kliknite na "beri dalje" za ogled celotne pesmi |
| |
Z balkona je opazovala ...
Z balkona je opazovala mimoidoče,
si poskušala zapomniti obraze...
|
Njegova zelena prisotnost ...
Njegova zelena prisotnost me vsakič spotakne.
S sebe izpraskam črte...
|
Pusta domišljija ...
Pusta domišljija,
ki spominja na kazalo.
Brezbarvno...
|
V senci ličila ...
Občutek nemoči
V senci ličila
in predrznih čipk,
se skriva ...
|
|
| Z balkona je opazovala... |
Z balkona je opazovala mimoidoče,
si poskušala zapomniti obraze
in si izmišljala imena.
Chantal.
Marcel.
Emma.
Adele...
Nehote je prevrnila kozarec in oliva se je rešila martinija in se odkotalila
na slabotno osvetljeno ulico.
Še zadnjič je vdihnila vonj iz pekarne nasproti in zaprla vrata.
Odišavila je rjuhe in zaspala.
Osamjena.Etienne |
| Njegova zelena prisotnost... |
Njegova zelena prisotnost me vsakič spotakne.
S sebe izpraskam črte,
da bi se mu prilegla,
pa le ostanem brez nohtne roževine.
Stisk azurne roke
me štemplirano zapraši,
da mu lahko sledim.
Ko sva sama prisotnosti prilagodiva
ali pa izbriševa. |
| Pusta domišljija... |
Pusta domišljija,
ki spominja na kazalo.
Brezbarvno,
z nekaj otroških čačk
in pohojeno,
pozabljeno pod stolom v zdravniški čakalnici.
Kakor on.
Pošvendranih copat
in s prebodeno bradavičko,
mi še vedno gradi akvarij
iz drobcev spominov,
ki sem jih odvrgla.
Sem brez utripa
in brez besed.
Pripela se bom na steno
in izdala knjigo smeha.
|
| V senci ličila... |
V senci ličila
in predrznih čipk,
se skriva
moja notranja estetska rima,
ki je ne izražam.
Raje si odkrivam kolena iz porcelana
in orientiram lastno plitkost ženskega instinkta
In še vedno
izrabljam alegrijo
vsakdanjega klišeja.
|