Globoko v globini,
globlje od dna,
v pesmi tišine,
svetlobi praznine
živiš Ti, ki sem Jaz,
in Jaz, ki si Ti.

Živiš v glasu svetlobe,
me sprejmeš, ko boli,
Objameš da me ni.

Kot solza, ki se v morje potopi,
Izginem v ekstazi.

Vzemi moj lažni ponos,
da se v Tebi topi in topi in topi,
dokler me več ni
in postanem Ti.

V temni tišini, globoki dolini,
med strmimi krili prsnega koša,
v jami jame jama leži,
leži in navzdol visi.

V njej se največji dragulj iskri.
Dragulj ki ga iščemo zmeraj zunaj,
dragulj ki ga najdemo zmeraj znotraj.

V temi leži,
kot tisoč sonc blešči
in poje, da to si ti.

Ti, ki si v meni,
Ti, ki si povsod okrog,
Ti, ki sebi pišeš pesem,
čudovit si oče, mama, ljubica, otrok.

Koliko življenj sem potreboval,
da po Tebi željan sem postal.
Kako ljubezni sem se bal,
Ko nisem vedel, komu bi jo dal.

Kako sem iskal,
da bi spoznal.
Da ljubezen molčeča si,
ki v srcu svetli.
Tišina, ki govori.

A vse, kar se naredilo je,
nikoli nisem delal jaz.
Vse, kar se zapisalo je,
nikoli nisem pisal jaz.
In vse kar se naslikalo je,
nikoli nisem slikal jaz.
Vedno, ti

In ko te tako iščem v sebi,
vedoč, da je vse odvisno od Tebe,
te prosim, najdi me.

Najdi in povej,
da ljubezen je za dva.
Zato iz enega nastala sva.
Da reka ljubezni nas v enost potopi
in ista ljubezen spet zaradi sebe razdvoji.

In reci mi, da tvoj vedno sem bil, sem, in bom.

Podari večni blagoslov,
da ko vidim ogledalo,
vidim Tebe.
Da ko vidim svet,
Vidim, kako se v božansko komedijo spremeni,
Katere igralec, scenarist, masker…
si samo Ti.

Pesmi Jureta Šuštariča nadaljujejo zgodbe njegovih slikarskih del, ki jih predstavlja že na www.najumetnine.net. Tudi sporočilnost njegovih pesmi je globoko in hkrati preprosto. Z njimi pripoveduje, da je vse, kar obstaja, sveto in v nas samih. Da ni boljšega ali slabšega. Vse je eno, vse je zmes črnega in belega, vse je ljubezen, del Boga, ki ga nosimo ljudje v sebi.