Sem Nuška Golobič-Jevtič, rojena 26.04.1975 v Celju. Sem mamica dveh nadebudnežev in poleg službe končujem študij na Fakulteti za Upravo. V tem prenapolnjenem vrvežu pa včasih najdem kakšen trenutek povsem zase in takrat napišem kakšno pesmico.

Težko bi rekla, da sem takšna in takšna, ker včasih niti sama ne vem kaj in kdo sem. Lahko sem sonce, v naslednjem trenutku sem dež, takšni so tudi moji občutki v meni. Včasih preveč sanjava, včasih preveč realna, skratka kot pravi moj prijatelj 'sem vse in obenem nič'. Svetel in temen pogled v meni, ki povzroča glavobole tistim, ki me največkrat ne razumejo a mi vseeno stojijo ob strani in me imajo radi. Hvala vsem vam!

Zmagovala sva s srcem, prepletenih dlani,
nisva imela usode, le željo po bližini in strasti.
Vsako slovo je bila preizkušnja in povratek nazaj,
vsa zanikanja sva zaključila z vračanjem na isti kraj.

Tvoj pogled tako globoko vame zastrt, da ne zaprem oči,
sem tvoja sužnja ljubezni in brez milosti si isto meni ti.
Veš, da ti bom predala dušo, ko si bom vzela tvoje srce,
ljubila se bom s teboj drugače, bolj goreče kot se sme.

Kljubovala sva vsemu, izbrisala vse neprave stvari,
obljubila drug drugemu, da več življenja niti smrti ni,
zdaj večen najin je pečat, ki tiho mi pod srcem spi...
Občutim te kot me ti, vse je le ljubezen in vse so vezi.