MARTA BARTOLJ


Marta Bartolj prihaja iz Trebnjega. Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, po srcu pa umetniška duša. Že od malih nog jo spremlja ljubezen do risanja in risank. Zaljubljena je v čopič, svinčnik in tisto belo površino, ki komaj čaka biti porisana ali poslikana.

Močna želja, volja, pa tudi sreča, kateri ona pravi božja pomoč, so jo pripeljali do službe, katere si je želela. Sedaj je ilustratorka pri eni izmed otroških revij Moj Boni, prav tako ob tem pili svojo pisateljsko žilico. Riše ilustracije in tudi karikature (za revije, ki preganjajo čas) ter razmišlja, kako bi še lahko izpopolnila, izpilila in tudi izkoristila svoj potencial.

V prostem času slika na platno z oljnimi barvami, amatersko preučuje animacijo, risanke, piše pesmi in pravljice. Sem in tja naredi tudi kakšno fotografijo. Ker rada poje, je članica cerkvenega pevskega zbora Mladike.

V življenju ji veliko pomeni vera, ki ji nudi voljo, moč in oporo. Skuša razumeti in čutiti življenje, dogodke, ki se ji zgodijo in ljudi, ki jih sreča. Včasih zapade v malodušje, včasih jo pa kar razganja od veselja in energije. Skuša razmišljati pozitivno in v še tako zakomplicirani situaciji poiskati nekaj dobrega.

Njen moto: “Znam več kot včeraj in manj kot jutri” (kitajski pregovor)

Njen moto: “Znam več kot včeraj in manj kot jutri” (kitajski pregovor)

Spodaj se vam predstavlja z izborom šestih haikujev in sedmih pesmi, v rubriki Slikarstvo pa si oglejte še njene slike.


HAIKUJI

Mesec v luži
išče svojo podobo -
prevelik zanjo.

Plamen na sveči
nemirno poplesava
s tihim vetrom.

Črna mravlja
nosi belo jajčece –
Odpihne ga sapa.

Pes se sprehaja
in opravlja potrebo.
Podi ga cestar.

Bela metulja
ujeta v tvojih očeh.
Nikar ne miži.

Drevo se ziblje
po taktu silnega vetra.
Odpihne jesen.

BREZČASJE V GLASILKAH

Vse je nenadoma utihnilo. Pst.
Ustavila sem tok razvajenega dne,
v katerem se je stopila moja žalost.
Otrpnila sem zamrznjena v kocki ledenega časa.

Vaza se je ustavila med mizo in tlemi.
Črepinje kozarca lebdijo nekje v zraku.
Oči so zaprte, pesti kar nočejo narazen.
Glasilke mi bo razneslo zaradi napetosti v pljučih.

Besede so obstale nekje v požiralniku.
Brez uspeha se trudijo suniti glasilke,
ki bi eksplodirale v trenutku njihovega dotika.
Čutim, kako me pokriva moč neobstoječe časovne luknje.

»Pst. Okopaj se v tej brezsrčni tišini.
Obriši se krikov in nesojenih ljubimcev«, mi nekaj pravi.
Pst. Šele sedaj obstajam, v tej otopelosti.
Nihče ne more do mene, do mojih glasilk.

MISLIM NATE

Mislim nate.
Vame se zažira tvoja prisotnost,
ki čez hribe, mesta in vasi pronica vame.
Božaš me s svojimi besedami
in me polniš z življenjem.

Mislim nate.
Sanje dišijo po tebi in jih lovim
v rjuhah jutranje sramežljivosti,
ki se razvleče pozno v dan.
Zvečer te poljubim za lahko noč.

Mislim nate.
Ko gledam dva pisana metulja
si predstavljam, da sva to midva.
Veter naju opaja z vonjem sladkega rumenega regrata
in naju ponese do belih oblakov na nebu.

Mislim nate.
Dotakneš se me s svojimi toplimi dlanmi
in zdrsneš v objem mojega drhtenja.
Najdeva se v globini iskrečih pogledov
in drug v drugem izgineva.

PREOBLEČENA V LJUBEZEN

V vesolju svojih misli sem iskala razlog, ki me bo ohranil živo.
Romala sem mimo zvedavih galaksij in radovednih meteoritov,
ki so se znova in znova na daleč izogibali mojim pogledom.
Na svoj dolgi rep me je povabil prijeten čudaški komet.
Ponesel me je še globlje v svetove, ki so rasli v meni.

Ustavila sva se na obrobju, kjer zvezde še niso zacvetele.
Zadovoljno so dremale pod nežnimi dotiki ljubečega Stvarnika,
in čakale, da jih prebudi v novo življenje – tam me je našel.
Vzel je praznino iz mene in me preoblekel v ljubezen.
Iz tihe cvetke je zrasla v vulkan, ki se še vedno ugreza vame.

Učim se zaživeti in dihati z njeno močjo.
Včasih z njo zacvetim, včasih z njo umrem.
Napaja me z vprašanji in me pušča v dvomih in bolečini.
Napaja me z odgovori in me pušča svobodno.

