Kar ni konca člankov o odnosih, kaj ne? Zakaj? Pred kratkim me je pretresel dogodek, ki mi je dal misliti. Hvaležna sem Bogu, ker mi je dal še eno priložnost in da sem jo srečno odnesla. In na podlagi te na srečo »pozitivne« izkušnje, ki bi lahko imela tragičen konec, je nastal tudi ta članek.

Zanimivo, kako nas šele bolj ali manj pretresljivi dogodki spravijo k razmišljanju. Še bolj se zavedam pomembnosti trenutka, ki s pomnoženo vrednostjo sestavljajo naše življenje. Po dogodku, ki je pustil sledi predvsem v moji biti, se vedno znova in še bolj intenzivno sprašujem, kaj je zares pomembno? Še nikoli se nisem bolj veselila svojega zdravja, sposobnosti, da lahko rišem, hodim, delam, pojem, vidim, slišim in živim! Cenim še tako nepomembne drobtinice dogodkov, ki se mi zgodijo tekom dneva. Zares se veselim življenja – pa kakršnokoli mi je že namenjeno.

Sprašujem se, zakaj se ljudje tako radi oziramo na druge v smislu, kaj si ljudje mislijo o meni, o moji teži, o videzu, o dejanjih, o tem ali sem in, o obnašanju, o načinu razmišljanja, o moji veri… Različni mediji nam vsiljujejo »moderno razmišljanje«, recepte za »srečno življenje« in razne komercialne »bonbončke«, ki v nas budijo manjvrednostne občutke, da nismo dovolj dobri in lepi, kot so npr. retuširane fotografije popolnih deklet in fantov, moških in žensk, ki naj bi predstavljali idealen model človeške lepote in popolnosti.

Marsikoga takšni modeli zavedejo, zato živijo ujeti v takšen ovir »lepote«, ki to osebo posledično in počasi uničujejo. S tem pa lahko uničimo tudi svojo edinstvenost in lepoto, ki nas ločuje od ostalih. Vse v svojih merah – vsak človek ima drugačno osebnost, nekoga takšni »bonbončki« vzpodbudijo v »pravih« merah, mnogo ljudi (predvsem najstnike) pa popolnoma zatrejo in prizadenejo. Zakaj je popularnost poenotenja danes tako pomembna? Zaradi šole, službe, naklonjenosti v družbi…? Ali nas to sploh osrečuje in izpolnjuje? Ko sem bila v preteklosti v takšni situaciji, sem se med drugim tudi umaknila ljudem, čeprav sem bila prisotna v njihovi družbi. Hotela sem biti popolna, pa me je to uničevalo. Tega sem se zavedla šele čez čas, takrat pa se tega nisem zavedala.

Ali ni to lepo spoznanje, da sta prav vsem ljudem namenjena svoboda in ljubezen – tebi, meni, zares vsaki osebi, ne glede na družbeni položaj, priljubljenost, spol ali/in starost…? To sta zastonjska darova, če sta pogojena z materializmom, nista ne prava, ne pristna. Lahko bi rekla, da sta potem le cenena ponaredka, zaradi katera pademo še nižje.

Ko takole govorim o ljubezni in svobodi, se marsikdo vpraša: »Kva pa čvekaš? Nihče me ne ljubi in tudi nikogar ne potrebujem. O k'šni svobodi pa sploh bluz'š?« Zanimivo je, da tega ne moremo pričakovati od drugih. Ljubezen in svobodo si lahko podarimo le sami oz. jo izprosimo npr. z molitvijo. Vi imate mogoče drugačen vir moči, ljubezni, ki vas vodi v življenju. Svobodni postanemo z načinom razmišljanja, ki vpliva na naš odnos do življenja in do nas samih.

Kako lepo je z veseljem zadihati in z ljubeznijo do življenja začeti nov dan. Ne trdim, da je vedno tako. Ostanimo realni in si priznajmo, da so včasih dnevi tako težki, da bi ji kar preskočili, če bi jih lahko. Ampak z zavedanjem, da smo v duhu osvobojeni in napolnjeni z ljubeznijo, lahko tudi v temačnih trenutkih vidimo lučko, ki nas vodi na svetlo.

Tako kot vsi se tudi jaz spoznavam skozi življenje, še najbolj pa v težkih trenutkih in preizkušnjah. Včasih mi gre, včasih pa totalno pogrnem na testu življenja. A me vodi misel, da kar ne ubije, okrepi. In trudim se vzgojiti čim boljši odnos med življenjem in menoj, da me bo vodil tudi do drugih ljudi. Mislim, da zato tudi živimo – da gradimo odnose med seboj in ne, da jih podiramo. Ne živim, da bi bila popolna, živim, da bi bila polna - ljubezni in svobode, ki jo bom lahko podarjala naprej.

