Vse pesmi v nadaljevanju so nove, dodane dne 19.2. 2006.
Samo ti
Ti
že od daleč vem
da to lahko si samo ti
Ti vzdihlaji ustnic
ki odpirajo cvetove
Te smejoče oči
V katerih vidim več
izmišljene svetove
Ti lasje
ki igrajo se v vetru
z njimi božajo vrtove
In ti
ko prideš čisto blizu
do mene
zaprem oči in tam
v srcu vem da si ti
samo Ti
Premraženo srce
Iščem te, te tvoje oči.
Iščem po snegu zdaj sledi.
Tako mrzle so te, te tvoje oči.
S škarjami krojijo mi telo,
mašijo žile, kradejo mi dih.
Iščem se, iščem se v tvojih očeh.
Je še kaj ostalo, kaj mene?
Nič?
Ničesar, kar bi si lahko vzel, imel?
Prijel z roko, z dušo oklenil, objel.
O to moje srce,
kje si zdaj ?
nekje zakopano, nekje premraženo.
toplota ti bila je vzeta,
na silo,
iztrgana,
kri izžeta.
Stran stran od tega sveta
Tam daleč stran,
večnega mraza in snega.
O to moje srce
Duša mi kriči po tebi
da te umiri, pokrije s toplo te odejo
kje si zakopano?
Kje !
Iščem po snegu zdaj sledi.
Iščem te,
Slišiš !
O to moje srce.
Novi zvok...
Jaz bi te,
V soju svečk, da ogenj ki tli, v očeh ti zagori.
Jaz bi te, na parketu na stolu, na mizi, med vrati...
Začaram te z očmi, da ne vidiš več gorja in temnih poti.
Začaram te, na parketu na stolu na mizi med vrati...
Tvoje telo vihra med rjuham in menoj, se igra med soncem in peklom
Sladkoba na jezičkih nama steče po vratu navzdol...
Navzdol v jamice, kjer jo posrkava nazaj.
Potujeva s tokom in
ne želiva si nazaj.
Steciva stran
Stran od tega sveta.
Stran od mestnih obljub in večernih samot, želja.
Steciva pod palme, ki ne bojijo se sonca in dežja.
Pojdiva z roko v roki z enim ploskom z enim zvokom srca.
Iz megle ...
Ponovno vračaš se iz megle, ti
Ti, ki si me vzela, ko si hotela.
Ponovno ponujaš mi objem, srce, ti
Ti, ki ljubila si le svoje sanje, ko si me imela.
Ne najdem več besed, preprosto jih ni.
Sem gola silhueta, ko me gledaš, ko privabljaš me z očmi.
Na tleh plašč, v rokavih duša v žepih srce, na meni hlače strasti.
Me odpiraš, zapiraš oči, me grabiš z nohti tisočerimi.
Le poželjivo, goreče, zate ležeče je zdaj telo, tebi namenjeno.
Le zate, predal bi se v noč, da ko se zdani razgrabijo me zveri.
Milo prosi trepeta, pod tvojim velikim srcem je plen, ki na koncu se vda.
Ponovno vračaš se iz megle, ti.
Ti moj divji angel strasti.
Se spomniš....
Se še spomniš, dan se je delal za naju.
Stala sva priklenjena v objemu prihajočega dneva.
Se še spomniš dotikov, tako mehkih, tako vročih
Tako zapeljanih in tako skrivnostno odpeljanih iz noči.
Se se spomniš, ali molčiš ob teh mislih, strmiš v temo.
Jaz sem princ teme, zate jo lahko spremenim v sij zvezdne noči.
Se se spomnš, tam sem hotel ostati.
Tam s teboj in z dnevom, ki je prihajal.
Odšel bom
Odšel sem h kovaču da napravi verige, jeklene
Vroče peči, po čelu kaplja na zaprašena tla in
moj hrepeneči glas, Dvakrat kovane prosim!
Odšel sem k zidarju po opeko in jeklo z betonom.
Žuljave roke, polagajo ograjo, lopate se vrstijo dan za dnem v noč,
jeklena volja in moj ukazovalni glas, Napolni do vrha betona!
Odšel sem k mesarju, po velike krače, krvave.
Klečim na vseh štirh da postanem eden izmed njih.
Ostri zobje, požrešnih živali, parajo kosti, in moj hrapavi glas, Straži!
Poslal sem svoje srce, da te pripelje.
Poslal ga v temo, čez trnje v nemilost krvavo predano.
Po sledi krvi, do hiše z betonsko jekleno ograjo,
mimo zveri in do okovane jeklene verige, prihaja njeno srce zapeljano.
Zakaj pa vse to, zakaj psi in veriga?
Vse to je zate, sem ji dejal,
zate moja ljubezen.
Zeleni čopič
Obzorja moja, v meni pomešana,
v barvi čakajo na čopič z mojo slino
s tanko linijo na belo platno, da prebarvajo sivino.
