Kar ni konca člankov o odnosih, kaj ne? Zakaj? Pred kratkim me je pretresel dogodek, ki mi je dal misliti. Hvaležna sem Bogu, ker mi je dal še eno priložnost in da sem jo srečno odnesla. In na podlagi te na srečo »pozitivne« izkušnje, ki bi lahko imela tragičen konec, je nastal tudi ta članek.

Zanimivo, kako nas šele bolj ali manj pretresljivi dogodki spravijo k razmišljanju. Še bolj se zavedam pomembnosti trenutka, ki s pomnoženo vrednostjo sestavljajo naše življenje. Po dogodku, ki je pustil sledi predvsem v moji biti, se vedno znova in še bolj intenzivno sprašujem, kaj je zares pomembno? Še nikoli se nisem bolj veselila svojega zdravja, sposobnosti, da lahko rišem, hodim, delam, pojem, vidim, slišim in živim! Cenim še tako nepomembne drobtinice dogodkov, ki se mi zgodijo tekom dneva. Zares se veselim življenja – pa kakršnokoli mi je že namenjeno.

Sprašujem se, zakaj se ljudje tako radi oziramo na druge v smislu, kaj si ljudje mislijo o meni, o moji teži, o videzu, o dejanjih, o tem ali sem in, o obnašanju, o načinu razmišljanja, o moji veri… Različni mediji nam vsiljujejo »moderno razmišljanje«, recepte za »srečno življenje« in razne komercialne »bonbončke«, ki v nas budijo manjvrednostne občutke, da nismo dovolj dobri in lepi, kot so npr. retuširane fotografije popolnih deklet in fantov, moških in žensk, ki naj bi predstavljali idealen model človeške lepote in popolnosti.

Marsikoga takšni modeli zavedejo, zato živijo ujeti v takšen ovir »lepote«, ki to osebo posledično in počasi uničujejo. S tem pa lahko uničimo tudi svojo edinstvenost in lepoto, ki nas ločuje od ostalih. Vse v svojih merah – vsak človek ima drugačno osebnost, nekoga takšni »bonbončki« vzpodbudijo v »pravih« merah, mnogo ljudi (predvsem najstnike) pa popolnoma zatrejo in prizadenejo. Zakaj je popularnost poenotenja danes tako pomembna? Zaradi šole, službe, naklonjenosti v družbi…? Ali nas to sploh osrečuje in izpolnjuje? Ko sem bila v preteklosti v takšni situaciji, sem se med drugim tudi umaknila ljudem, čeprav sem bila prisotna v njihovi družbi. Hotela sem biti popolna, pa me je to uničevalo. Tega sem se zavedla šele čez čas, takrat pa se tega nisem zavedala.

Ali ni to lepo spoznanje, da sta prav vsem ljudem namenjena svoboda in ljubezen – tebi, meni, zares vsaki osebi, ne glede na družbeni položaj, priljubljenost, spol ali/in starost…? To sta zastonjska darova, če sta pogojena z materializmom, nista ne prava, ne pristna. Lahko bi rekla, da sta potem le cenena ponaredka, zaradi katera pademo še nižje.

Ko takole govorim o ljubezni in svobodi, se marsikdo vpraša: »Kva pa čvekaš? Nihče me ne ljubi in tudi nikogar ne potrebujem. O k'šni svobodi pa sploh bluz'š?« Zanimivo je, da tega ne moremo pričakovati od drugih. Ljubezen in svobodo si lahko podarimo le sami oz. jo izprosimo npr. z molitvijo. Vi imate mogoče drugačen vir moči, ljubezni, ki vas vodi v življenju. Svobodni postanemo z načinom razmišljanja, ki vpliva na naš odnos do življenja in do nas samih.

Kako lepo je z veseljem zadihati in z ljubeznijo do življenja začeti nov dan. Ne trdim, da je vedno tako. Ostanimo realni in si priznajmo, da so včasih dnevi tako težki, da bi ji kar preskočili, če bi jih lahko. Ampak z zavedanjem, da smo v duhu osvobojeni in napolnjeni z ljubeznijo, lahko tudi v temačnih trenutkih vidimo lučko, ki nas vodi na svetlo.

Tako kot vsi se tudi jaz spoznavam skozi življenje, še najbolj pa v težkih trenutkih in preizkušnjah. Včasih mi gre, včasih pa totalno pogrnem na testu življenja. A me vodi misel, da kar ne ubije, okrepi. In trudim se vzgojiti čim boljši odnos med življenjem in menoj, da me bo vodil tudi do drugih ljudi. Mislim, da zato tudi živimo – da gradimo odnose med seboj in ne, da jih podiramo. Ne živim, da bi bila popolna, živim, da bi bila polna - ljubezni in svobode, ki jo bom lahko podarjala naprej.

Marta Bartolj, dipl.eoc., pesnica in slikarka

E-pošta: martamail@email.si

Je ples umetnost ali pa je umetnost ples?

Seveda je lahko oboje; torej ples kot umetnost in umetnost, ki je lahko tudi ples – torej v širšem in ožjem smislu. Tovrstna umetnost je tako zelo subjektivo doživetje posameznika, ki ne vkaluplja v neke pričakovane okvire gledalca ali plesalca, saj gre preprosto za telesni izraz samega sebe in svojih emocij. Kadar govorimo o plesu, nikakor ne moremo postavljati fiksnih definicij, ker ne morejo držati za vse in v vseh oblikah, saj je vsak posameznik zase plesni objekt v različnih formah, prostorih.

Ta lahkotnost in neoprijemljivost izražanja je vsakodnevna in nenehna, vključuje naše delovanje v vsakem trenutku; tudi kadar se tega ne zavedamo. Ples tako ali drugače nas dela žive!

Vas zanima, zakaj sem se tokrat odločila za pisanje o plesu? Naj vam povem. Pred kratkim (20. maja) smo plesna skupina Z. A. N. A. S. pripravili izrazni ples skozi igro, pod taktirko koreografa Mihe Krušiča (koreograf skupine Siddharta na lanskoletnem koncertu v Ljubljani), kjer smo na svoj, malo drugačen način prikazali parodijo, šokantnost, hkrati pa tudi strast in čutnost telesa, duha.

Vaje, ki smo jih imeli pred nastopom, so potekale v sproščenem vzdušju in prostoru – veliko je bilo smeha, zabave in seveda trdega dela. Že kot otrok sem si želela plesati, a sem se sama sebi zdela preveč okorna in fizično neizrazita, da bi lahko svoje gibe razvila v neko estetsko celoto. Zdaj sem imela priložnost pokazat sebi (in drugim), da je telo izredno prilagodljivo svojemu telesu, okolju, svetu...

Srečna sem! Zelo sem srečna, ker sem uspela prestaviti svoje meje v glavi in telesu, Miha me je naucil neke svobode, ki jo prej nisem poznala. Hvaležna sem mu! Prav tako sem hvaležna naši kostumografinji Špeli Podobnik (sicer tudi plesalki), ki je koreografa tudi nadomeščala in imela z nami ogromno potrpljenja in vztrajnosti.

Naša predstava je dobila tudi medijske razsežnosti. Med eminentnimi gosti so bili tudi pevec Sebastian, Tomi – pevec skupine Siddharta, Barbra Drnač – novinarka plesa... Naš uspeh smo ustrezno proslavili; zaradi maksimalno zasedene dvorane in ovacij, ki smo jih bili deležni, pa smo se odločili, da naredimo ponovitev in sicer 03. 06. 2005 ponovno v GOML (v Španskih borcih) ob 20.00. Z. A. N. A. S.

Ja, tudi oseba na invalidskem vozičku ali drugače hendikepirano telo, lahko pleše oziroma se telesno izraža. Če mi ne verjamete, nas lahko obiščete v zgoraj omenjenem terminu. To je zame eden izmed življenjskih uspehov in dobljenih borb s samo seboj, saj sem se premagala in prestavila svoje miselne meje: zdaj pa želim še vaše!

Naj vaše srce bije v plesnih ritmih!

Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com