Aleksander Guzina je pesmi, ki vam jih predstavlja spodaj, napisal v zadnjih treh letih.

Nastale so v času njegovih prelomnih dogodkov, nabitih z močnimi čustvenimi izlivi.

V njih se pojavljajo liki ženske, ki so mu in mu še vedno v življenju veliko pomenijo.

Pravi, da nerad opisuje samega sebe, niti pesmi, ker s tem že postavlja nekatere okvirje, ki omejujejo svobodo mislim, občutkom in sami interpretaciji bralca.

M1

Čez polja smrti sem te odpeljal s poljubi,
zavil te v šal in rjasti križ bil ti zakrit z mojimi očmi.
V moji mavrici si otroški smeh v peskovniku, dlaneh.
Si jok, kričeč, obupan v objemu ljubeč.
Si drget si svila ob rami z roko drseč.
V mojem šalu si nit si plet v rdečo zakrit.
In te spustim.
Padaš mi v objem, jočeš s smehom se igraš z vetrom, gledaš mesec kako polzi mi na oči.

In stečeva, v očeh pot in na poti temna sled najnih oddaljenih domov.
Zdaj gledava kako pade mesec, zdaj eno, utiša grom, zrahlja ti prah mi pot kameno.
Najni prsti se uglasijo na ritem zvonov in zvok njih se odbija v najino vročo kri.

Zakljenjen v hrastovi veji, moje listje lahko še boža ti obraz.
Zdaj sva le še na polju, pihaš v regratove lučke, ko sem prežrt od rjaste samote.
Zdaj si spregledala z otroškimi očmi, zdaj ne slišiš volkov za rameni.
Tam se samo še igram s spomini in tam brez njih si samo še sama.

Iz megle

Ponovno vračaš se iz megle, ti
Ti, ki si me vzela, ko si hotela.
Ponovno ponujaš mi objem, srce, ti
Ti, ki ljubila si le svoje sanje, ko si me imela.

Ne najdem več besed, preprosto jih ni.
Sem gola silhueta, ko me gledaš, ko privabljaš me z očmi.
Na tleh plašč, v rokavih duša v žepih srce, na meni hlače strasti.
Me odpiraš, zapiraš oči, me grabiš z nohti tisočerimi.

Le poželjivo, goreče, zate ležeče je zdaj telo, tebi namenjeno.
Le zate, predal bi se v noč, da ko se zdani razgrabijo me zveri.
Milo prosi trepeta, pod tvojim velikim srcem je plen, ki na koncu se vda.
Ponovno vračaš se iz megle, ti.
Ti moj divji angel strasti.

Končno sama si…

Končno sama si in jaz žanjem tvoje vrtnice, zakaj.
Ob toplem vetru ti mirno vihra krilo in jaz se potiho slinim, Zakaj.
Zadajaš mi nemirne poglede tvoje točne zadetke v srčne rane moje pohote, Zakaj.
Zdaj se ne sprašujem zakaj temveč kje se mudiš tolko časa.

Sanjaš me z usti in jaz sem v tvoji sladkobi na koncu vrhunca, daj mi še.
Podaj mi roko da ti jo odnesem do stičišča najnih grehov, daj mi še več.
Kažem ti polja telesa, in ti se igraš kot otrok odkrivaš pesek mojih sanj, zdaj si več.
Prodiraš in me polniš s sokom nočnih sanj, daj mi to kar si sama želiš.
Razpostrem mrežo na svojih prstih in te oblijem, da ti zapresketa pod kožo, moja Si.

Zdaj si v meni, zdaj si večna mogoče za minuto dve si kraljica.
Zdaj si tam, kjer konec je tvojih sanj in nadaljuješ v mojih, živiš.
Nestrpna si, pričakuješ, obžaluješ nazaj in mi mirno zastavljaš nove cilje, in se poženem.
Ti zbližam, nebo in zemljo da obtičiš nekje v zraku, kjer sem samo še jaz, jaz edini, in ti, moje telo.

Danes sem metulj…

Danes sem metulj, bilke so mi vse kar imam.
Danes je vse tako spokojno, slišim kako cvetlice jočejo, ko pade dež.
Danes sem majhen otrok, majhen cvet v maminem naročju.
Danes je tako lepo, ljudi vidim v barvi mavrice.
Danes bi rad zaspal v maminem trebuhu.
In Jutri bi se rad rodil kot bilka, ki jo bo preletel metulj, ki ve kam leti.