Se narišem, da se opišem, se prikažem,
ponovno, znova z novo ostro potezo,
čez rob papirja, čez okvir, za svojo razstavo,
se razstavim, restavriran, ponovno sestavim.
Poudarim, podarjeno
delim, deljivo
živim, podoživeto
čakajoč na prihajajoče
dneve, jutra ne izživeta
polnih krivulj med lici
nežnih potez željnih
novih oblik obzorja.
Nove slike,
stari obrazi
z veseljem
jih ponovno narišem.
Z veseljem med njimi
pomešan, kot otrok
med zelenimi čopiči
polja tečem domov.
V vesolju ostajam barva v
srcih odtenek sreče.
Poskrbi
Kapljice rose orosile mi roke, ko po najbljižjih poteh hodim do nje.
Vroči izdihi v mrzli zrak, noge v zraku čez gozdno pot, nekaj preganja mi telo, divja.
V mislih že pri njej, duša korak pred korakom, ustnice sopeče oblikujejo njeno ime.
Čez vrt, okrog hiše, v klet, po stopnicah v pritličje v sobo, vrata loputajo za menoj.
Na tleh, mirujoča, negibna.
Na tleh moja kolena krvava ledena za trenutek časovna izmena.
Po rokah, poljubi, tisočeri,
v očeh še zadnji konček besede,
Daj mi, daj mi Obljubi .....
Vse pesmi v nadaljevanju so bile dodane dne 5.10. 2005.
Obkoljen, od jeklenih pogledov, oči mi odtavajo, prisiljeno.
Prisiljen, da tavam tam kjer je trava že rumena, izropana.
Ropam, ženska srca, polnim si samoto.
Osamljeno, se krušim v dolino miru, zaklonišče moje.
Svoje težke oči polagam v tople objeme njenega drhtečega telesa.
Telo mi hrepeni da se zvije s tvojim, tvoje zavetišče išče.
Iskanje tvojih nemirnih gibov me polni s sladkobo gozdnih jagod.
Izpolni mi želje, zapolni me s svojim sokom.
šepet vetra, mi govori naj ti povem svoje skrivnosti.
Čakam da me uloviš, ko se utapljam v tvoji mehki koži.
Enkrat ko se zviješ v moje prste, poletiš.
Moj poljub, pod rjhuam te hoče le zase.
Težko dihava, ko se zvijava, ko se dotikava, ko si želiva več.
En vdih, en poljub in že leživa umirjena na sočni travi.
Ko padem te spustim, ko ponovno vdihnem te več ni.
Zdaj plavaš drugje, tam si pričaraš moje roke.
Tam si misliš, da je za večno.
Poljubljaš se tiho in miže.
Spokojno padeš med rjuhe in potešeno vstaneš.
Rešuješ se še zadnjih okov, in njegova roka ti pomaga.
Zate lahko krvavi, trenutki tvoje srečne.
Čakaš da ti obleka sproščeno pade na gola tla.
Da se zgubiš, prepustiš v oceanu strasti.
Čakaš da preboliš.
Zdaj si le skočila čez jekleno ograjo, zdaj si popolna.
Zdaj si upaš vse, zdaj se nasmejiš , ko pade dež.
Zdaj me otožno gledaš v oči in ti je všeč.
Zdaj imaš vse, nekoga ki ti daje vse.
Zdaj se lahko nasloniš, zdaj mirno zaspiš.
Zdaj se zbudiš z vrtnico na beli svili.
A ko se sama uležeš v posteljo se bojiš in takrat te posrkam s slamico.
Letiš s skritimi krili in mi z neba pošiljaš poljube.
Hočeš videti še zadnje vrtove, zadnje cvetlice rajskega otoka.
Letiš nizko, nevarno brez pogleda na toplo gnezdo.
Trudiš se za pogled daleč od svojih nežnih kril.
Zajemaš zrak, napojen z vsemi dišavami iz vseh cvetov.
Hlastaš po še, po mogočnih obljubah po dolgih besedah namočenih v sladkorček.
Hočeš živeti po svoje hočeš trpeti samo v tujih očeh, hočeš svoj cilj.
Ko padeš te ujamem in te položim na mehka tla.
Ko si želiš toplino mi prikaplajo tople solze na tvoje telo.
Ko hočeš poleteti ti ponudim prostor na mojih krilih.
Ko letiva najni pogledi topijo ledenik pod nama.
In ko padem v vodo, mi mrzli led uniči mehka krila.
Ko gledam iz vode in tonem vidim obris tvojih kril.
Izginjajo, zdaj so že daleč in jaz padam v globino.
M1
Čez polja smrti sem te odpeljal s poljubi,
zavil te v šal in rjasti križ bil ti zakrit z mojimi očmi.
V moji mavrici si otroški smeh v peskovniku, dlaneh.
