Nina Novak Oiseau

Nina Novak Oiseau (fr. ptica) je pesnica, pisateljica in kantavtorica, katere srce pripada prostoru in času neke druge razsežnosti. Njen moto, ki jo vodi skozi življenje, je: Mir, dobrota, ljubezen, sreča!

Leta 2009 je, v slovenski in hrvaški izdaji, izšla njena prva zbirka pesmi z naslovom Drevo življenja (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!), v kateri se posveča minljivosti, popolnosti in iskanju samega sebe, pisana beseda pa ji predstavlja sredstvo s katerim skuša bralca spodbuditi k razmišljanju ter mu predati globoka sporočila. Prvič jo je predstavila na festivalu Sosed tvojega brega v okviru katerega je izšla tudi letna publikacija Paralele v kateri so objavili šest njenih pesmi, zatem pa jo je predstavila, in dobila izredno dobre odzive, na številnih drugih festivalih, gostovanjih in samostojnih interdisciplinarnih večerih po celotni Sloveniji na katerih združuje pisano in peto besedo, na Mavrici neba v Železnikih, Mladih rimah v Ljubljani, Tednu kultur v Novem mestu, v KUD-u Franceta Prešerna v Ljubljani itd.

Leto kasneje je v Trbovljah organizirala kantavtorski koncert z naslovom Minevajo leta na katerem se je predstavila s svojimi avtorskimi skladbami, kot gosta pa sta se ji pridružila dva pesnika, Tomaž Šturm in Rafael Lapajne. Knjigo je predstavila tudi na 26. slovenskem knjižnem sejmu in na Forumu za obiskovalce izvedla krajši program, zatem pa so jo povabili k sodelovanju pri projektu Medkulturno in medgeneracijsko srečanje v okviru katerega se je predstavila skupaj z Nežo Maurer v Škofji Loki in Milanom Deklevom v Ljubljani.

Leta 2012 je izšla njena druga knjiga, zbirka zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!), ki predstavlja tematsko, a prozno, nadaljevanje prve knjige, vendar pa je druga knjiga precej bolj programsko naravnana. Prikazuje pet usod anonimnega malega človeka v boju za preživetje, saj se zgodbe dotikajo suženjstva, vojn, sirot, ilegalnih priseljencev in zasvojenosti. Gre za boj proti nasilju, ki ga še dodatno okrepita sodelovanje z Belim obročem Slovenije in spremna beseda Vlaste Nussdorfer, predsednice društva. Knjigo je uspešno predstavila v etno klubu Zlati zob v Ljubljani, glasbeno-literarnem društvu Aletheia v Grižah pri Žalcu ter skupaj z Matejem Krajncem in Robertom Ovnom gostovala v avtorskem ciklusu Carmen L. Oven V KOŽi besede in kitar v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, se predstavila na 28. slovenskem knjižnem sejmu v okviru katerega je imela na Forumu za obiskovalce kantavtorski koncert itd.

Na razpisu za Brezlistnice Založbe Eno je bila njena zgodba Negotovi koraki izbrana med tremi nagrajenci za odrasle. Elektronska knjiga Negotovi koraki je izšla tik pred iztekom leta 2012 in je na voljo v trgovini iBookstore (Apple). Gre za zgodbo o vojni, ki krade življenja. O času, v katerem se morajo družine raziti, ne da bi nosile kakršnokoli krivdo. Vendar pa gre predvsem za družinsko dramo, ki slika upanja, hrepenenja in dvome posameznika, ki mu misel na najbližje daje moč za preživetje še enega dne. Zaradi likov brez imen se zdi, da gre za življenjske preizkušnje, s kakršnimi se slej kot prej sreča vsak izmed nas. In zato je zgodba te družine zgodba vseh nas.

Njena literarna in glasbena pot se nadaljujeta, v pripravi pa sta angleški in hrvaški prevod elektronske knjige Negotovi koraki, ki bosta izšla pri Založbi Eno in bosta na voljo v spletni trgovini iBookstore (Apple) in Amazon. V pripravi je tudi nova pesniška zbirka, ki bo naslikala odmik od dosedanjega dela, kmalu pa se nam bo predstavila tudi z glasbenim projektom.

 

Bibliografija

  • Negotovi koraki; e-knjiga (Založba Eno, 2012)
  • Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!); zbirka zgodb (Modre sanje d.o.o., 2012)
  • Drevo življenja (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!); zbirka pesmi (Samozaložba, 2009)
  • Drvo života (Mir, dobrota, ljubav, sreća!); zbirka pesmi (Samozaložba, 2009)

Kdo si ti brez mene?
(2. verzija)

Kaj je dan brez sonca,
kaj življenje brez konca,
kaj je morje brez soli,
kaj bolečina, če ne boli?

Kaj je gozd brez dreves
in kaj čarovnik brez čudes,
kdo si ti brez mene,
ko radost prihaja v tebe?

