kliknite na "beri dalje" za ogled celotne pesmi |
| |
Kurc pa taka pesem
Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma...
|
Na postaji
Dež v otožno jutro.
Severni veter gloda kosti.
Na postaji pozabljena žena...
|
R.I.P.
V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta...
|
Nikoli več
Si kdaj poslušala tišine spev,
si zapornika svobode odrešila?
Kolikokrat preživela smrt...
|
|
| KURC PA TAKA PESEM |
Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.
Razkrije misel se le meni,
ki sem spisal skropucalo,
kdor prebere umetnijo,
zavrže jo kot slabo šalo.
Škoda, kljub goreči želji,
stihe mi najeda plesen,
ponavljam misel vedno isto:
"Kurc pa taka pesem!" |
| NA POSTAJI |
Dež v otožno jutro.
Severni veter gloda kosti.
Na postaji pozabljena žena,
leta že čaka da vlak jo zbudi.
V črno odet obraz.
Siva se senca plazi čez pleča.
Prebičana, gola, zvita v kepo,
od ljudi in boga zapuščena nesreča.
Nada v vetru.
Pobegla gospodarici ugasli.
Divje utira si pot proti nebu,
ko novo trpljenje postavi v jasli.
Sled krvavih solz.
Sanje izprane v potoku rdečem.
Iz megle veselo zažvižga piščal,
vlak se ustavi ob truplu trohnečem. |
| R.I.P. |
V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.
Iščem zavetje v naročju prepiha,
srce naivno s strahovi pometa,
slave si mrtvega mojstra obeta,
ko Kritik znova po rimah udriha.
Se pase na pašniku skrtih želja,
trga cvetlice si eno za drugo,
ki zrasle nekoč bi morda do neba.
Ko šibke peruti napuha rezlja,
Kritik verjetno mi dela uslugo,
mi pesmi k mrtvaku polaga - v trugo.
|
| NIKOLI VEČ |
Si kdaj poslušala tišine spev,
si zapornika svobode odrešila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?
Če ti ni uspelo nič od tega,
če si človek kakor drugi,
Srca ne moreš in ne boš,
zlomila tistemu, ki te ne ljubi!
|