prestopila sem mejo
kje ostajam

doza adrenalina kot največji strah

kam naj se skrijem
pred očmi ni umika

žgejo
bolijo
tepejo
božajo

in ti ostajaš kot potnik
ki je zamudil vlak

ostajaš
obtožuješ
obtožujem

naivnost v nas

najboljši scenaristi
režiserji
igralci

res iščemo le medle odseve svojih želja?

z roko v roki tečeva po žitnih poljih
meter nad tlemi
tečeva pred preganjalci
in žito naju tolče po obrazih razgretih od
vznemirjenja

padem
in žito me pogoltne vase
čutim gomazenje malih nožic
vznemirjenje se spremeni v strah

ležim kot pred tisoč leti
v strahu pred tihim izginjanjem

in nato
ko gomazenje prereže toploto žarkov
ko se začenjam tresti v agoniji
takrat začutim močan objem
tvoj objem

ej mala
še sem tu
pridi
greva tja

kam

oči se priprejo
sonce je premočno
žito zaplapola v nežnem šepetu
in ti me vodiš
tja

kot izsušena razpokana zemlja
iščem tvoje kaplje
hrepenim po čistosti
umiram v lastni samoti
in veter odnaša drobce prahu

k tebi?

neskončno daleč je tista cesta ki zavija desno
za kamnitim zidom
in jezero napolnjeno s tisoč in eno obljubo

le kam izginejo vse neizpolnjene
obljube
želje
neizpolnjeni sklepi

morda prav v to jezero brez dna
in zjutraj
po zadušljivo soparni noči
spet padejo na nas
kot grožnja
kot svarilo

ne verjemi vsemu kar se sveti
in ne misli da je vsak dež
očiščujoč

Tea Tijanič v svojih pesmih postavlja na piedestal delčke življenja, ki jih s spretnostjo pretvarja v filme, ki se prikazujejo na platnu in dajejo vtis večnosti.