Kaj je reka brez vode,
kaj trn, ki ne bode,
kaj je glasba brez not,
kaj napaka brez zmot?

Kaj je vrtnica brez cvetja
in kaj otrok brez očeta,
kdo si ti brez mene,
ko sreča prihaja v tebe?

Kaj je ogenj brez plamena,
kaj beseda brez pomena,
kaj je zemlja brez prsti,
kaj ptica, ki ne leti?

Kaj je travnik brez cvetja
in kaj zima, če ni poletja,
kdo si ti brez mene,
ko ljubezen prihaja v tebe?

Nedelja, 25. avgusta 2002;
Trbovlje (Trg revolucije)

(iz zbirke pesmi Drevo življenja (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!))

Obstaja …

Življenje je kot kratko potovanje,
z začetkom in koncem,
življenje je trajanja in popolnosti iskanje,
s peklom in rajem.

Popolnost povsod je prisotna
kot portret slavnega slikarja,
kot galerija znanega kiparja,
kretnje igralca v gledališču
in cvetja na dvorišču.

Vendar me od vsega tega to okno deli,
kakor neka pesem, ki jo peti nismo smeli.

Lepota zlata je ptica,
ki se dviguje iz pepela,
lepota trenutek je ta,
a naša sreča siva megla.

Večnost povsod je prisotna
kot nedokončane besede,
kot polje pšenice zlate,
z gozdom porasle planine
in brezmejne tišine.

Vendar me od vsega tega ta prepad deli,
kakor čas, v katerem sanjati nismo smeli.

Vonj časa je krepak in hranljiv
kot zrak nedotaknjene narave,
a čas je tudi varljiv,
smo le tujci njegove brazde.

Vendar vse to obstaja,
verjamem, da obstaja.
Nekje.

V meni, v tebi
in v vas,
in v vseh nas.
In povsod okoli nas.

Obstaja …

September/oktober, 2004;
Trbovlje (Trg revolucije)/Ljubljana (Livada)

(iz zbirke pesmi Drevo življenja (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!))

Sva moja pitanja
– Nikoli Breškoviću –

Vjetar u mojoj je kosi,
jutro izazove nove nosi
i ptice pjevaju u daljini,
živim jednostavan život u tišini.

Dani sreću poklanjaju,
jedino ponekad bol mi ostavljaju,
godine prebrzo lete,
a u meni isto pitanje ostaje.

Hoće li itko reći
da zna mnogo o sreći?
Ne vjerujem više u te bajke
koje su nam pričale naše majke.

Hoće li itko znati
otkud pokrenuti
tu potragu za pravim domom,
potragu za samim sobom?

početkom kolovoza 2007.;
Dubrovnik (Hutovska)

(iz zbirke pjesama Drvo života (Mir, dobrota, ljubav, sreća!))

Ljuljaju se barke
– Nikolini Baletić –

Ljuljaju se barke,
a na molu ostale su samo starke,
tad s vjetrom dozivaju sjećanja na dane stare
i dok pitaju se kuda su sve godine nestale,
ljuljaju se barke,
ljuljaju se barke.

Jednom kada ostarim
vratit ću se u ovaj napušteni grad,
u grad po kojem zimi tek pokoji samotar šeta,
u grad u kojem vrijeme prolazi
gotovo neprimjetno i posve nečujno.

A ljuljaju se barke,
na molu ostale su samo starke,
tad s vjetrom dozivaju sjećanja na dane stare
i dok pitaju se kuda su sve godine nestale,
ljuljaju se barke,
samo ljuljaju se barke.

Lice mi se već naboralo
i pitam se hoću li prepoznati ulice
po kojima smo nekad tražili sreću,
ulice naše mladosti
ili se svijet pojavljuje u novom obliku?

Možda samo mi mijenjamo se,
a oko nas sve isto ostaje.
Ta spoznaja sada živi u meni
i znam da uvijek…

… ljuljat će se barke,
a na molu ostat će samo starke,
tad s vjetrom dozivat će sjećanja na dane stare
i dok pitat će se kuda su sve godine nestale,
ljuljat će se barke,
ljuljat će se barke.

jesen / zima 2007.;
Ljubljana (Barjanska)

(iz zbirke pjesama Drvo života (Mir, dobrota, ljubav, sreća!))

Pot v pogubo

Bilo je turobno junijsko vreme in že dneve je deževalo. Okovi so ga žulili in svojih mišic skoraj ni več čutil. Gnoj, ki se mu je cedil iz rane na levi roki, se mu je lepil na njegovo črno kožo, še posebej po nogah; oči so ga pekle zaradi dima, ki je prihajal v ta mali prostor izpod vrat, in komaj da je lahko dihal zaradi smradu živalskih iztrebkov, ki so ga obkrožali. Svež zrak je tako redko prispel do njegovih pljuč. Bil je skoraj popolnoma gol, le njegove najintimnejše predele telesa je pokrivala stara preperela krpa.

