IVONA JUKIĆ - poezija
IVONA JUKIĆ

Biografija tako in drugače

Štejem 23 let in sem absolventka Pravne fakultete v Sarajevu. Že od prvega razreda osnovne šole nisem prenehala pisati, le takrat sem bila bolj posvečena prozi v obliki številnih pravljic, potem pa sem že zelo zgodaj ugotovila, da sem zaljubljena v poezijo.

Obenem pa sem se ukvarjala tudi z gledališčem, kolikor se je pač amatersko dalo in zadnjih šest let predstavljala svoje pesmi tudi na različnih večerih poezije. Verjamem, da je umetnost prav poseben nagon, duhovni seveda, ki te potegne v svoj vrtinec in edina rešitev je ustvarjanje, spet in spet.

Navdih le navidezno prihaja iz zunanjega sveta, ko pa imaš svoj svet domišljije, vedno imaš prostor, kjer lahko črpaš nove besede, melodije ali odtenke barv.

Rada imam pisane šalice, stare pisalne stroje, sončna jutra in črno kavo.

Najraje imam Borgesovo poezijo, Čehove pripovedi, ampak nasplošno rada brskam po knjigarnah, včasih se spet zatekam k pravljicam, vseeno pa najbolj pogosto prebiram poezijo.

Zanimajo me tudi mitologija, vile in ostala znana in manj znana bitja.

kliknite na "beri dalje" za ogled celotne pesmi
 

Zarja

Mehkoba metuljevih kril,
lepetajo okrog mojega planeta.
Dišeči griči
popolnoma zaviti v rdečo zarjo...

beri dalje...

Iskanje

Poišči jo, ko se dan umakne bleščicam Meseca,
ko večer objame obrise tvojega duha.
Medtem, ko jo iščeš...
beri dalje...

***

obrazi v podhodih
zaviti v meglico jutra
pisani dežniki plešejo na vetru
nevihta poljublja drevesa...

beri dalje...

Resničnost

Razbito steklo se kotali
čez cesto.
Nekoč je imelo obliko njenega srca...
beri dalje...

Zarja

Mehkoba metuljevih kril,
lepetajo okrog mojega planeta.
Dišeči griči
popolnoma zaviti v rdečo zarjo,
šelestenje sanj me prebuja,
prihajanje novega dne,
povsod vlamlja svetloba sonca.
Odpiram okna naj sanje
najdejo svojo pot ven,
zahihitajo se nedložno
kot otrok in izginejo
brez sledi.
Iščem stik s seboj,
bledijo odtisi noči,
sence se umikajo stran.
Razprem dlani
in lepota se v hipu razprši
na vse strani.

Iskanje

Poišči jo, ko se dan umakne bleščicam Meseca,
ko večer objame obrise tvojega duha.
Medtem, ko jo iščeš ne pozabi s seboj vzeti
načrta začaranega mesta,
in ne stopaj po vrtnicah,
ne ruši streh,
če si želiš,
napiši ji besedilo.
Naj te opogumi vsak še najmanjši
občutek hrepenenja,
ker si na pravi stezi,
le nauči se brati podnapise.

***

***
obrazi v podhodih
zaviti v meglico jutra
pisani dežniki plešejo na vetru
nevihta poljublja drevesa
ošabna padajo na tla
zaljubljena ostajajo v divjem plesu do konca
nihče ne opazi da svet se umika
začetek se je približal koncu
ostal je le vprašaj

Resničnost

Razbito steklo se kotali
čez cesto.
Nekoč je imelo obliko njenega srca.
Poskus pobega ni uspel,
oklepa se svojih las.
Osamljena, prisotna,
oddana ih tiha,
že zdavnaj se je poslovila
s poletjem,
vdihnila svežino odhoda,
zaklenila je vse smeri
in poti do delcev porcelana
na njenem bledem obrazu.
Odtenki njenega duha
so se zlili v eno,
popolnoma čista
od sveta
zdaj le...
obupno poskuša najti svoje kolo
in zbežati čimdalj,
v polja neskončnega upanja.

nazaj na stran Poezija
OPIS PESMI

Ivona Jukić kljub temu, da slovenščina ni njen materni jezik, v svojih pesmih z neverjetno lahkotnostjo upodablja vse prefinjene odtenke izraznosti svojega duha, ko zaznava svet s svojimi čuti. Svet narave, ljudi, njihovih misli...

Copyright © 2004 - 2006 Mozaik Kreativnosti, mail to info@mozaik-kreativnosti.com