Čas je morje,
brezmejno do skrajnosti,
nikjer se ne začne,
mu konca ni.
Pred njegovo veličino
prav vsaka stvar onemi
in se sprašuje,
doklej ji je
v njem obstati.
Čas, ki neusmiljeno bežiš,
ogromen se mi zdiš,
vem, ne morem te ujeti,
vem, ne morem te imeti.
Rada bi ti dala vse, kar sem,
samo da bom nekoč lahko
večnosti poslušala tvoj zven.
|
"Ej, ti, kam se ti tako mudi!?"
"Kaj me ogovarjate, vas niti ne poznam!"
"Jaz bi te tudi rad spoznal."
"Mislite, da bi jaz vas rada?"
"Kdo ve. Včasih samo rečete ne,
pa drugače mislite."
"Se še niste nič utrudili
z vašimi duhovitostmi?"
"Meni nikoli ne zmanjka.
Sicer pa se še vedno z mano pogovarjaš,
torej ti le nisem tako hudo antipatičen..."
"Mladi gospodič, utvare si delate."
"Ne, ne, jaz sem vedno realen.
Nekaj je na meni, kar te pritegne,
to ti vidim v očeh. Ne znaš lagati."
"Vi pa ne molčati."
"A tako? Če me ne bi bilo,
bi neprestano gledala na uro..."
"Zakaj ste si ravno mene vzeli na piko?"
"Ker si bila tako prikupna,
ko si se razkurila,
ko ti izpred nosu
je odpeljal avtobus."
"In to je smešno!"
"Tega nisem rekel. A hvala Bogu,
sicer te ne bi spoznal. Že dolgo te tako opazujem..."
"Da vas ni sram! Sem še mladoletna!"
"Jaz tudi nisem kaj dosti starejši od tebe..."
"Zakaj me ne pustite pri miru?"
"Punči draga, ko pa si mi tako všeč! Mi zaupaš vsaj tvoje ime?"
"Ne vem, če bi. Ne zaupam vam."
"To sem razočaran... Veš, nisem pokvarjen in ne baraba.
Samo pogovarjal bi se rad, ti pa se tako jeziš.
Kaj bi šele storila, če bi te povabil na pijačo?"
"Nič ne bo iz tega. Fanta čakam. Ljubosumen bo."
"Potem pa bom počakal, da ga vidim. In da te do takrat kdo drug
ne bo nadlegoval..."
"Je rekel, da bo pozen, boste še dolgo čakali."
"Sem videl prav? Malo prijaznosti si mi naklonila, nasmeh ti je ušel."
"Naveličala sem se prepirati. Po naravi sem kar znosna."
"To sem že ugotovil, sicer ne bi vztrajal...
Daj no, kako ti je ime? Sicer te bom kar v Punči prekrstil."
"Naj vam bo. Sem Violeta, kmalu bom 16."
"Res lepo ime. Jaz sem Mario, star 19... Sedaj pa naj pripomnim še, da mi to tvoje vikanje gre že prav pošteno na živce.
Lahko bi rekel, da sva skoraj istih let, vrstniki pa se ne vikajo."
"Te, ki ne poznam, vedno vikam, če le niso še otroci... Zate sem pa mislia, da si že 20."
"Torej se nisi veliko zmotila. Kaj pa tvoj fant?"
"Roman, 20 let... Ravno zdaj prihaja. Le kaj mu naj rečem?"
"Da sem tvoj novi sošolec in da sem te prosil za inštrukcije."
"Pozdravljen, Mario, žal mi je. Samo Romana sem čakala..."
"Niti predstavila me ne boš? Se bova še kdaj srečala?"
"Prosim te, ne spravljaj me v zadrego. Pojdi in pozabi, da si sploh kdaj srečal me. Tako bo bolje za oba. Veš, koliko lepih
deklet je še na svetu..."
"Srce mi drugače govori. Pravi, da bila bi prava le edino ti. Ne zameri mi, vendar všeč si mi, zato te moram še kdaj videti."
"Samo prijatelja, saj veš... Pojdi zdaj... Kdo ve. Morda.
Če kdaj bom razočarana, se bom nate spomnila."
"Ne smem, pa bi poljubil te v slovo. Torej, zbogom mala moja
deklica in bodi srečna z njim tako, kot jaz bi s tabo bil."
|
Me bo kdo poučil,
kako naj zapojem,
da bo ganljivo.
Razveseljivo je,
da včasih posežem v globino.
Dušo odprem,
vzamem, kar rabim.
Nanjo se lahko vedno zanesem.
Občutek me nikdar ne vara.
Lepo melodijo ubesediti je težko,
napraviti minljivo večno je možno le z besedami.
Poezija nas opominja,
da so stvari v življenju,
o katerih je vredno in treba pravilno spregovoriti.
Da je z besedami mogoče marsikaj storiti.
Ni se treba še enkrat roditi,
to življenje je dovolj,
da ga uglasiš ali na dur ali na mol.
|
Nekaj bi želela vedeti,
predno bo moj čas mimo.
Ali se bom kdaj naučila živeti
in nekaj od življenja imeti?
Ne zdi se mi krivično,
da moraš dosti vlagati:
če želiš enkrat zmagati,
garati moraš, tvegati.
Ne se bati,
priložnosti je še veliko
in vedno je čas,
da se lahko spremeniš.
Vedno lahko začneš
ali od začetka vse znova,
ali pa od tam, kjer si ostal.
Naj te besede nikoli ne prizadenejo.
Veš, zmotljivi smo vsi
in vsak izmed nas ima svoje skrbi,
zato naj resnica nikoli ne boli.
Važno je, kaj o sebi misliš ti,
tvoje mnenje, tvoj pogled na svet,
tvoj nazor in prepričanje.
Če mnogo pričakuješ
se zna zgoditi,
da boš kdaj pa kdaj razočaran ostal praznih rok,
saj čisto vsega ne moreš dobiti,
če pričakuješ malo,
lahko da se preveč podcenjuješ in premalo spoštuješ,
če pa ničesar ne potrebuješ,
potem je nujno, da si najprej zastaviš nek cilj,
da sploh veš, za kaj živiš.
Sicer včasih res izgleda, da je posameznik samo kovanec v drobižu,
ena popisana stran v knjigi življenja.
So pa tudi razna znamenja poklicanosti iz udobja povprečnosti.
Samo odgovoriti je treba, imeti pogum za prvi korak in iti.
Lahko si gorak in zanesljiv,
lahko si krotak in spravljiv,
lahko si že po naravi vzkipljiv -
sprejemi se, kakršenkoli že si.
Nihče te ne bo gledal postrani,
pa tudi nikoli ne bo povsem idealno.
Če čakaš na jutri, si že v zamudi
za mnoge priložnosti današnjega dne.
Bodi tukaj in zdaj,
realen in odločen,
živi 100%
in izkoristi svoje potenciale.
Ti si kreator svojega življenjepisa,
zato glej na vsebino, količino in obliko.
Imaš vsa potrebna orodja, da se nečesa lotiš,
imaš številne interese in vizije,
vedno se najde področje, kjer blestiš,
vedno se lahko še česa novega naučiš,
svoje srce lahko še vedno razširiš
in kdor ti je ljub, ga lahko objameš.
Začeti ni vedno lahko,
a napori se obrestujejo.
Živi aktivno in se čim bolj zavedaj
samega sebe in vsega življenja.
|