ROJSTVO NEBES

Tako kot vsak dan, se prebuja jutro.
Iz naročja noči se rodi v majhen biser,
ki se ulovi v jutranji pajkovi mreži.
Nebesna svetilka počasi posrka jutranji nektar,
s katerim se je umila narava.
V objemu novega dne jutro zaspi.

Vsak dan se znova rodita svet in njegova vila.
Zvezde v galaksijah, Zemlja v vesolju,
voda v kotanjah, ptice v planotah neba.
Vse nekam spada, samo moj um bega
od nebes pa do pekla.
Nisem rosa, ne nebo, niti pajek, ne drevo.

Vsak dan znova sklenem zavezo.
Opomnim se, da me je nekdo
obudil iz navidez mrtve prsti.
Kličem kiparja, naj zgnete to gmoto v meni
v ljubezni poln vrč, da se bom razlivala
kot večerno sonce nad Zemljo.

Včasih se izgubim v poplavi pravil in želja.
Takrat pronicam kot voda skozi apnenec.
Posrka me sonce, da zaokrožim do ustnic neba,
ki me zopet pošlje dol, na bolna, žejna tla.
In zopet nekaj vzklije,
v ljubezni in boli se rodijo nebesa.

TEHTNICA

Kot vrvohodec lovim ravnotežje med koprivami in cvetjem.
Sprva v nebesih vidim svoj obraz in v zenicah sonce.
Drugič obupujem nad usodo, ki mi je bila položena za doto.

Pokaži mi, odgovori konkretno na moja vprašanja!
Prosim Te, rotim Te in še vedno molim!
Gledaš me in vodiš vrvi usode naprej, brez komentarja.
Povej mi, da me ljubiš, pokaži mi, da bo vse dobro!
Izgubljena sem kakor majhna miš v laboratorijskem labirintu.
Prigovarjam si, da Ti moram zaupati, pa me premaguje dvom.
Včasih se mi zdi, da moje prošnje odmevajo v prazno.

Preseneti me, Gospod, Tvoja modrost presega mojo.
Glej, božanska sem zaradi Tvoje prisotnosti v meni.
Človeška sem zaradi omahovanj, ko me dvomi spravijo na kolena.

Kako naj sprejmem svojo omejeno človeškost?
Kako naj se naučim sprejemati človeško ljubezen?
Kako naj premagam bolečino, ki me prevzema vse do duše?
Kako naj ljudem povem, da sem le majhen človek?
Kako naj ljudem povem, da jih ljubim bolj kot vse zlato?

Praviš, da v nas ljubiš to, kar želimo biti in ne to, kar smo.
Potegni me iz tega presnetega blata, ki se lepi name.
Naj iz njega naredim temelje za Tvojo ljubezen.

VPRAŠANJA

V čem je smisel?
Vsak na svojo stran me vlečeta razum in srce.
Trgam se po šivih, ki mi jih je urezala družba.
Postala sem predmet povprečnega dolgočasja,
ki se utaplja v namišljenih iluzijah.
Ne vem ali naj plavam ali naj se pustim toku,
da me razmetava po čereh zmrcvarjenih misli.
Vame seka sekira nevzdržnega hrepenenja,
ki postaja norost.

Povabi me kot, ves tih in obdan s pajčevino.
Pretežko glavo naslonim na skrčena kolena,
ki jih objamem s svojo osamljenostjo.
Ohromljena in nepomembna zrem v prazno,
niti kamna ne morem ljubiti, ker ga ni.
Samo siv prah je, ki se useda v moje srce.

Ali bom srečala nekoga, ki me bo ljubil?
Ali bom srečala nekoga, ki ga bom ljubila?
Ali bom našla življenje, v katerem bom živa?
Ali bom kdaj vstala in se iztrgala iz objema tega kota,
ki me s svojo pajčevino vedno bolj priklepa nase?
Ali bom kdaj odgnala to samopomilovanje in odšla?

TREPETLIKA

Bojim se nečesa, kar se plazi po meni.
Počasi in neusmiljeno požira vse celice,
eno za drugo in opazujem, kako postajam nemočna.
Nekakšna prijetna otopelost je to,
čeprav v meni še nikoli ni bilo toliko čuječnosti.

Njegova svežina se poigrava z menoj,
kot se veter z lističi trepetlike.
Drgetam v njegovi navzočnosti in se zavem,
da se vedno bolj pogrezam v ta občutek.
Moja ženska vzvišenost se ob njem nemočno topi.

Pridi v soncu, pridi v mojo senco in se nasloni name.
Pridi v nevihti, pridi, ko te bodo ljubosumno oblivale kaplje dežja.
Pridi tak kot si, pridi, da te potolažim s svojim zvestim dihom,
pridi, da z menoj deliš svojo žalost in veselje,
pridi, samo zašepetaj in že bom tvoja.

Poslušam in trepetam v rojevanju toplega dne.
Naj ponese moje sramežljive lističe v tvojo dlan,
da začutiš moj strah in hrepenenje.
Želim iz teh korenin, da bi prišla do tvojih,
a so me prikovale v trepetajočo zemljo.

Copyright © 2004 Mozaik Kreativnosti, mail to info@mozaik-kreativnosti.com