V prejšnjem članku sem opisala svoje razmišljanje o Adamu in Evi. Gre za simboliko, gre za odnose med moškimi in ženskami, torej med ljudmi, ki sobivamo v tem prostoru. Med seboj na različne načine komuniciramo in tako tvorimo bolj ali manj uspešne odnose.

Obiskujem skupino Abram, ki je šola za misijon. Prisotna sem bila na enem izmed predavanj o odnosih in prevzela me je misel predavatelja, da je odnos darovanje samega sebe drugim. Iz ego centra umaknem sebe in to mesto zapolnim z Ljubeznijo oz. jaz ga z Bogom. Tako lahko ljudem darujem ljubezen in jih sprejemam z drugačnimi očmi.

Vem, da se sliši lepo in zavedam se, da je v praksi to zahteven projekt. Danes nas razne revije in mediji zasipajo z informacijami, da smo center sveta, jaz, jaz, jaz, … jaz vsemogočen in bla, bla, bla… priznam, da sem v preteklosti kar požirala te besede, a sem spoznala, da sem samo še bolj žalostna in sebična. Včasih, ko mi kdo skače po živcih, bi res najraje bleknila kakšno neumnost in na žalost včasih to res storim. Res je težko, ko me nekdo razjezi, razžalosti ali razočara. Najraje bi ga nahrulila, si olajšala dušo in to bi bilo to. Vendar je to najlažji način, s katerim bi prizadela bližnjega in tudi sebe.

V takih trenutkih se za hip ustavim, ujamem trenutek, ki bo odločal o mojem ravnanju v trenutni situaciji – lahko se prepustim voditi čustvom ali pa se vprašam, kako naj temu človeku darujem kako lepo besedo, karkoli, kar bi ozdravilo najin odnos. Zavedam se, da imamo ljudje veliko ranjenih odnosov, ki jih vlačimo s seboj ter vračamo ljudem, ki so jih ranili ali pa ljudem, ki nimajo nič s tem in so samo pri roki, da si olajšamo jezo.

Ponavadi je potrebno zelo malo, da ohranimo zdrave odnose, včasih pač ne. Odvisno, koliko smo ranjeni sami. Jaz svojo moč črpam pri Bogu. Vsak ima svoje zdravilo in to spoštujem. Zanimivo, kako smo se ljudje oddaljili drug od drugega. Bojimo se stikov in rojevanja novih odnosov. Vsak odnos je tveganje, a iz črnega scenarija se lahko razvije čudovita zgodba. Rada opazujem ljudi, ker se mi zdijo vsi zelo lepi. Vsak v sebi nosi iskrico – nekaterim sveti v očeh, drugi pa jo skrivajo ali pa so jo pozabili v poplavi skrbi, strahu in žalosti. Rada se nasmehnem ljudem ali jih pozdravim in vesela sem, ko mi nasmeh vrnejo. To je tako majhen in zastonjski dar, katerega vrednost je po mojem mnenju neprecenljiva. Zgodilo se je pa tudi to, da so bili presenečeni, začudeni ali pa so se celo namrdnili. Včasih se ustrašimo najbolj naravnih stvari, ki so nam dane v našo naravo. Če ne bi vedela, kakšno škodo povzroča to dejstvo, bi dejala, da je smešno, zdaj pa rečem, da je resnično žalostno.

Ljubezen lahko iz naših src izrine marsikatero negativno čustvo ali misel. Res je, da moramo ceniti tudi sebe in svoje sposobnosti, saj smo unikatni, edinstveni, nikogar takega ni več pod soncem kot smo mi. Lepo pa se mi zdi, da bi se spomnili teh naravnih stvari, ki so nam dane in ki pomagajo graditi zdrav odnos. Saj zdrav odnos vključuje drobtinice nas samih, veselje, pa tudi težave, stiske in prepire, ki nas gradijo in rastemo v njih, če le z njimi ne ponižujemo in ne žalimo sočloveka.

Ne trdim, da je življenje pravljica, ker to ni, a si lahko z zdravimi odnosi življenje mnogo olajšamo in obogatimo.

Marta Bartolj, dipl.eoc., pesnica in slikarka

E-pošta: martamail@email.si

Pozdravljeni, prijatelji! Tudi tokrat bom pisala o čustvenih stanjih, saj se vse preveč posvečamo le inteligenčnemu kvocientu na splošno, medtem ko čustveno inteligenco velikokrat zapostavljamo.

Misli, ki jih podajam spodaj, so se mi porodile ob prebiranju knjige Daniela Golemana, zato boste v njih tisti, ki ste knjigo že prebrali, zasledili veliko že znanih informacij. Kot zanimivost naj vam povem, da določeni izrazi na obrazu odražajo štiri čustva: strah, jezo, žalost in veselje, ki jih prepoznajo ljudje iz različnih kultur iz vsega sveta, tudi nepismena ljudstva, ki niso pod vplivom filma ali televizije.

Definicija z dobesednim pomenom čustev je povzeta iz Oxford English Dictionary-ja v knjigi Daniela Golemana, Čustvena inteligenca, ki pravi: "Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vznemirjeno duševno stanje." Čustveni um je kot radar, ki zaznava in čuti svoje in druge reakcije, zato se najprej pojavijo občutki, šele potem čustva. V teh duševnih in bioloških stanjih - v navalu čustev - je človek pripravljen za akcijo oziroma neko dejanje.

Npr. v navalu strasti, se ljubkovati; v navalu napadalnih reakcij, razbijati... torej reagirati glede na razpoloženjsko stanje, odvisno ali je to strah, žalost, ljubezen, krivda, ponos, zavrnitev, upanje, tesnoba... V več sto vrst čustev, s sestavljenimi čustvi vred in njihovimi različicami, preoblikovanji in niansami, je več pretanjenosti, kot imamo besed zanje. Recimo: ljubosumnost je različica jeze in je hkrati sestavljeno čustvo iz žalosti in strahu. Čustva so lahko tako zelo močna, da jih občutimo zelo intenzivno, včasih pa jih zavedno sploh ne zaznamo, torej jih potlačimo. Stvari so takšne, kot so, od nas pa je odvisno, kako jih zaznavamo - čustveno ali razumsko?

Razum ne odloča, kakšna čustva naj bi nas prevzela, čustva pridejo sama od sebe. Čustveni in razumski um sta dve sposobnosti, ki si nista nasprotujoči, ampak sta v polodvisnem odnosu. Velikokrat se prepletata, zato so, kadar nastopi intenzivno čustveno stanje, pomembne okoliščine, možnosti izbire, njene posledice in rešitve.

Thomas Lickona je zapisal: "Veliko volje je treba, da čustva ohranimo pod nadzorom razuma." Torej je najbolj trdna podlaga značaja SAMODISCIPLINA, obvladovanje sebe. In da bi obvladali svoja čustva, jih moramo najprej (s)poznati, se jih naučiti obvladovati, spodbujati sebe, prepoznavati čustva drugih (empatija) - namen vsega tega pa je uravnavanje odnosov.

Čustveno učenje je priporočljivo, saj bomo le tako ustvarili pristni odnos človek - človek, človek - okolje, človek - žival.

Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com