Milena Sušnik Falle, roj. 19.02.1947 v Otočah na Gorenjskem, kjer tudi živim. Upokojena delavka sodišča v Kranju. S pisanjem poezije sem se začela ukvarjati v 8. razredu osnovne šole, objavljati pesmi pri 16. letih v reviji »Mlada pota«, kasneje v »Tribuni«, »Naših razgledih«, »Snovanjih«, po upokojitvi sem začela sodelovati na mednarodnih in domačih literarnih natečajih…..

Do sedaj sem izdala II. pesniški zbirki (prvo pri Literarni družbi Maribor, drugo v samozaložbi). Moje pesmi so objavljene na mnogih domačih in tujih spletnih straneh in pesmi prevedene v več svetovnih jezikov. Sem dobitnica več nagrad na osnovi natečajev, doma in v tujini. V mesecu juniju sem že tretje leto prejela nagrado, letos meseca junija za pesem Obrazi v Angliji. Sem človek, ki se ne izpostavlja osebno. Popolnoma sem se predala pisanju in objavljanju v različnih tujih in domačih zbornikih, časopisih, literarnih revijah…. itd. po upokojitvi.

Objave pesmi:

• literarni zborniki – domači in tuji
• literarne revije, časopisi… – domači in tuji
• virtualne objave na domačem in tujem spletu
• predstavitev poezije in pesniških zbirk Prozorni kristali jutra 2007 in Tempus fugit – Čas beži 2009, radio Triglav Jesenice in radio Kranj
• Knjiga užitkov 2010 – Ljubljana (v le-tej je bilo objavljenih mojih 7 nagrajenih pesmi)
• zbornik Sejalec
• zborniki Lipa Domžale
• revija Štirje letni časi
• zbornik Sotočje
• zborniki Vezi med ljudmi 2008, 2009, 2010, 2011 (pesmi objavljene tudi v nemškem jeziku)
• revija Otočje
• spletne strani…, Tragovi, U balkanske zore, Poezija SCG, Locutio, Lirik.si, Seniorji forum, Literarni val…itd.
• Poeta Wien
• Čar Slovenije – Poljska…itd.
• Facebook pod imenom Milena Falle

Nagrade na osnovi natečajev…

• v Angliji  »United of Words in Rivals poetry 2009 in 2010, 2011
• Knjiga užitkov 2010 (objavljenih 7 nagrajenih pesmi)
• prva nagrada natečaja Terme Snovik – pesem Vse moje
• nagrajena…v Sarajevu KNS 2010, 2011, Garavi Sokak Inđija 2010, 2011
• od leta 2006 do 2011 – redno izbrana kot nagrajenka RS JSKD, revija Mentor – seniorji
• objava Poeta, Wien
• knjiga v mednarodnem merilu Forever Word 2011 Anglija
• nagrajena pesem »6. Bevkovi dnevi v Cerknem« 2011
• v novembru 2011 predstavitev pesmi v okviru slikarske razstave na Koroški Beli in kratka predstavitev GTV Kranj)

Prevodi pesmi:

• angleški
• srbski
• nemški
• poljski

Vabljeni, da si preberete izbrane pesmi Milene S Falle:

 

V PODVAJANJU

Veter,

zameten

med temne oblake,

modre kot lotos,

ohlaja dežne kaplje

padle na liste

nočnih lilij,

z rahlim pišem

razvnema vonj

polrazprtih cvetov,

enako nežno,

kot svetloba bliža temo

k enakonočju.

 

V stepah srca

izvir življenja

brez leska lepotila

tesnobno teče,

izmiva

marmorne obraze

pozabljenih imen,

odteka skozi telo

med tihe savane

neumljive samote,

z vrtincem dokončanosti

pred zastrtjem svojim  –

v soočju.

 

Milena Sušnik Falle – Otoče

(p.zbirka Tempus fugit)

RELACIJE

Ko bi znala prezreti,

tisto, kar ne znam…

na golih zidovih tišine

nanizano fresko

barvitih nians

minevanja,

vzgib dvignjenih vek

zatekle preteklosti,

poraslo samoto najlepšega,

ki jemlje dih in razum –

svoj dir splašene negotovosti,

bi ukrotila.

 

Ko bi znala prezreti,

tisto, kar ne znam…

skrajne robove svojih poti

zglajene v razpršene daljave,

šablonsko železno obleko

na plečih neizprosnih pasti –

obelodaniti boj srca,

da glas vesti,

ne bil bi neizprosen

posek času,

kot sekira stari jablani,

ki ne bo več rodila.

 

Milena Sušnik Falle

 

RAZSEŽNOST

Na obrazu

lastna podoba sveta

vidnih sledi

izhojenih izkušenj;

kapela molka,

varuje besede –

notranji zaklad

izgubljenih delov sebe,

ponavljanje ponavljanja,

kot let jesenskih ptic

s severa

na jug.

 

Pod prgiščem utehe,

poslušanje sebe

zeva razprte utvare

za rane prihodnosti;

rojstvo je sonce,

preteklost senca

škrlatnega sna,

neizprosno odhajanje

praznih rok,

v znamenit prostor

vlaknasto dvomljivih

samoobljub.

 

Milena Sušnik Falle – Slovenija

(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)

 

POSTLAN VEČER

Nad obličjem gora čemi  –

prosojno škrlaten slap,

v razkošju zamolklega zlata

vijugasto pahlja nebo,

soj osuplosti medi postlan večer;

obred veličastja narave

na oknih prežema

pozno cvetoče nageljne –

vzdušje privajeno otožno,

preveto s svetlobo izgorevanja,

pokončnost ur upogiba v temine.

