Sovražim ponedeljke. Ljudje, kot mravlje mrgolijo po mestu in evforično iščejo kotiček, kamor se lahko za deset minut umaknejo, ravno toliko, da spijejo kapučin ali makiato in v miru prelistajo jutranji časopis, nakar lahko ob vseh dogodkih in tragedijah cinično in s polno mero samozadostnosti in entuziazma razglabljajo, kam gre ta svet in kako je vse to povezano s politiko. Tudi ona je ena izmed teh ljudi, teh jutranjih mravelj, ki sedijo v kotu in ob cigareti srkajo dozo kofeina, le da ona ne pije kapučina, ampak kavo z mlekom, ne prevročim in brez pene. Ne, ona ni fina, še manj izbirčna, le ve kaj hoče. Obožuje pogled natakarja, ki jo vsak ponedeljek v celoti premeri, ko poravna račun. Kako vse to vem, vas zanima…
Zato, ker prav vsak ponedeljek, tistih deset minut, ko se mravlje spravimo na kup in se ob skodelici dobre kave psihično pripravljamo na nov delovni dan, na nov delovni teden poln opravkov, tako službenih kot privatnih, sedim nasproti nje ter srkam kapučin. Prav vsak ponedeljek se srečava, a kljub temu, da sva si oddaljeni le nekaj metrov, mi ta skrivnostna dama vedno nameni le bežen pogled.
Opazujem jo, kako vstopi v lokal in s počasno hojo privablja poglede ostali obiskovalcev. Ta elegantna ženska s svojo gracioznostjo ter s svojim več kot očitnim šarmom buri domišljijo vsakega normalnega in zdravega moškega v lokalu, ki mu kar naenkrat pogled v jutranji časopis ne zadostuje več. Čutim, kako jo natakar slači s pogledi, odpenja gumbe na njeni snežno beli srajčki ter s čutnimi gibi dviguje krilo. Tudi ona to opazi, a jo ugotovitev sploh ne impresionira, kaj šele znervira, kot bi na primer mene, ampak si nežno obliže svoje srčasto oblikovane in z rdečo šminko namazane ustnice, ki v naslednjem trenutku že držijo cigareto. Ob cigaretnem dimu mi vedno postane slabo, zato ne maram zakajenih prostorov, a tukaj je drugače. Lahko bi izdihnila dim naravnost vame pa me ne bi motilo. Sicer sem absolutno heteroseksualno usmerjena ženska z ljubečim partnerjem, a kljub temu me je ta diva naravnost očarala.
Ne morem si kaj, da ne bi s kotičkom očesa opazovala, kako pije kavo, kako se ji namrščijo obrvi, ko v časopisu prebere kaj groznega in kako svoje bakreno rdeče lase vrže vstran vsakič, ko začuti nov pogled. Zakaj mi je to všeč? Zato, ker to počne s stilom. In tako vsak ponedeljek opazujem to famme fatal in si ne morem kaj, da ne bi pomislila, da morda vse skupaj meji že na obsedenost, a vendar se v naslednjem trenutku zavem, da nisem obsedena z njo, ampak s tem, kar je in kakšen vpliv ima na okolico.
Nisem zakompleksana ženska in nimam frustracij glede svojega izgleda, le da ob njej moje neizživete sanje toliko bolj pridejo do izraza. Imam popolno zvezo in enkratnega partnerja, ki me ljubi ter spoštuje, toda kljub temu me zanima kakšen občutek je ugajati okolici, ugajati ljudem kjerkoli si in ne samo svojemu partnerju. Je to nemoralno, sem preveč sebična? Ne vem, vem le to, da me čedalje bolj vleče k njeni mizi, kot bi imela nekakšen vpliv na moj razum, na mojo razsodnost. Ob vsem tem mojem razmišljanju deset minut hitro mine, madam vstane, napetost v zraku se ob zvokih njenih čevljev z visokimi petkami počasi umirja, nakar izgine za vrati in se pomeša z ostalimi mravljami ponedeljka. Prav vsakič se počutim prazno in prav vsak ponedeljek zamujam v službo.
