Jan Čadež

Kdo sem jaz? To mi je vedno eno tako zanimivo vprašanje. Misli mi poskočijo in na dan mi začnejo vreti spomini. Kaj vse sem že počel, kje vse sem že bil, kaj vse še hočem… In vedno pozabim povedat vsaj polovico vsega : ))

Ljudje. Brez družbe ne bi mogel obstajat. Brez dotika, pogledov, debat, žurov, dolgih razgovorov, objemov in simpatij nikakor ne bi mogel obstajat.

Ljubim naravo. Gozd, hribe, morje, … Najljubše živali: kit (letos grem na Islandijo, da jih vidim), delfin, srna, kanja,…Obožujem sprehode in pohode.

Drugače pa sem študent socialnega dela, rojen 1983, dvojček po horoskopu. Doma sem iz podpulfrce2.com. To je ob Škofji Loki.

Moje življenje je šlo prek zanimivih faz in zadnji dve leti je moj fokus na tem, da čimbolj izbiram življenje (nisem bil vedno rad tukaj). Verjamem, da svet lahko postane kraj, kjer bo vedno več ljudi živelo z namenom in izpolnjeno. Sploh če bi vsi naredili korak (dva, tri) v to smer.

Umetnost je z mano že celo življenje. Moje ustvarjanje: petje, kitara in včasih DJ-janje glasbeno, poezija in kratka proza pisno, pripovedništvo (otrokom v šoli v naravi, prijateljem na sprehodih), tri leta igral v gledališču, kiparstvo (v povojih – delam iz voska), ples (plešem 5 ritmov). Zanima me tudi fotografija (ko bo čas).

Moje življenje je zelo povezano z energijo. Zdravljenje, polaganje rok, dih in pogovor z različnimi bitji so mi strast in ljubezen – mislim, da še iz prejšnjih življenj. Verjamem, da s pomočjo razumevanja energijskega sveta poglobimo in ozavestimo razumevanje sebe, drugih in vseh stvari, ki se nam dogajajo. Ali povedano po domače – men ne bi blo nč jasn, če ne bi mel znanja o energijah : ))) Jah Bless!

Rdeča zavesa

Rdeča zavesa. Gledališče. Čas teče in predstava se bliža. Vsi se mrzlično pripravljajo, še zadnji detajli. Stojiš v zaodrju in gledaš. Imaš glavno vlogo. Pripravljal si se že prej, zdaj samo gledaš. In dihaš. Čakaš na začetek. In skozi špranjo v zavesi vidiš, kdo vse se pripravlja na ogled. Vsi, ki ti karkoli pomenijo. Tvoja družina, prijatelji, znanci in še mnogo, mnogo drugih. Zanima jih kaj bo na vrsti tokrat.

Luči se počasi pogasijo, ves vrvež preneha, ostaneš sam sabo, v temi. Vendar čutiš prisotnost, veš, da so tam, veš koliko ljudi te gleda. Postaviš se na svoje mesto. In začenja se. Slišiš zvok zavese, ki se odgrinja. Še zadnjič vdihneš. Greš noter.

Govoriš, poješ, živiš, čutiš, misliš, … svojo vlogo. In ja, na trenutke pozabiš, da to nisi zares ti. Na trenutke pozabiš, da ljudje okoli tebe igrajo. Samo igraš. In uživaš. Včasih se spomniš na vse te oči, ki te spremljajo. Čutiš kako požirajo vsako tvojo besedo, sledijo tvoj gib in pričakujejo… kaj bo sedaj, kako se bo odločil, kaj bo naredil…Ne razmišljaš o preteklosti. Besede, ki so bile izgovorjene so pozabljene, vsa dejanja obstajajo samo še kot spomin. In nihče ne razmišlja o tem. Vsi samo spremljajo ta trenutek. In čakajo na naslednjega.

Konec prizora ti je nekaj povsem običajnega. Kot že tolikokrat prej, spustiš svojo vlogo, si privoščiš vdih in že je tu nov prizor. Ne spomniš se točno detajlov, ne veš točno vseh besed. In vendar se ljudje pojavijo tam, ko se morajo, narediš stvari, ko je za to čas in prave besede ti prihajajo na usta ob pravem času. Vse je na svojem mestu. Publika uživa, še posebej, ko igraš kakšno težko vlogo. Soigralci so na čase tako dobri, da se jih resnično bojiš, si vesel z njimi ali pa se jeziš. Včasih kdo kaj odigra drugače kot bi moral, pride z napačne strani, pozabi stavek… To te zmede, vendar ugotoviš, da imaš izvrstno sposobnost prilagoditi se, odigrati prizor na drugačen način in na koncu ugotoviš, da je mogoče izpadlo še bolje, predvsem pa si ga zapomniš bolj, kot tiste dele, ko je vse gladko teklo.

Ko se bliža konec predstave si hkrati vesel in žalosten. Utrujen, a sveže napolnjen z novimi močmi. Veš, da lahko. Veš, da si dober. Začenjaš se spominjati, da si samo vloga, da igraš v predstavi. Na trenutke si želiš, da bi kar trajalo. Zadnji stavek je vedno najslajši. Zavesa se zagrne. Publika navdušeno ploska in pride trenutek, ko si oboje hkrati. Vloga in to kar si v resnici. Vsi ti ploskajo in kar ne morejo verjeti na kakšno potovanje si jih popeljal.

Potem greš najprej v garderobe, kjer se z ostalimi soigralci spominjaš vrhuncev predstave. Smeh, čestitke, užitek… vidiš kako so oni dojeli vse skupaj. Pohvališ jih, brez njih predstave ne bi moglo biti.

Zunaj te čakajo družina in prijatelji. Vsi ponosni, vsi s toplimi pogledi… Hitro se posloviš, saj te čaka še večerja s soigralci.

Na večerji samo uživaš. Piješ dobro vino in ješ dobro hrano. Za vse je poskrbljeno. Veš, da si naredil nekaj izjemnega in neponovljivega. Veš, da ti odhajaš naprej in da tvoji soigralci odhajajo naprej. V taki postavi ne boste nikoli več skupaj. Ampak je veselje nad vsem, kar ste skupaj doživeli, hvaležni ste za igro, ki ste jo skupaj odigrali.

Po večerji se odpraviš domov. Kakšen soigralec živi v sosednji ulici in kos poti naredita skupaj. Ko prideš do svojih vrat, zavohaš. Vonj doma, vonj svoje družine. Ko vstopiš, veš kje si. Doma. Dobrodošel.

Deli s prijatelji/Share

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *