Ajda Bajželj

Sem Ajda Bajželj iz Kranja in zelo rada pišem poezijo. Prav tako igram kitaro in imam narejenih nekaj tečajev solo petja, zelo rada pa se ukvarjam s športom. Čeprav je moj urnik v večini dokaj zaseden, se še vedno najdejo topli zimski večeri, v katerih se prepustim pisanju.

__

BALAST:

Še nepreizkušeno, neznano,

Vse je novo, telesu je nerazumljivo,

Tako močno, strastno, da ni minljivo,

Kot čar cvetov je očarljivo.

Tako skrivnostno je, in tiho,

Dušo vleče s sabo v iluzije ujet balast,

A to je moč, to je oblast,

Iz ječe nerešljiva strast!

Je doživetje, nepričakovano,

Ujet v čas, ki je nepravi,

Duša, telo, vse te davi,

To zgolj je blišč, ko vse postaja razuzdano!

__

NAJBOLJ NAVADNA NOČ:

Najbolj navadna noč,

Ko zaspiva v objemu tišine,

Kje črpava moč,

Tiste daljne bližine?

Lahko z roko se dotikam,

S sapo lase umaknem iz oči,

Ti, jaz se ti ne umikam,

Položi na ustnice svoje mi dlani,…

Poznam pesem,

Ki ne sliši je vsak,

Če povem ti, da je neslišna,

Le najin dotik ji daje zvok, ki nobeni ni enak.

Kje vidim tebe?

Stopim poleg,

In te naslikam skozi senco sebe,

Platno zamrzne, a naju ne zebe,…

Bi bila leteči cvetni prah?

In se ljubila v zraku,

ujeta v tvojih rokah,

bi zaplava v mraku, in zaspala na oblaku…

__

TAKO JE:

Ne išči razloga,

Zakaj in kako,

Tako je, tako bo,

In tako je namenjeno bilo.

Zakaj rumena ni rdeča,

Zakaj večna ni sreča,

Zakaj ljubezen včasih ni več tako goreča,

Prižge se in ugasne, je kot sveča.

Zakaj smejiš se ko si srečen,

Zakaj najin čas ni večen,

Zakaj včasih si tako nesrečen,

Da sam sebi zdiš se povprečen?

Mogoče zato, ker ne veš, da se z morjem zliješ čez tisoč let,

Mogoče zato, ker živiš, a včasih pozabiš, kako živet,

Mogoče zato, ker izgubiš nekoga, ki predstavljal je tvoj svet,

a poglej okoli sebe, svet da ti moč za nov polet!

Zakaj ni tako kot si hotel,

Zakaj je stara slika zdaj le še pepel,

Zakaj pustil si spomin, da je zgorel,

Čeprav ogenj v tebi bo še vedno tlel.

Zakaj nihče ni tak kot ti,

Zakaj tvoj obraz se včasih izgubi v mislih ljudi,

Zakaj drug vonj, tvojega zaduši,

In zakaj včasih nočeš biti to kar si?

__

V MENI:

Nepremično ležim,

Strmim,

Tiho, tiho,

Razmišljam, kot da lebdim.

Vse je mirno,

Mesec, noč,

Moja misel je težka,

Moj dah je vroč.

Drvim, drvim,

Vse v meni divja,

Kot da norim,

Vdihnem, se počasi umirim.

Nato spim, spim,

In se mi zazdi,

da zvezde so blizu,

dokler se ne zdani.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *