"Sem pritepenc iz Stehanje Vasi pri Velikem Gabru, Korponai Ivan, rojen 28. 04. 1950 v Subotici. Sem izučen grafičar, črkostavec. Živim in delam v Nemčiji. Pišem v srbščini, madžarščini, nemščini ter v slovenščini. Moj hoby: slikanje v olju."

Zvonovi so zvonili, smrt je prihajala…

Črno je nebo, joka se… kot grešne misli v nas.

Prišlo je kar je moralo priti, oči moje so jokale.
Cvetje je venelo a ni cvetelo… in počasi je vse šlo.
A ja se sprašujem… Angeli moji varuhi, kje ste zdaj?

Zvonovi so zvonili, smrt je bila tukaj…

Črno je nebo, kot da se pekel na zemljo spušča,
Jaz, človek, v sebi vsemočno ljudsko bitje
stal sem osamljen, nem, izgubljen, nemočen…
Besede so nekam odšle, niti jokat nisem mogel.
Orel je tiho nad menoj letel, s pogledom me je sledil.
Ali je to strah v meni? Se hudič osebno maščuje?

Zvonovi so zvonili, življenja so odšla…

Videl sem smrt v modrih očeh, roko sem ponudil
hotel sem pomagati… a nemočen sem bil zato.
Živim… želim, in kje je konec vsega začetka.
Prosim… prosiš, in kam bova s tem prišla skupaj.
Vidim… vidiš, ali priznati nočemo vso resnico.

Ljubi, ljubi, ljubi… krivda, odpuščanje, let mrtve ptice.
Ko pride ljubezen, vse je nepovratno, kot koraki v prostost.
Ko zorijo jagode… na tujem vrtu, otroštva, spomnim se.

Rojstvo zla, apatičnost in žlehtnoba na robu sveta,
kosti v kamnu z ljubeznijo, prosim vas, ugasnite luči.
Nikomur ne povej, kar večno mlad ne boš niti ti, niti jaz.

Prelomnica, reakcija in obtožbe, veter piha skozi okna.
Bog ne daj… a resnica je, ne vidimo slepih ulic v nami.
Temne so in dolge sence preteklosti, kaj bo prinesel jutri?

Občutim, kot da se moje telo razpada, duša me zapušča,
postajam slep, kot da ne vidim, a si želim,
roke so mi krvave, nemočne, a rad bi stisnil pest
in pokazal vsem… in kadar počasi izginjam, sem še tu.

Želel bi, v srcu ranjenem, verjemite mi ,prijatelji moji
da pustim vsaj za sabo še kako sled v tej tišini,
a potem se zavem, da ne morem več, moči mi zmanjkuje.

Pustite me zdaj, moje telo, dušo mojo,
pustite, da me krokarji odnesejo, pometejo sledi za menoj,
da me nihče ne najde, da solze tečejo, da me nihče ne obžaluje,
naj me veter mrzel raznese po tej nemirni ravnini,
naj me vsi pozabijo, da sem bil tukaj in da me ni več…

Mirno je morje življenja, valovi usode so katastrofa,
Previdno moraš iti… ali plavati brez panike v sebi.
Ljudje ostajojo enaki, so samo ljudje, mehke duše,
solidarni v molku, z manj občutljivim spominom…
Rdeči zmaji del novih smernic, svet se spreminja.

Kristus je bil dostikrat lačen in je trpel za nas…Oprostite, kako ste rekli? Nekdo je tiho vprašal.
Kri in zemlja… Mi in vi. Vi in mi. Sami v sebi…
Ali je tujina tudi v nas ? Naveličal sem se tega!
Mislil sem, da sem vernik, da imam tudi pravico
vsem reči, da sem pravi človek na pravem mestu,Kristus je bil dostikrat lačen in je trpel za nas…

Danes naj bi bilo vse drugače, vprašanje je zakaj?
Korak je kratek, a pot v raj pa preveč zahtevna,
resnica je to ali prisotnost duha, in ljubezni ni več.
Med peklom in rajem sama resnična resničnost,
in vse mrtve je laže prešteti… po tihem čakajo.