Maja David

Naj v začetku omenim, da me je prvih tiskanih črk učila moja mama s pomočjo starega pisalnega stroja, ki se je nekako znašel pri hiši. To me je zelo zabavalo. Mama je npr. natipkala par stavkov z velikimi črkami, kar sem jaz poskušala prebrati s pomočjo kazalca. Kasneje sem že sama iskala črke po tastaturi. To je bilo v predšolskem obdobju, ko sem večino svojih otroških let preživljala pri teti Vidi, v bližini našega doma. Tam sem spoznavala podeželje in vse njene čare in zanimivosti.

Spominjam se, da me je nekoč teta Vida, kakor jo še danes kličem, iz njihove kuhinje poslala pogledat v kopalnico, če je pralni stroj že nehal prati. Brez vprašanja sem seveda to storila in, da bi se popolnoma prepričala, če je stroj opral perilo, sem odprla vratca stroja. Ko sem se vrnila v kuhinjo in povedala, da ne pere več, ampak je polno vode po kopalnici, je teta Vida obnemela. Čez čas sva odšli do sosedove ograje in spotoma mi je lepo razložila, da nisem storila prav, da sem odprla vratca stroja in bi morala le pogledati. “Zato,” mi je potrpežljivo rekla, “Boš se naslonila na ograjo, jaz ti jih bom naložila pet na ta zadnjo, ti boš pa štela do pet.” In seveda je tako tudi bilo.

Ko so se začela prva učna leta, sem bila v razredu vedno med bolj plašnimi, a po uspehu boljšimi učenci. Veliko sem brala knjige, odlično pisala spise, pela v šolskem pevskem zboru in opravljala bralno značko.

V višjih razredih, katere sem obiskovala v mestu, so bili za odtenek bolj težavni. Spominjam se, da smo s sošolko v sedmem razredu izvedle pravi uporniški načrt. Obe sva imeli prvi simpatiji v osmih razredih. V tem času smo imeli šolski pustni ples, katerega smo se sedmi razredi lahko udeležili le do 20:00 ure, osmi pa do 21:00 ure. Seveda sva s sošolko bili temu nasprotni, saj se nama je zdelo, da je to krivično. Tako sva se skrili v garderobi, dokler so bile prižgane luči v avli in, ko so jih spet ugasnili, sva se spet pridružili na plesišču. Nenadoma je k nama prišel učitelj zgodovine in rekel, naj snameva maski.

Seveda je bil naslednji šolski dan vse prej kot prijeten. Razredničarka je zahtevala, naj obe vstaneva in povedati sva mogli, kaj se je prejšnji dan zgodilo. Zato sva dobili ukor pred izključitvijo…

No, seveda sem tudi v tem času veliko brala in na zaključku osnovne šole bila nagrajena za osemletno opravljeno Prežihovo bralno značko in sodelovanje v pevskem zboru.

Zaključne izpite srednje šole sem uspešno opravila v času Vojne za Slovenijo in že pred tem prodajala knjige najbolj priznanih založb pri nas, širom Slovenije.

Kasneje sem bila marsikje zaposlena, a le za kratek čas. Med tem obdobjem sem se tudi večkrat selila, večinoma v rodnem kraju, ob Dravi.

Po prigovarjanju mojega prijatelja, sem začela objavljati besedila. Sprva so bili to aforizmi, sčasoma pa tudi pesmi in zgodbe. Vzpodbudil me je, da sem tedensko obiskovala delavnice Mariborske literarne družbe, ki jo vodi Marjan Pungartnik, udeleževala sem se Poletnih literarnih šol in kolonij, ki jih letno prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Pred tem sem zečela urejati bilten Svoj svet nosimo v sebi, na društvu Ozara. Tako mi je še danes dobrodošla literarna teorija, ki jo s pridom lahko uporabljam pri neuradnem mentorstvu pri objavah v biltenu, nastopih in svoji ustvarjalnosti.

Tekom časa se mi je uresničila tudi davna želja, da bi imela svojo knjigo. Tako sem lani, v maju dočakala svoj prvenec, zbirko aforizmov, Šivala je deklica evropsko zvezdico. Marjan Pungartnik je zbirko uredil, lektoriral in mi mentorsko svetoval. Založila jo je Zveza kulturnih društev.

Danes vodim Bralno delavnico na Zvezi prijateljev mladine v Mariboru. Prebiram razne zanimive zgodbe, o katerih se s slušatelji kasneje pogovarjamo.

V bližnji prihodnosti se že veselim Aforistične šole, ki jo organizira Žarko Petan in financira Društvo slovenskih pisateljev, v Bohinju. Prav gotovo mi bo koristila pri bodočem ustvarjanju.

Pripravljene imam tudi pravljice za otroke, ki jih še nisem ponudila za objavo, pesmi in še veliko aforizmov, ki jih sicer sproti objavljam.

Ropotarnica

V ropotarnici podstrešja sem našla razmetano šaro. Kam z vsem tem odpadom?

Zavist mečem skozi okno. Razdrobi se po tleh kakor kristalna vaza in se nekaj koščkov skotali v bližnji odtok.

Ljubosumje odnaša veter, ko napravim prepih. Kakor rumeno svetlobo odnaša v neznano.

Zamera ima globoke korenine. Vzamem kramp in jo s sunkovitimi gibi, kopljem. Globoko je zakoreninjena in zahteva dobrih petnajst minut, da popusti.

