo arhitekturno dostopnostjo, da sem bila razočarana, ker pa rudnik ni bil dostopen. Kljub temu nisem bila prikrajšana za obisk omenjenega rudnika – po zaslugi štirih fantov v naši skupini.

Zadnji večer je sledil še sprehod po mestu Bollnas in klepetanje o lepih izkušnjah, ki smo jih doživeli. Dogovarjali smo se, da bi morda naslednji seminar lahko bil v Siriji (v enaki zasedbi?). Zadnji dan je sledilo le še slovo in upanje, da mogoče še kdaj vidim te odprte in prijetne ljudi, nato pa smo odšli na letališče Arlanda.

Doživela sem super izkušnjo spoznavanja ljudi iz celega sveta, različnih kultur, saj sem s tem razvijala tolerantnost, potrpežljivost, razumevanje … Društvo in Slovenija sta bili dobro predstavljeni, saj je bila to tudi moja naloga in odgovornost; povsod sem sodelovala maximalno. Bilo je naporno, z zelo malo spanca, a izplačalo se je!

Veliko sem vam povedala, saj je namen seminarjev prav to, da se širijo informacije, znanja, predvsem pa dobra volja …

Bodite odprti za vse in vse boste dobili!

Aida Demiri, dipl.upravni organizator, članica MKTeama

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com