Že tedne je bil zaprt v tej mali sobi oziroma skednju brez oken, kjer so mu družbo delale le maloštevilne živali. Katere in koliko njih, ni vedel. Živel je v temi, zato ga je tudi najmanjši žarek svetlobe takoj oslepil. Pa vendar, zadnjih nekaj dni čez usta ni imel več zavezanega traku, saj glas tako ali tako ni več prihajal iz notranjosti njegovega telesa. Sedaj je bilo njegovo življenje že nekaj časa zares podobno življenju živali, vse prevečkrat pa se je tako tudi počutil.

Edini stik s svetom izven skednja je imel ob zgodnjih jutranjih urah, ko mu je mlajša ženska ali morda celo še deklica, tega ni znal presoditi, prinesla steklenico vode in nekaj ostankov večerje. S tem ni potešil lakote, a je bilo dovolj za preživetje. Vse je bilo odvisno od tega, koliko ljudi je prejšnji večer na posestvu gostil njegov gospodar, ki je rad prirejal svečane večerje za prijatelje in znance, prav tako imetnike velikih posestev. Na ta način je razkazoval svoje imetje.

Ta mlada ženska je prav tako služila temu bogatemu moškemu z velikim, a nezasluženim ugledom in mogoče jo je v prihodnosti čakala podobna usoda kakor njega samega. Predvideval je, da je na posestvo šele prišla, ker je prej ni nikoli srečal. A morda je bilo to le naključje, saj je imel gospodar v lasti veliko sužnjev in bi težko poznal vse.
Mlada ženska je bila prijazna, najbrž tudi poslušna in delovna. Po tonu in barvi njenega glasu je začutil, da ji ga je žal, vendar kljub temu nikoli ni z ničemer pokazala, da ji ni vseeno zanj, zato mu tudi ni z ničemer pomagala ali mu vsaj olajšala muke in bolečine njegovih zadnjih dni.

Ko bi gostje odšli, ljudje, ki so se čez dan zaradi dela zadrževali v dvorcu, pa bi se umaknili v svoje koče, bi njihov gospodar ostal sam. Takrat bi njegov prijazen nasmešek in simpatična barva njegovega glasu, ki sta bila rezervirana izključno za goste, kmalu zapustila njegovo lice in telo, v njega pa bi se naselili bes, zlo in želja po maščevanju. Le da tudi po nekaj letih službovanja ni uspel dojeti, komu ali čemu se želi maščevati, niti ne odgovoriti na večno vprašanje: zakaj. Morda zaradi nezadovoljstva, ki izhaja iz najbolj nezaželenega občutka – samote.

V takšnih trenutkih je pogosto prihajal k njemu, da bi ga, kot se je sam rad izražal, razveselil s svojo prisotnostjo in znanjem, kar bi v praksi pomenilo, da ga je zmerjal, udarjal; a ne s pestmi, saj se vendar ni želel dotakniti njegove – po lastnem mnenju manjvredne – črne kože, temveč z bičem; ga vklenil v okove, uriniral po njemu ali kaj podobnega, česar pa nikoli ni mogel vnaprej predvideti, saj je gospodar svoj navdih za zaničevanje in poniževanje vedno iskal v trenutkih tik pred mučenjem ali pa v njegovih brezživljenjskih pogledih. Toda prav vedno je našel način, da ga ponovno, in sicer še močneje kot vsakokrat doslej, poniža.

Ni bil več prepričan, če se še vedno boji tega človeka brez milosti, ki rad upravlja s tujimi življenji, ali pa mu je že vseeno. Vse težje in težje je mislil zaradi vseh udarcev, ki jih je dobil v glavo, zaradi stradanja in dehidracije, a tudi zaradi dolgega mirovanja telesa ter zaradi nečloveških pogojev, v katerih je živel. Če se ta njegov polsen, v katerem je preždel ure, dni in tedne, sploh lahko še imenuje življenje. Bilo mu je jasno, da bo kmalu izgubil še zadnjo karakteristiko človeškosti – um. Ta ga je občasno že zapuščal. A ni bilo vedno tako …

Oktober 2008/pomlad 2010;
Ljubljana (Barjanska)/Ljubljana (Dunajska)

(odlomek zgodbe Pot v pogubo iz zbirke zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!))

Deli s prijatelji/Share


Želim si, da bi bil vsak otrok tega sveta sit in srečen.
Želim si, da bi vse ženske na licu nosile le nasmeh.
Želim si, da bi bili vsi moški ljubeči in strpni.
Želim si, da bi se vojne končale.
Želim si, da bi ustavili nasilje.
Želim si, da bi spoštovali našo prvinsko mater, Zemljo.
Želim si, da bi bila vsa bitja srečna.
Želim si, da bi se medsebojno podpirali.
Želim si, da bi drug drugemu podali dlan v veri prijateljstva.
Želim si, da bi svetu vladali MIR, DOBROTA, LJUBEZEN in SREČA!

Nina Novak Oiseau

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Umetnost | Kultura | Mozaik Kreativnosti