Izkoriščanje me pika. Vse telo premažem s čudežno kremo, ki deluje hkrati proti opeklinam neprivoščljivosti.

Nekdo trka. Če je Zmeda, ji ne bom odprla vrat.

Aforizmi

•  MESAR JE VSAKI SVINJI KOS.

•  PREDEN ČLOVEK DOBI SLUŽBO, GA MINE VOLJA DO DELA.

•  LJUBEZEN JE KOT CIGARETA. KO JE PRIŽGANA, SE KADI, KO DOGORI, PRIŽGEŠ NOVO.

• GOSPODARSKO MESTO IMA NAJVEČ DELAVCEV NA ZAVODU ZA

ZAPOSLOVANJE.

•  V REKLAMNIH POPLAVAH MORA BITI ČLOVEK DOBER

PLAVALEC.

•  SPOMLADI NAJGLASNEJE KOKODAKAJO SHUJŠEVALNE KURE.

•  ZGUBIL JE ŽIVCE. NITI NA PSIHIATRIJI JIH NISO NAŠLI.

•  NAJBOLJ DOKAZANO PIJEJO KRI – HIGIENSKI VLOŽKI.

•  APRILSKA NEVIHTA JE KAKOR POLITIKA. OBE TE NA SUHEM PREMOČITA.

•  NAŠA PRIHODNOST V EU BI BILA NAJBOLJE ZAGOTOVLJENA Z DAVKOM NA OBLJUBE.

•  ISTOSPOLNI PARTNERKI TEŽKO SPLETETA GNEZDO BREZ JAJC.

•  NADOMSTILO ZA VIAGRO: FRUTEK, KER IZ MAJHNEGA ZRASTE

VELIKO.

•  STEŽKA JE PRIŠEL V SRCE. A GLEJ! NE ZNA VEN.

•  MOŠKI IN ŽENSKA SE NAJBOLJE RAZUMETA MED SABO Z

ORGANOM ZA NOTRANJE ZADEVE.

•  TOVARNA JE KAKOR PANJ. DELAVCI NABIRAJO MED IN HRANIJO

DIREKTORJA.

•  MOŠKI IMAJO KRILA – NA PILOTU.

•  UPOKOJENCEM DAJTE KRUHA IN IGER ZA – LEPŠI DANES.

•  GRULITA KOT GOLOBČKA KLJUB OPOZORILOM PTIČJE GRIPE.

Smešna zgodba

No, bilo je nekako pozimi. S prijateljico Marinko in z njenim nadobudnim, v bolj nerodnih letih, sicer pa kar se da pridnim in nagajivim sinom Tonijem, smo bili dogovorjeni, da obiščemo koncert.

Dnevi pozimi so kratki in hladni in zvečerilo se je že, ko sem hitela po Dvorakovi ulici, v temi, ki bi jo lahko samo narisal. Imela sem mobi, tisti, se spomnite, ko so mu rekli »cigl« in poklicala Marinko:

“Zdravo! Sta že tam?” V istem času se je možakar srednjih let, lepo zaobljene postave in prestrašenega obraza, ozrl misleč, da kličem njega.

Vrnitev iz onostranstva

Ravnokar sem prispela iz nadvse zanimivega popotovanja po Onostranstvu.

Bilo je nekako tako.

Ob prihodu v Onostranstvo so me gostoljubno sprejeli. Po njihovi starodavni tradiciji so me pogostili, preoblekli, razkazali najnovejše metode sproščanja in za svoj prvi dan obiska, sem si lahko izbrala štiri. Rečeno je bilo, da bo zaenkrat dovolj in bom legla k počitku. In res. Po sproščujoči masaži v enem izmed templjev, so me odnesli v njihovo dimno sobano in izbrala sem glasbo po svojem okusu. Neprestano je bil na voljo človek, (pri nas bi ga imenovali varnostnik), ki me je budno opazoval in, na katerega sem se lahko obrnila s vprašanji, predlogi in (!) skrivnostmi. Posrečen primerek…

Sledila je meditacija po njihovih običajih, precej podobna Indijskim, ampak drugačna.

Tega dne sem bila edina Zemljanka pri njih. Rečeno je bilo, da jim bom med drugim tudi povedala, kako je pri nas…

Meditacija je potekala v zasenčeni sobani, v kateri je zbor eno uro prepeval improvizirane pesmi. Torej, vsak primerek zase je pel svojo pesem. Kakšni občutki so me ob tem navdajali, ne znam opisati. To je pri njih novo nastala zvrst glasbe in trenutno največji hit.

Na hodniku proti drugi sobani, je čepela ptica, lepša od pava in šepetala: »Danes je zate poseben dan. Resnici na ljubo ti zaupam, da tostrani obisk ne dočaka vsak Zemljan, čeprav ponudbe kar dežujejo,« in je odletela.

Od nekod sem slišala moški glas: »Pridi naprej. Čez nekaj trenutkov boš sprejeta v vodo, polno mehurčkov, ki te bo prijazno sprejela medse. Nežne naprave pod vodno gladino te bodo razvajale in, ostani, kolikor hočeš dolgo.«

Kaj sem hotela drugega? Stopila sem naprej in, seveda se je uresničila napoved.

Postala sem utrujena kot je bilo sprva rečeno in naenkrat opazila pred seboj blazino, mehko kot oblak in se pogreznila v globok spanec…

Deli s prijatelji/Share

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *