Katja Kotnik Prosenjak

Katja Kotnik Prosenjak poezija slikarstvo

Vabljeni, da si s klikom na sličico ogledate tudi moja slikarska dela.

Potrebujem svobodo in ustvarjanje mi jo daje v brezmejnih količinah. Slikam in pišem pesmi. Oboje čisto po navdihu. Ko le ta pride spustim iz rok vse in se samo prepustim. Čas preneha obstajati, prostor se izgubi.

Sem učiteljica joge. Vaditeljica smejalne joge. Velika ljubiteljica in preučevalka kristalov in zelišč. Nenehno raziskujem svet okrog sebe. Zanimajo me ljudje, zanimajo me otroci. Iščem smisel in ga vedno znova najdem, ker vidim širšo sliko.

Vabljeni tudi k ogledu mojih slikarskih del, mandal, v rubriki Slikarstvo.

 

EGO

Kadar v mislih sam si s seboj
poskušaš se najti, razmišljaš kdo si…
A zakaj v tebi nobene tišine ni?

V glavi ves čas nekdo ti reglja,
ti rabiš tišino, on pa čveka.
Brez konca in kraja spomine budi,
posebej še tisto, kar te boli…

Ne razmišlja posebej, kaj govori,
rad se posluša, a zate mar mu ni.

Tvoja čustva so mu zadnja briga,
ko te prizadene, zadovoljen je nadvse
in samo išče, kaj bi našel še.

Ko hočeš poleteti, v pesti te drži,
nikakor ne dovoli, da izmuzneš se mu ti.

Če dobro imaš idejo, v kali jo zatre,
kdo pa sploh si ti, da lahko ti uspe!

Obsoja rad, kar všeč mu ni,
okrog jeze in zavisti se njegov svet vrti
in posesivnost nadvse mu diši…

Sam sebi rad se smili,
rojena žrtev je,
ubogi ubožec, ki ne mara ga nihče.

Pa tudi v druge skrajnosti drvi.
Je vsemogočen, najboljši, pomemben…
Ni da ni.
Za nazivi in imetjem rad skriva se,
in boj se ga, kdo se mu upre.

Še nekaj je značilno posebej zanj’ga le –
lenoba lahko bilo bi mu ime,
drugače pa kot ego predstavlja se.

Obstaja sploh rešitev, da kdo se mu upre?

Ker veš, da v tvoji glavi je,
izklopi misli, dihaj le
in odgovor v srcu se odpre.

Vprašaj se, zakaj so vsa ta čustva v tebi!?
Verjetno le zato, da najdeš bistvo v sebi.

 

PROTI TOKU

Proti toku pluješ,
vsi so proti tebi,
proti toku pluješ,
nikogar nimaš ob sebi.

Težka pot je v smeri tej,
polna je kamenja,
izmučen si prehitro
in moč ti vsa pojenja.

Le zakaj ubogi jaz,
moram tako trpeti,
nihče ni ob meni
v tej kletki prekleti.

Boli te vse,
utrujen si in v duši te duši,
a nočeš si priznati,
da prava pot to ni.

Pa v uho nekdo ti šepne:
smer obrni, s tokom zapluj, prepusti se…
Res misliš,
da smisel vsega trpljenje je?

Vse v tebi se upira!

Jaz že vem kaj zame prav je,
le kdo mi pamet bo solil!
Če že toliko časa plujem tako
zdaj pa res ne bom smer spremenil,
ker nekdo mi je težil.

Takrat neurje močno nastane,
ladjo v smeri toka obrne,
vesla ti odvzame,
a te ne prevrne.

Zdaj izbire zate ni.
S tokom pluješ tudi ti.

Kmalu ugotoviš,
kako vse preprosto je,
ne rabiš se borit,
nič več te ne boli,
le v glavi še vedno odmeva:
To pot pa nisi sam izbral ti.

Ko vidiš, da ti lažje je,
obraz se razsvetli –
Mogoče pa le imamo izbiro vsi.

 

ANGEL V SRCU

Globoko tu v meni
občutki neznani.
Kaj skrivam v sebi
osebi neznani.

Kaj sploh jaz vem
o sebi, o svetu?
Koliko resnic je resničnih
na tem svetu?
Mogoče nobena?
Mogoče vse?

Edino kar vem je le to,
da daleč, a hkrati ob meni
je ves čas nekdo,
ki me res pozna,
nikoli obsoja,
le rad me ima.

Jaz ga ne vidim,
čeprav on me gleda,
ko zaprem oči,
še večja je zmeda…
Občutki močnejši so vse naokrog…
Le zakaj je vse tako nejasno, o Bog?

Potem pa se spomnim na svoje srce.
Ali ga vidim?
Ali ga ne?
Vendar je dejstvo, da v meni je.

Poskušam začutit svoje srce.
Nežno utripa v meni ves čas,
je v njemu mogoče angelski glas?

Tam se rojevajo čustva vsa lepa,
nežni občutki, ljubezen do sveta.
Tam je središče neizmerne sreče,
ki jo začutiš, ko nekoga objameš ljubeče –
bodisi moža, otroka, drevo ali psa.

Je torej ta angel neviden zato,
ker v meni prebiva
in v srcu se skriva?

In samo čaka,
da odprem mu srce,
da smukne na plano
in navdahne me.

In če mu dovolim,
še osreči me!?

Mogoče?!?
Ampak, kje se torej
to srce odpre???

 

DOVOLI

Dovoli, da te vodim –
ker tvojo pot poznam.
Dovoli, da te ščitim –
neskončno rad te imam.
Dovoli mi da blizu –
prav blizu tebe sem.
Nikoli ne obupaj –
pri meni čaka te objem.
Če želje imaš velike –
obrni name se,
jaz vedno sem le tukaj –
izpolnim ti vse,
kar dobro zate je,
čeprav takoj dojameš ne.
Edino kar te prosim –
obrni name se.

Ne skrivaj se v senci –
odpri mi to srce.
Povej mi, kaj te muči,
ker tukaj zate sem.
Me videti ne moreš še –
zapri oči – začuti me.
Popolnoma sprejemam te –
z napakami vsemi.
Ker si popolno bitje –
ki malo tava v temi.
Nekoč me videl boš lahko –
takoj me boš spoznal,
v ljubezni vse je večno,
v ljubezni vse je prav.
Ti svoja si popolnost,
prav takšen kot si ti.
Če rad bi bil drugačen –
v redu – izberi si.

Od tebe je odvisno,
če ja bo ali ne.
Od tebe je odvisno,
če črno belo je.
Ne reci, da ne moreš –
ne oviraj se.
Verjemi, da na pladnju
te čaka čisto vse.
Ko vse imaš na koncu,
ko vsa čustva izživiš,
z neskončnim veseljem ugotoviš,
da le ljubezen
prejemati in dajati
si želiš.

 

Deli s prijatelji/Share

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Umetnost | Kultura | Mozaik Kreativnosti