Najprej je bil brezmejen prazen prostor napolnjen s temo. Iz te se je rodilo vesolje z galaksijami, napolnjeno z zvezdami in planeti. Nekje se je še našel prostor za ogromno žarečo kroglo, ki je s svojim poljubom ustvarila dan. Na enem iz med planetov je vzcvetelo božje upanje. Zaživelo je s širnim oceanom, modrim nebom in kopnimi površinami. Čez mnogo vekov se je rodilo življenje, med njimi je prvič zadihal tudi človek, ki mu lahko rečemo tudi Adam.

Adam je prebival v votlini skupaj z ostalimi Adami. Ker ni znal govoriti tako kot govorimo danes, je bolj brbljal in krilil z rokami. Skupaj z Evo je tvoril družino in ker so Adami in Eve živeli v skupinah, so lažje preživeli neizprosno »kameno dobo«. Nato je Bog Adamu podaril ogenj. Tako je Eva ulovljeno divjačino lahko skuhala in popekla ter napolnila lačne želodce svoje družine. Boj za preživetje je Adama in Evo prisilil k razmišljanju. Omislila sta si sulice, pasti, posode za kuhanje in nakit. Vendar jima ustvarjalna žilica ni dala miru. Omislila sta si varnejše in toplejše prebivališče, udobnejšo obleko in orodje za produktivnejše delo.

Človeški radovednosti in želji po raziskovanju ni in ni bilo konca, zato se je Adam odločil, da bo svojo željo potešil s potovanjem in seljenjem na druga področja. Spoznal je Adame iz drugih skupin in z njimi izmenjaval svoje predmete. Postal je trgovec. In ker se je naveličal hoditi peš, je postopoma hojo zamenjal za kamelo oz. oslička, oslička za konja, konja za kremenčkov voz, tega pa nato za kolo, avto, vlak ter ostala prevozna sredstva. Omislil si je radio, televizijo, telefon in druge pripomočke za razvedrilo in informiranje. Že davno pred tem je delo na polju zamenjal z delom v tovarni ali pisarni.

Med spoznavanjem sveta in nove populacije je predvsem med temperamentnimi Adami včasih zavrela vroča kri in tako, kot so se med seboj bojevali »v kameni dobi«, so se Adami vojskovali tudi mnogo vekov kasneje. Nekateri so si delili boleče rane in mnogo žrtev, drugi pa so svoje žrtve opravičevali z neznanskimi vojnimi dobički, s katerimi so okrepili svoje žepe ali pa svoje gospodarstvo.

Ker se je Adam zasipal z delom, ki mu je nudilo dobrine za preživetje ali pa večji ugled in status med ostalimi Adami, se je počasi oddaljeval od Eve. In ker Evi to nikakor ni ugajalo, se je odločila postati samostojna in neodvisna. S trdim delom, s svojo spretnostjo, nekaj malega pa tudi s svojimi čari, je dosegla neodvisnost. Služila je svoj denar in prevzela celo nekatere lastnosti, ki so veljale samo in le za moške. Poleg tega, da je bila mati, je postala tudi pogajalka, podjetnica, izumiteljica in političarka.

Adam in Eva sta se gnala vsak v svojo smer in tako se je povezanost med njima hitro tanjšala. Čas jima je vzel trenutke, ki sta jih preživela skupaj z družino ali pa le drug z drugim. Spoznala sta, da se ne poznata več. Na skrivoma sta se pogledovala med seboj in ugotavljala, kdo sta. Počasi sta spoznala, da se bojita drug drugega in svojih različnosti, ki sta jih skrivala v svojih srcih in na katere sta sčasoma pozabila.

Želim si, da bi si Adam in Eva zopet podala roki ter skupaj in vdano zakorakala v svoj izgubljeni raj.

Marta Bartolj, dipl.eoc., pesnica in slikarka

E-pošta: martamail@email.si

Mesec februar je minil v duhu kulture (8. februar) in teden kasneje je bil dan zaljubljencev (14. februar). Se še spomnite? Slednji praznik mi je dal idejo za temo te stevilke e-mesečnika.

Valentinov dan je skrajno skomercializiran, zato bi osebno radost in ljubezen raje proslavljala vsak dan v letu, na dne 14. februarja pa bi ostala ravnodušna. Bi zares lahko ostala ravnodušna ob poplavi srčkov, ki so samo "biznis"? Ne bom vam pisala samo o ljubezni, ampak o vseh čustvih. Naša življenja oblikujejo čustva, mi pa jih moramo pravilno razumeti, sicer prinašajo bolečino in nezadovoljstvo.

V eksploziji informacij, podatkov, (pre)hitrega življenjskega ritma, pozabljamo prisluhniti sebi, svojim čustvom: kaj pomenijo, zakaj se odzivamo, kakor se odzivamo in kako se ob tem počutimo? Čustvena stanja moramo med seboj razlikovati, šele nato poskušati razumeti: kaj je sprožilo neko čustvo - jezo, tesnobo, dolgčas, depresijo, zavist, strah, žalost, krivdo, sovraštvo, upanje, osamljenost, ljubezen, ponos, zavrnitev, napadalnost?

Ukvarjajmo se z izvorom čustvenega izbruha, saj si bomo le tako lažje razlagali čustva, torej le, če bomo poznali njegove korenine. Čustveni mentor je učitelj, ki se zna "dvigniti" nad čustvo in mu dovoliti, da prinese v življenju spremembo. Čustvena inteligenca je pomembna, saj z njo poglobimo in povečamo kvaliteto svojega delovanja in tako živimo uspešneje ter bolj izpolnjeno. Viharna čustva doživljamo kot "gorečo strelo", stanje pomirjenosti pa dosežemo, ko lahko živimo s to ognjevito vročino močne strasti, ne da bi pri tem zgoreli.

Razpoloženjska stanja - torej čustvena stanja - spreminjamo glede na počutje in okoliščine; njihova intenziteta pa je takšna, kakršno moč ji damo sami. Kar nekaj literature obstaja na to temo, toplo vam priporocam kakšno knjigo v vaših knjižnicah o inteligentnih čustvih, oz. o čustveni inteligenci.

Nadzorujte svoja čustva in širite dobro energijo. Pa srečno do prihodnjič!

Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com

V zadnjem času veliko število ljudi zboleva za raznimi virozami in obolenji. Bolezen nas pahne v nekakšno stanje apatije, ko smo priklenjeni na posteljo in se dobesedno nalivamo z vročimi čajčki in raznimi drugimi pripravki, ki jih priporoča sodobna medicina. Ležimo v postelji in si na različne načine krajšamo čas. Jaz osebno rada berem in tako nadoknadim za čas, ki ga nisem imela časa posvetiti knjigam.

Navkljub skoraj neprestanemu branju, pa se moje misli ukvarjajo še z marsičem drugim, razen z doživljaji in zapleti junakov iz mojih knjig. Morda bi bilo lažje, če bi v sebi premlevala njihove zgodbe, pomilovala njihove usode in delila njim nasvete o tem, kako je treba živeti. Pa uberem težjo pot. Odločim se zase. Junake iz knjig pustim pri miru in se podam v eksotično deželo svojih lastnih misli, čustev, občutij in razpoloženjskih stanj.

Ta štiri stanja uma imajo skupno eno neminljivo stalnico – nenehno se spreminjajo. Zanimivo je opazovati svoj lastni um. Prizadevam si obdržati določeno mero distance do vseh vsebin, ki vstopajo v moj um, bodisi v obliki misli, čustev ali razpoloženj. Predstavljam si, da sedim na bregu velike reke in opazujem kaj vse plava mimo mene. Reka neprestano teče, spreminja svojo vsebino, popotniki na njej se zamenjujejo, jaz pa ostajam na bregu in dogajanje samo opazujem.

Ko v um vstopi določena misel, je lahko prijetna, nevtralna ali neprijetna. Lahko se tiče preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. Misli je nešteto, ena izpodrine drugo, zaradi druge pomislimo na tretjo in tako dalje. Če so misli prijetne, nas navdajo z ugodjem in radostjo, naše razpoloženje se izboljša in počutimo se dobro. Kadar pa so misli neprijetne, nas navdajo s tesnobo in nelagodjem in kaj kmalu se naše razpoloženje drastično poslabša. Negativne misli se lahko z neverjetno hitrostjo množijo in okrepijo, kar lahko v posamezniku povzroči pravo eksplozijo negativnih čustev kot so jeza, strah in dvom. Kako se temu izogniti?

Ko misel, pozitivna ali negativna, vstopi v naš um, jo je potrebno najprej zaznati, torej ozavestiti njeno prisotnost. Že to se lahko izkaže za dokaj naporno nalogo, saj smo ljudje večino našega zavestnega stanja pravzaprav nezavestni. Vsak trenutek se nismo sposobni zavedati svojih misli, zato je prvi korak pri učenju nadzorovanja uma vaja zavedanja misli. Kadar je mogoče, se zavestno vprašajmo, kaj razmišljamo in ozavestimo vsebino svojih misli. Bolj ko bomo pozorni na svoje misli, lažje jih bomo prepoznavali in z njimi upravljali. Obstaja vrsta meditacijskih tehnik, ki posameznike učijo ravno, kako se v vsakem trenutku zavedati samega sebe in svojih misli.

Drugi korak je za malenkost težji. Ko smo ozavestili misel, ki je vstopila v naš um, se moramo poskušati distancirati od nje, ne glede na to ali je misel pozitivna ali negativna. Nujno je, da se ne identificiramo z njo, ker se lahko zgodi, da nas bo misel nadvladala. Zavedati se moramo, da ima vsaka misel enako temeljno lastnost – spreminja se. V določenem trenutku se pojavi in naslednji trenutek izgine.

Zelo je pomembno, da negativno misel samo opazujemo in počakamo, da njena intenzivnost mine – se spremeni. V kolikor ne bomo storili tega, obstaja nevarnost, da se bo negativna misel razbohotila in se nadgradila z drugo negativno mislijo, ta s tretjo in tako naprej, do trenutka, ko nas bodo preplavile negativne misli in bomo to izrazili na verbalen ali fizičen način. Vsako verbalno ali fizično dejanje se namreč najprej začne z mislijo, zato je ključnega pomena, da se naučimo nadzorovati svoje misli. Eno negativno misel je lažje preobraziti kot nešteto takih misli.

Vsem nam želim veliko uspeha.

Ana Rozman, študentka Kulturologije

E-pošta: anarozman3@yahoo.com