Poklicno se z Bogovi ne ukvarjam –
verujem zelo privatno in kar se da spontano,
če je to seveda mogoče, ob obilici
žegnanih kapelj, ki solijo svobodo:
--> SOL SVOBODO NE RAZŽIRA, JO MODIFICIRA …
Maturiral bom jutri, takoj v polni luni,
in sam odšel: potrkal na neslišna in
nežna vrata tišine in bosonog prisedel
k nobenemu in k ničemur, ki sploh je:
--> POZITIVNE MISLI NE KRIČIJO IN NE MOTIJO …
Počakal bom, ker je svet iz plastelina,
čeprav se trudi biti trd in ne rad valjan,
bom počakal na vroč valjar, toplega Boga,
in špičasto se bom nastavil, da me povozi:
--> POTREBNI SMO MOČNEGA, LJUBEČEGA VALJANJA …
Bi se vpisal na univerzo za velike Bogove,
pa ni več mesta, ker nisem kardinal in
mojega očeta embrio ni imel pogojev
za zlate delavnice in trganje rubinastih jagod:
--> KONKURENCA NA BORZI BOGOV JE IZJEMNA …
Še vedno sedim v tišini, z umitimi nogami – bos,
in brez besed opazujem vojno teh Bogov,
ki nosijo prestrljene prsi in zlate nohte;
še vedno je slišati prihajajoči valjar:
--> TOLIKO MESA IN ZLATA, PA VSE TO JE GORLJIVO …
Kdo je tisti, ki ne gori in iz čistega ognja
prihaja, da bi opekel gobce: gobci delujejo
samo pod idealnimi pogoji, ki jih ustvarja
hlapec – sotelesje vele Bogov:
--> OPEKLINE PO ŽIVČEVJU SPOROČAJO O MAJHNOSTI BOGOV …
Ga slišite? Če ne, se ga boste zavedali,
če ne, ga boste občutili … najprej seveda
boste začutili plastelin v svojih kosteh,
kako vas priklenja na božja tla:
OPAZUJTE, KAJ SE BO ZGODILO PO VALJANJU |
Moj rojstni list, ki so mi ga podarili ob
zadnjem slovesu od maternične porodnišnice,
se je spremenil v laboratorijski list poizkusov
sprememb; krojači v belih haljah so mi vzeli pravico
do Boga, dokončno so besedam dali pomen,
ki izdelujejo kalupe z dejstvi in statično so izračunani.
Domov so me poslali v obliki ploščice za prvi razred,
da sem tvoril množico, in peli smo v tonu A …
Domišljija pa se je domislila krvave kamuflaže in
se je krvava zgrudila po tleh, tako da je niso prepoznali
kot zelo nevaren člen – smatrali so jo za pronicajočo kri;
pustili bi jo izsušenju, če ne bi imela domišljija domišljije;
napisala si je domišljijski spis: zgrudil sem se, z glavo udaril
po kamenju, si jo razbil in kri, je odtekla v neko celoto – reko,
ki tvori tok lizanja vampirjem, da ližejo v poletni noči.
Sledila je nujna infuzija in nevede so mi vsadili krvavo domišljijo.
Z Matijem Gubcem in še nekaterimi revolucionarji
smo debatirali o pomenu puntov in revolucij, takrat
sem prvič v rokah čutil žezlo Gubca in nosil krono Jezusa.
Domov sem prišel in zanetil upor, ki pa da je imel razlog,
sem navajal, kot da sem upornik zoper pravila besed in
njenih zvez; mati je bila še intimna prijateljica očeta,
oba pa sta predstavljala zvezo, ki ima za seboj besede.
Še vedno sem imel rjave prste žezla in trn krone sem
podaril z relikvijami obsedeni ženici - neki starki, ki
je pred šestdesetimi leti naznanjala svojo starost
in dokazovala neučinkovitost kremic.
»Nacepit pojdi drva in kravi daj jesti!«
Vzel sem prazno kanto za bencin, pomolzel mleko,
Z njim nalil avto in naredil krog – ritual, ki naj
bi ubil mašino in izčistil notranjost človeka.
Do Indije sem prišel z nekimi enciklopedijami;
počastil sem kravico in ji dal neizmerno svobodo.
Šla je nad sosedovo zelje, in zopet so besede spremenile
pomen; sosed je grozil zelju z najhujšo usodo, neskisanost –
večno pogubljenje – pusto polje strnišč … nočna mora represije …
in zelje je videlo kravjega vampirja in se prepletalo v križ.
Prišel sem do nekega hriba, ki ni imelo nič na sebi – sleklo
se je in dajalo samo razgled; častitljiv razgled, ker gledalo
je milijonto oko – moje oko, spoštljivo in priprto:
in glej reko, tisočeri kirurški noži – plavalci odhajajo
iz zabave, sončijo se na krvavih, ponošenih gazah;
reševalno jopično pa se lepijo obliži okoli rezil:
koliko izrezanih domišljij in mrtvih embrijev idej …
In počasi zaprem oči in se neuradno nasmehnem …
… moja domišljija kamuflažno teče po žilah |
Razum mi je odločil,
naj vojne ne jemljem
v nekem smislu samoumevnega.
Junaki niso postavljeni
in ne prežijo v mogočnosti
na mestne mimoidoče;
vojaki so brez nog in
ne dosežejo okenskih
polic, da zalijejo rože …
=> NOČEM SE VRNITI IZ SEVERA Z ODMRLIMI PRSTI NA NOGAH!
Roj čebel je odbrenčal
poslovilni pozdrav matici,
ki je izgubila življenje
na bodeči neži:
ubila jo je teža pravkar
ustreljenega vojaka;
tudi svet bodečih než
je glasno protestiral
ob zlomu miss medu …
… pa ne krivijo mrtvega trupla …
=> NOČEM IMETI NA VESTI MRTVIH MATIC IN NIMAM NIČ PROTI
MEDENIM BODEČIM NEŽAM!
Razpisana je bila nagradna igra:
milijarda za srečneža,
kateri najde preživelo bitje
v radijusu desetih metrov,
od točke eksplozije
nove vodikove bombe …
… nagradna igra z nemogočim …
=> NOČEM MILIJARDE – NE IGRAM IGER NA SREČO!
Vojaki se vkopavajo –
pronicajo v globino Matere:
x proti y = minus milijon,
in odpustki žegnajo vse,
kar je: ostanek x in y –
vzpodbujajo minus k večnosti;
svoboda je pred novim odštevanjem …
=> NOČEM SE VKOPATI V MATER ZEMLJO, VKOPAL BI MATERI
KROMPIR |
