Mislim, da ima vsak človek določeno šibkost, tisto, kar ga zapelje – recimo v stanje, ko se ne počuti dobro, ko je zavestno storil nekaj narobe in tako ne more uiti svoji vesti. Denimo, da je to dejanje Adamovo jabolko.

Tudi jaz se seveda srečujem s takšnim jabolkom, ki me spravlja v dvome. Držim ga v rokah in se odločam ali bi ugriznila vanj ali ne. Jabolko se lesketa v roki in se navihano smehlja. Kako včasih tisto, kar velja za ne dobro, mika. Ponuja se in vabi, da ugriznem vanj in se nasitim njegove sladkobe. Vendar ali bo to jabolko zares tako sladko, kot obljublja? Kaj, če je tako lepa samo lupina, ki za seboj skriva grenak sad žalosti, razočaranja, strahu? Kakšne bodo posledice?

Kaj je lahko Adamovo jabolko? Sama pri sebi razmišljam, da gre tu verjetno za zavestne negativne oz. sebične odločitve, s katerimi prizadenem drugega ali sebe kot osebo, človeka. Te odločitve so tako lahko povezane s spoštovanjem telesa, osebe, življenja, okolice, … V Svetem pismu sta jabolko užila Adam in Eva, ko jima je kača (Hudič) obljubila, da bosta potem kot Bog (Stvarnik in čista Ljubezen). Ker sta hotela biti kot On in ju je gnala samozadostnost, sta ugriznila v jabolko spoznanja in se srečala z močjo, o kateri nista imela pojma. Začutila sta sram in padla veliko nižje, kot sta pričakovala. Izgnana sta bila iz raja, odreči sta se morala varnosti in nenehnemu prejemanju ljubezni. Ljubezni je danes ravno toliko, a ker smo spoznali tudi zlo, jo veliko težje zaznavamo in sprejemamo, kot bi jo lahko drugače.

Tako kot pri Adamu in Evi tudi zdaj vest pogosto potrka na naše možgane šele po opravljenem dejanju. In ker se preteklosti ne da spreminjati, moramo situacijo sprejeti in prebaviti po svojih najboljših močeh. Najhitreje se je znebimo, če jo izpljunemo, dolgo traja, če jo prebavljamo skozi ves prebavni trakt misli in srca. Ljudje smo različni, zato različno dolgo prebolevamo situacijo. Nekaterim je sploh ni potrebno, drugim tega ni treba le na videz. Mislim, da se vsakega človeka dotakne bolečina, ki jo je prizadejal drugemu ali sebi. In kaj je še najbolj noro – to, da je to dobro (zavedanje, da nekaj nismo naredili prav, namreč). Zakaj?

Ljudje naj bi živeli tudi zato, da spoznavamo dobro in zlo, da se učimo sočustvovati in odpuščati, da osebno in duševno (do)zorimo. In to bi bilo težko tudi brez Adamovih jabolk. Seveda ni prav, da nekoga prizadenemo. A ljudje smo k temu že malo nagnjeni. Ko se to zgodi je na nas, na meni, da rešim situacijo, odnos, ki je bil ranjen. Zato pa je potrebno veliko moči – moč, da se pokesam, da nekomu ali sebi pogledam v oči in rečem » oprosti «.

Veste kaj je NLP? Ne, NLP ni samo kratica za neznane leteče predmete, temveč pomeni tudi NEVRO-LINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE (ang. Neuro-Linguistic Programming), o katerem vam bom tokrat malce več povedala. Mednarodna okrajšava NLP predstavlja vedenjski model in skupek izbranih osebnostnih spretnosti ter tehnik. NLP nam omogoča globje razumevanje, doživljanje posameznika (sebe in drugega) in posledično vplivati na to doživljanje.

Ljudje imamo izoblikovane določene lastne vzorce razmišljanj, doživljanja in vedenja. In kako lahko spreminjamo te vzorce (ce jih seveda zelimo spremeniti) oziroma jih programiramo? Prav s tem se (med drugim) ukvarja NLP. Osebni vzorci oziroma programi nastajajo pod vplivom vzajemnega delovanja in medsebojnega vplivanja jezika (Lingvistika) in telesa, v povezavi z živčnim sistemom (Nevro). Te vzorce ali programe lahko imenujemo tudi "Nevro-Lingvistični Programi".

Izraz "nevro" označuje zaznavne procese (delovanje naših čutil), miselne procese (delovanje nasih možganov) in vzročno-posledično tudi fiziološke procese (življenjski procesi znotraj telesa); "lingvističen vpliv" pa je izrazen kot jezik, saj lahko komunikacija daje rezultate zaznavno-miselnih procesov in s tem spodbuja te procese pri sebi in drugih ljudeh. Torej, pomen kratice NLP-ja je v grobem opredeljen.

NLP model nam omogoča študij in uporabo vzorcev uspeha na vseh področjih človekovega delovanja ter možnost posredovanja znanja in spretnosti tudi drugim. Pri učenju NLP-ja je velik poudarek na razvoju (torej na programiranju) in uporabi osebnostnih spretnosti posameznika, saj le tako dobimo praktičen pomen. Zelo pomembno je razumevanje in usmerjanje zavednih in nezavednih procesov. Smisel takšnega učenja je usmerjena uporaba NLP znanj in spretnosti za osebnostno krepitev sebe in drugih ljudi = učinkovit NLP.

V mojih študentskih letih sem bila povabljena na Filozofsko fakulteto kot gostja (mimogrede: neka študentka se je ukvarjala s problematiko Integracija hendikepiranih oseb), a kasneje sem ostala še na delavnici, ki jo je pripravil prijeten študent. Zelo zanimiva izkušnja... Prijazen študent je naredil pomirjujoč uvod, nam razložil kaj in kako bomo delali. Moja radovednost se je stopnjevala, saj o NLP-ju praktično nisem vedela nič.

Spomnim se, da smo skupinsko vizualizirali, potem smo z zaprtimi očmi opisovali občutke (medtem, ko nam je študent voditelj pod nos prinesel vonjat različne vonjave: lesa, gozda, maha...), ki so nas lahko spominjali na že pretekle dogodke ali pa tudi ne. Izpolnili smo vprašalnik, na podlagi katerega smo dobili rezultat, ki nam je določal, kakšen primarni zaznavni tip imamo: vizualni, avditivni ali kinestetskega. Nihče ne uporablja samo enega izraznega načina, ampak v različnih situacijah lahko damo prednost različnim zaznavnim načinom. Naredili smo še nekaj poskusov, ob katerih sem se odlično počutila.

Sprostite se tudi vi in naredite kaj zase! Srečno!

Aida Demiri, dipl.upravni organizator

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com