"Ko luči utonejo
Je tema morje
V katerem plavajo moje besede."
(T.Š.)

Tomaž Šturm – širok nasmeh, pa (včasih) globoka žalost v očeh. Dva kontrasta, dve stvari, ki se kot jin in jang dopolnjujeta. Nomen est omen, so rekli stari Latinci, da ime označuje človeka. In Šturm pomeni v nemščini vihar, ki ga besedni ustvarjalec hočeš nočeš mora nositi v sebi, če hoče, da bo seme obrodilo in dalo dober sad – tokrat v obliki poezije, zbrane v pesniški zbirki.

Gre za pesmi s simpatičnimi in izvirnimi metaforami, podobami, ki presenečajo. Nobene ustaljenosti ni, nobene klišejskosti, sicer pa: korakanje v vedno istih čevljih dela luknje v Tomaževi glavi.

Zelo širok in globok razpon čustvovanja je prisoten: od ljubezni, ki včasih malce zagreni, preko v rdečo obleko odete erotike, pa vse do čudnih potovanj: v samega sebe, v temo, v kozmos ali pa v omaro svoje puščave in čisto na koncu še na pokopališče, da izkleše novo črko v svoj nagrobni kamen.

Že slovenska ljudska pesem pravi, da je ljubezen kot med sladká in (istočasno) kot žolč grenká. Tako je tudi pri Tomažu Šturmu, tako pri vseh nas: Ljubezen je oddvojena in ločena, ko sva ujeta vsak na svoji strani obzorja, ljubezen je sladka, takrat, ko se tako rad potopim v tvoje oči. In zato se domače počutimo v tej poeziji, kot postelja nas lahko pogoltne.

To so pesmi, ki jih je treba prebrati večkrat da zazvenijo v svoji polnosti, v vseh pomenih in verjetno zazvenijo vsakič malo drugače.

Tu je tudi dvom, neprijetno nehvaležno čustvo ali občutje, ki ga v trenutkih šibkosti čutimo vsi in ki se pri Tomažu Šturmu obarva v črno, v obskurno vprašanje: Je to prava pot, mi kljuje v možganih, ko se vlečem z mokrino v čevljih in z zažganim obrazom. Občutki izgubljenosti, osame, otožnosti in ljubezni do vseh– ujeti so v skladnjo besed, ki izpovedujejo, lepo in tekoče, vsakemu po svoje, tako kot lahko razume in hoče razumeti.

Tako je o ustvarjalcu zapisal Marko Črtalič, Tomaž pa se vam na tej trani predstavlja z izborom pesmi, ki jih lahko preberete v njegovi prvi samostojni pesniški zbirki z naslovom Kralj svojega sveta.

Ubij me s pogledom.
Krvave sledi zakriva sneg.
Okoli glave se ti ovija žamet.
Za njim skriješ svoje tople oči.
Oči, ki ubijajo.
Veter ti buči skozi lase.
Ujela si ga v samico,
kjer počasi izginja v belini snega.

To ni moj dan, rečeš in se obrneš.

Noga ti nogo prehiteva,
iz tvojih stopinj vre studenec.
Po tleh se vleče sled,
ki izginja v tišini snega.
Strdki snega ubijajo moje besede,
kepe blata morijo tvoje glasove.

Ujeta sva vsak na svoji strani obzorja

Realnost je zlomljena puščica na pepelu napetega loka
Kakor je Sonce mati vesolja je dež jok neba
Številke pred očmi igrajo ples dokončnega uničenja
Pajčevine mi usta zagrinjajo
Nagajivi ptiči misli delajo gnezdo v možganih

PO

TO

VAN

JE

Potovanje ni zaključeno s smrtjo enega ali drugega
avanturista.
Nadaljuje se v večnost.
Sit sem umiranja.
Hlastam.
Sanjam.

O času ki ni čas.
O kraju kjer ni hiš.
O miru,ki ne obstaja.
O pepelu, ki ne gori.
O vodi, ki ne teče.