Marta Bartolj, dipl.eoc., pesnica in slikarka

E-pošta: martamail@email.si

Živimo v svetu in času, kjer nas vizualne podobe spremljajo in zasledujejo na vseh področjih, v različnih družbenih sferah. S svojo enkratnostjo, posebnostjo, želijo presenetiti, vzbuditi pozornost, fascinirati in nas nagovoriti k različnim načinom obnašanja. Vizualna umetnost tako že zdavnaj presega meje umetnosti in postaja način življenja, stil življenja. Kamorkoli se obrnemo, nas zasledujejo ideali lepote, nas opazujejo in (ne)posredno silijo, da jim postanemo podobni.

Mar mora res biti na vsakem koraku idealen moški ali idealna ženska? Tukaj je hendikepirano telo izvzeto, zapostavljeno (kot še marsikje)! Zastavlja se mi vprašanje, če bi plakat vzdržal težo hendikepiranega telesa, ki si prav tako želi biti privlačno, čeprav apriori to ni?! Kaj meniš ti? Dne 18. 04. 2005 sva s kolegico vodili okroglo mizo na temo naslova tega članka. Na povabilo so se odzvali gospod Max Modic (novinar Mladine), gospod Metod Pevec (režiser znanega slovenskega filma Pod njenim oknom) in Sebastian (štarjeski pop pevec), kjer so z občinstvom delili svoja razmišljanja, mnenja.

Ne pozabimo, da je kljub vse prisotni raznolikosti, skozi katero naj bi se izražala kreativnost in izvirnost avtorja - pa naj gre za režiserja, koreografa, modnega stilista - v ospredju vedno znova lepo telo, telo, ki želi biti popolno, nikakor pa ne kot simbol bolečine, obupa, nemoči in nezmožnosti, ampak kot realni odsev stvarnosti, kot pojav vsakdanjosti. Kadar govorimo o vizualni podobi, nujno trčimo tudi ob seksualnost. Gospod Max Modic je predlagal, naj naredimo erotični koledar s fizično prizadetimi telesi, za katerega so se trije takoj javili, a saj veste: leto ima 12 mesecev. Torej je težava tudi v nas, v hendikepiranih osebah, ki si ne upamo nastopiti na tak provokativen način, saj se nas že tako bojite, kakšen gnus bi šele takrat čutili do nas?

Ob navalu vizualne popolnosti, ki nas poplavlja, smo skrajno nekonkurenčni in "nezanimivo drugačni" za družbo, državo, svet. Zelo zanimiva se mi je zdela izjava gospoda Metoda Pevca, ki je v debati rekel: "Ob spolnosti nehendikepiranih obstaja tudi hendikepirana spolnost...", in priznal, da se ob vseh komercialnih podobah, ki prežijo z jumbo plakatov in iz medijev, tudi sam včasih počuti hendikepiranega". Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se v Sebastjanovem spotu pojavilo henkikepirano telo in ali bi se ob tem njegove soplesalke počutile manj lepe ali celo manj vredne, je odgovoril: "...moji nastopajoči s tem ne bi imeli nobenih težav, a bi bilo tako početje smiselno le ob določeni glasbi. Dogajanje bi bilo potrebno postaviti v ustrezen koncept..." Razprava je bila vroča in dolga.

Razumljivo je, da gledalca odvrača nelepo, nepopolno telo, da v njem vzbuja tudi stisko, strah in beg pred lastnimi eksistencialnimi vprašanji ter da prav zato današnji ustvarjalci vedno znova izberejo telo, ki že s svojo pojavnostjo asociira na lepoto, seksualnost. Zanimivo bi bilo opazovati sodobnega ustvarjalca, ki bi si upal in drznil, kljub vsemu nelagodju, ki ga vzbuja podoba hendikepa, poseči ravno po takem "nenavadnem, nevsakdanjem" telesu in ga s pomočjo moči in iluzije narediti, če že ne popolnega, pa vsaj atraktivnega.

Norme, trendi in pričakovanja se seveda spreminjajo, spreminja pa se tudi mnenje o tem, kaj je lepo in kaj ne, kaj je zaželjeno in zakaj drugo ne, o tem, kaj vse vzdrži pogled občudovalca in ga vedno znova pritegne, čeprav dejstvo, da je hendikeprirano telo s svojo izraznostjo izobčeno in zapostavljeno, še vedno ostaja.

Otresite se predsodkov in živite življenje brez okov!

Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com