 

V meni šumi tišina,

ne ohladi žalosti.

Mirno nesrečna,

zibam izgubo obritega dneva –

pestujem težo skrbi;

tipaje za bliščem z očmi

odmikam postane slasti,

ki so me pajčevinasto potrle,

da razdvojena

ne padem na tla,

kakor drevo s sonca presajeno,

ko mu ranijo korenine.

 

Ožarjen poljub večera –

krasi nebesni kolaž,

odmika podane obrise

in zgane postanek noči;

mehkoba perjanice svoda

valove togih misli upočasni…

toliko tega sloni v meni –

okroglost bežanja moje mladosti,

davno obnošene – nikoli izživete,

polnost hrama stresa – od nečesa…

stisnjeno v življenjski čas,

mojih prvih las  – srebrne sivine.

 

Milena Sušnik Falle (2010)

 

RAZTRGANO GNEZDO

Trudna sem.
Nezadržano oddaljevanje časa
zarezuje v srce
hladno votlost.

Jutri je še daleč.
Jokala bi.
Pa sem nema.

Ne bi mogla več,
živeti s somrakom dnevov,
na razbeljeni ploščadi želja.

Predaleč so vsa včeraj,
preblizu vsa jutri.
Preutrujena sem
za vračanje.
Milena Sušnik Falle – Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)

 

UTRUJAJOČE

Na beli steni,

kjer najina slika

je visela,

visi zdaj

izdolbena

drevesna korenina,

s pentljo

iz rdečega tila;

poteza zgrešena –

enako daleč,

enako dokončno

toplina sobe

v hlad položena.

 

Milena Sušnik Falle – Slovenija

(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)

 

OPUŠČENA OGNJIŠČA

Med stoletnimi hišami
malega mesta,
čudesu pretekle arhitekture,
polnem varljivih nasprotij,
ponikne v meni
utrip vsakdanjika v želji,
obuditi pripoved
o pozabljenih zgodbah
tistih…
davno položenih
v molčanje zemlje.

Sanjavo prisluhnem
utripu večera,
ki utrujen izginja
med sencami ovdovelih sten,
pišu pojočega vetra,
pogreznjenem
v izpete pesmi
tistih…
ki jih ne dosega več,
vodoraven lesk uličnih svetilk,
ne silhuete vseobsežnih slik
v dotik.

Svečano občudovanje
dotrajanim stvarem,
prižiga
omrtveli plamen
tistim…
davno doživelim vek
med oboki kamnitih hiš.

Zapahi starih okovanih vrat
razpolavljajo umrlo stoletje,
po labirintu tišine
poti sive samote
vodijo v preteklost.

Rojeni smo,
da nekoč
neustavljivo
odidemo za seboj.

Za vedno.

 

Milena Sušnik Falle – Slovenija

(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)

 

LICE DEŽEVNEGA JUTRA

Po jutranjem dežju,

v prebujeni naravi,

sonce dolbe

nove oboke,

razblinja megle.

 

Kamniti zidovi

v pozabljeno dno

vpijajo silhuete;

vrtinec vetra boža gozdove,

kopaste oblake

dokončno razpre.

 

Zgodnji vrvež hiti

v žilave ure opoldneva;

v soparni sobi odprem okno,

prisluhnem vršenju dreves,

da se dan sveže prične.

 

Milena Sušnik Falle

 

IMAGINACIJA

Bivanje –
… razkošen mavzolej,
nepotešenih trnjevih čarov
svetlobe in teme,
nasičeno izb naših zgodb,
kamor vodijo hodniki
ležerno bežnih stikov –
v ljubezni presunjeni,
v samoti pogrešani,
kdaj plehki in hladni…
kot voščeni kipi
v muzejskem gledališču …

… prinaša, grabi, odnaša …
veselje, mrkost, bolečine –
kot divja reka molitev
naplavljenih drevesnih listov –
veča krog beline v črnino
s podobami minulega,
preko mlake zmernosti
poji glad nihal iz ur
pretesnega časa,
s tleski let razpihava čustven prah,
ki se po cestah stotih let nabira
na našem življenjskem pribežališču.

 

Milena Sušnik Falle

 

VSEKROG

Obseg človeškega napuha

mnogokrat preseže daljavo

lučaja kamna,

ker nikoli nismo tisto,

kar mislimo, da smo

v nihanju samega sebe –

namesto strpnosti trosimo

slamnato samovšečnost

po dnu ali vrhu vsakdana,

bredemo v plesni in mahu

utripajočega pulza nečimrnosti ­­-

za rahločutnost,

prostora ni.

 

Toliko votlo lepega

zaobjema spravljivost,

krepi kremen primika v dalj,

z drobci kreše iskre slepila;

lastne sence tepta,

oddaljuje sočutne korake,

trga verižice toplih besed,

katerih izpraznjen zvok

zapoveduje molk,

ki ognjeno prasketa,

z žarečim ogljem tišine;

ne, to ni zaznava vetra   –

veter hladi.

 

Vsekrog  obledelih smeri,

neprosojna lupina,

iz katere se ne vidi sveta

preprostega zadovoljstva;

marsikdo od nas

se ne zna prepoznati

v bližnjem cvetu

ali podobnem ogledalu;

treba je razumeti,

da končna višina ne obstaja –

ni druge možnosti

za doseganje neba,

razen osebne rasti.

 

Milena Sušnik Falle

Deli s prijatelji/Share