Si jok, kričeč, obupan v objemu ljubeč.
Si drget si svila ob rami z roko drseč.
V mojem šalu si nit si plet v rdečo zakrit.
In te spustim.
Padaš mi v objem, jočeš s smehom se igraš z vetrom, gledaš mesec kako polzi mi na oči.
In stečeva, v očeh pot in na poti temna sled najnih oddaljenih domov.
Zdaj gledava kako pade mesec, zdaj eno, utiša grom, zrahlja ti prah mi pot kameno.
Najni prsti se uglasijo na ritem zvonov in zvok njih se odbija v najino vročo kri.
Zakljenjen v hrastovi veji, moje listje lahko še boža ti obraz.
Zdaj sva le še na polju, pihaš v regratove lučke, ko sem prežrt od rjaste samote.
Zdaj si spregledala z otroškimi očmi, zdaj ne slišiš volkov za rameni.
Tam se samo še igram s spomini in tam brez njih si samo še sama.
ko se gledam v očeh sokola sem nič, nič
ko začutim njegove kremplje na svoji koži sem slast
umirjeno razpadam in se prepuščam
hoče me ponesti na svojo pot v nebo
med krošnje, med skalnate grebene proti soncu
da vidim da slišim krik njegovih sinov njegove krvi mojega mesa
hoče me le zase in končno sem srečen v njegovih krempljih
nekomu pomenim življenje
Končno sama si in jaz žanjem tvoje vrtnice, zakaj.
Ob toplem vetru ti mirno vihra krilo in jaz se potiho slinim, Zakaj.
Zadajaš mi nemirne poglede tvoje točne zadetke v srčne rane moje pohote, Zakaj.
Zdaj se ne sprašujem zakaj temveč kje se mudiš tolko časa.
Sanjaš me z usti in jaz sem v tvoji sladkobi na koncu vrhunca, daj mi še.
Podaj mi roko da ti jo odnesem do stičišča najnih grehov, daj mi še več.
Kažem ti polja telesa, in ti se igraš kot otrok odkrivaš pesek mojih sanj, zdaj si več.
Prodiraš in me polniš s sokom nočnih sanj, daj mi to kar si sama želiš.
Razpostrem mrežo na svojih prstih in te oblijem, da ti zapresketa pod kožo, moja Si.
Zdaj si v meni, zdaj si večna mogoče za minuto dve si kraljica.
Zdaj si tam, kjer konec je tvojih sanj in nadaljuješ v mojih, živiš.
Nestrpna si, pričakuješ, obžaluješ nazaj in mi mirno zastavljaš nove cilje, in se poženem.
Ti zbližam, nebo in zemljo da obtičiš nekje v zraku, kjer sem samo še jaz, jaz edini, in ti, moje telo.
On a green yard, there was something.
Something, I wanted some days ago, some seconds of thoghts ago.
Now, i'am just watching, resting in my windy net, waiting.
Waiting, searching for deeper, higher in mine endless ocean.
I was waiting for something, and now something moved me on a green yard.
Something in your eyes.
Počakaj da mi zamenjajo spomin, vsadijo druge oči in drugo srce.
Ali pa da zamenjam krik z jokom.
Počakaj da si pokrijem obraz s krvavimi rokami.
Ali pa samo da podarim kri da nekoga oživim.
Počakaj da mi duša zapusti telo in se vrne umita s porodno tekočino.
Ali pa samo da prespim na polju gozdnih jagod.
Počakaj da ti bog oprosti potem...
Potem premagam molk in skočim angelu v objem.
Ali pa niti ne čakaj in mi pusti da jo prebolim.
Danes sem metulj, bilke so mi vse kar imam.
Danes je vse tako spokojno, slišim kako cvetlice jočejo, ko pade dež.
Danes sem majhen otrok, majhen cvet v maminem naročju.
Danes je tako lepo, ljudi vidim v barvi mavrice.
Danes bi rad zaspal v maminem trebuhu.
In Jutri bi se rad rodil kot bilka, ki jo bo preletel metulj, ki ve kam leti.
Spet te sekunde, minute, ure spet hočem, da tu je.
Da ji iztrgam srce, da zagrizem v kosti, da spraskam ji kožo, da mu pokažem da videl več ne bo je.
Kri po stopnicah in luna, ki ve da ujet v njenem sem odsevu, zavedno zaklet.
Steguje roko na mene, da izpuli še senco iz mene.
Tiho stojim in čakam, da pade, da jeza spuli mu srce in ga podari lačnim demonom.
Da odnesejo mu zlagano dušo, da vrnejo mu skrivljene rjaste nože, da si lahko olajša trpljenje.
Tako jo sovražim, in vendar bi se ljubil z njo v večnosti luninega odseva.
Ura, minuta in zadnja sekunda odbila, spet hočem da je tu, tu kjer ostala je le še senca.