Pesmi so povezane v zgodbo o človeku ujetem v črno-bel svet strojev, kamor se je zatekel v iskanju nekega lepšega sveta od tistega v katerem prebiva. Celotna zbirka je povezana v zgodbo petih poglavij in pesmi v njej večinoma reflektirajo psihološko stanje glavnega lika. Zbirka je okrašena v celoti z avtorjevimi risbami.

IZSEK IZ PESNIŠKE ZBIRKE

Uspavanka jeseni

Eko prinaša psalm,
poln modric in odbijanja,
preoblikovan v žametni dotik,
ki prihaja razvedriti osamljeni spanec.

S šepetom prinaša uspavanko jeseni,
dvoumen, abstrakten nazor,
poln sprememb,
pripravljenih na bujenje.

Osip raznobarvnih listov
daje pravkar prebujeni osami
kopico novih prijateljev.

Voščene lutke so zbirka povezana v pet poglavij, ki govorijo o zelo posebni
lutki z imenom Erazem. Njegova posebnost je, da ima čustva kot vsak človek in
njegove reakcije na pošasten tržni splet sestavljajo vsebino večinoma dolgih,
iskrenih in včasih celo bolečih pesmi.
Zbirka se konča s pesnitvijo Prazna mladost, ki izstopa od drugih.
Knjiga je okrašena z avtorjevimi risbami.

IZSEK IZ PESNIŠKE ZBIRKE

Slepota

Okrogle oči
v obliki zrelih, rdečih jabolk,
strmijo v jasno daljavo,
v neko množico motečih elementov,
ki vpijajo vase s tekočim časom,
nerazložljivo slepoto.

Slepota z mehanskimi stroji produktira,
svoje jezne varovalce,
ki se množično izležejo,
iz jabolčnih oči,
ter pričnejo kopati divje in globoko,
kot kakšni nasilni, vižljasti črvi,
obroženi z ostrimi vampirskimi zobmi,
ki grizejo ter prebavljajo,
sočno, osvežilno jabolkino meso.

Slep sem.

Bralec se mora zavedati, da zgodbo pripoveduje ena psihološko nestabilna oseba, ki ima 2 osebnosti in sicer:
- osebnost 1; prevladuje prvih 75 strani, sestavlja se od halucinacij,
namišljene bolezni, namišljenih dogodkov
- osebnost 2; nastopi po tem, ko lik pade v jezero in ga voda prebudi; ta osebnost je realna, pomeni zdrava, ki pa se ponovno zlomi ob prepiru s partnerico, zaradi katere tudi začne življenje na novo. Zgodba sama predstavlja bralcu izziv, saj mora s podrobni branjem samostojno ugotoviti kaj je res in kaj so le halucinacije. Roman je okrašen s fotografijami avtorja.

IZSEK IZ ROMANA

6. poglavje

Od razbijajočega šoka vidno raztresena se je refleksno zvila v toplo oblikovan klobčič ter se nekako klavrno počasi, po vzgledu kakšnega polžka, sluzasto odplazila v sam kotiček francoske postelje, kjer je nekako pobito zrla skoz mene, v ničevno praznino, v nekem puhlo ustvarjenem neverju do pravkar videnega prizora.
Brž sem pokril svojo lobanjo in se sunkovito obrnil vstran proti vratom ter se pripravil na hiter odhod, kateri bi le mogoče deloma prekril vsaj majcen del moje notranje bodeče bolečine in strahovitega ponižanja.
Ob prijemu za hladen, star, zarjavel ročaj na motelskih vratih sem glasno, patetično, rjoveče nehote zaihtel.
Na svojem ramenu sem občutil njeno roko.
»Oprosti za burno reakcijo.
Jaz te nimam pravice obsojati ...«, je še vedno z izrazito prestrašenim tonom komajda izustila.
Bil sem kričeče postavljen pred velik, globok precep; v umu se mi je naslikal temen prizor žrelastega prepada, ki je imel na svoji sredi speljano tanko, belo, poliestrsko nit, na kateri sem jaz bingljajoče, nemočno visel, srepeče gledajoč v daljni rešiti, obe z rdečim peskom prekriti pusti, kamniti pečini z majhno, a groteskno smešno razliko nasilja in pacifizma.
Dolgo sem z vetrom usode ponesen otroško, igrivo nihal na tanki, komajda vidni nitki, sam med dvema pečinama, sem tehtal vse možne razloge za to in ono stran in na koncu je prevladal ...
mir.