Sovražim petke. Takrat se sodelavke enoglasno odločijo, da je konec delovnega tedna potrebno proslaviti z večernim izhodom v enega izmed trenutno najbolj vročih klubov. In prav vsak petek se jih znebim z istim izgovorom, da greva s partnerjem v kino in prav vsakič me celotna ekipa premeri od nog do glave in si misli, kakšna zapečkarica sem in, da si tudi ene same možnosti ne dam, da bi se imela lepo. Odslovim jih z obljubo, da naslednjič ne bom manjkala, kar pa ni nič drugega kot debela laž. Nisem več najstnica, ki bi z veliko mero entuziazma in norega pričakovanja vsek petek dve uri sedela pred ogledalom in korektirala še zadnje malenkosti in pomanjkljivosti dokler v odsevu ne bi videla popolnega izgleda, ki bi mi pomagal pri lažjem koketiranju.
Ti časi so mimo. Človek z leti nima več toliko energije, da bi letal po nočnih klubih, celo noč preplesal, naslednji dan pa z bolečimi nogami ter groznim mačkom jedel aspirine ter srkal juhice. Ne, to ni zame. Ali pač? Ne morem si kaj, da ne bi spet pomislila na skrivnostno žensko ponedeljka. Ali je tudi ona ena izmed ljudi, ki vsak petek po uspešnem delovnem tednu veselo norijo po nočnih klubih in se do onemoglosti ter do jutranjih ur zabavajo ob dobri družbi in nepreštetih kozarčkih žganja? Obljubim si, da se bom naslednji teden morda pridružila svojim sodelavkam in se podala nori dogodivščini naproti. Kdo ve, morda pa ves ta čas nekaj zamujam in mi je oči odprla rdečelasa diva iz kavarne. Mogoče pa petki sploh niso tako slabi.
Obožujem vikend. Po napornem delovnem tednu me sobota navda z neverjetno količino energije. Z mojim dragim se prav vsak vikend odpraviva na izlet. Destinacijo izbereva tako, da v zemljevid na steni v garaži mečeva puščice za pikado in se ob tem neverjetno zabavava, saj ima on mirnejšo roko in puščica pogostokrat zadene kar mesto, v katerem živiva. Moj partner je čudovit. Je vse, kar si lahko ženska zaželi. Kljub mojim občasnim izpadom in depresivnim trenutkom, mi stoji ob strani in me vzpodbuja na vse možne načine. Če ne bi bilo njega, bi še vedno živela pri starših in tarnala nad svojim življenjem. S svojim optimizmom me je prepričal, da sem z njim skočila v neznano, kar je zame sploh presenetljivo, saj sem zelo preudarna in raje trikrat premislim zadevo, kot pa da se prehitro zaletim in kasneje svojo odločitev obžalujem. Je pravi srček in ljubim ga. Destinacija je izbrana, Maribor in okolica. Med vožnjo v avtu sem ves čas tiho, kajti moje misli so glasnejše od njegovih monologov o ljudeh, ki niso za volan in zmagovitih vzklikov ob ugotovitvi, da avto, ki vozi prepočasi in se za njim kopiči ogromno druge pločevine, vozi ženska.
Moje misli bežijo k petku in kako svojemu dragemu dopovedati, da sem drastično spremenila svoje mnenje o nočnih izhodih ob koncu tedna in, da bi se tokrat preizkusila kot zapeljivka noči. Ko se sprehajava po mestu, vsak s svojim sladoledom v roki, zagledam svoj odsev v izložbi nekega gostinskega lokala. Mastni in nepostriženi lasje brez leska in oblike, drža vse drugo kot pokončna in kaj mi je sploh bilo, da sem obula te zanikrne superge. Že res, da je ogledalo ženski najboljši prijatelj, a je hkrati lahko tudi sovražnik. Potrebna sem nujnih ukrepov, potrebna sem spremembe. Še preden pa začnem s svojo metamorfozo pa se odločim, da je čas, da tudi moj partner izve, kaj mi je roji po glavi in kakšni so moji načrti. Reakcija je nad mojimi pričakovanji. Ideja se mu zdi odlična, saj si naj bi to po napornih tednih v službi zaslužila.
Sem vam že povedala, kako rada imam svojega fanta? Vikend mine neverjetno hitro in zopet je tu ponedeljek, le da se ga tokrat izjemoma močno razveselim. Ko sem zopet v svojem lokalu in ponovno zagledam skrivnostno damo, pozabim na prihajajoči teden opravkov, obveznosti in dela do poznih popoldanskih ur. Po glavi mi roji le petek in večerni randevu z mojimi kolegicami. Poskušam si zapomniti čim več gibov prijetne neznanke, ki mi sedi nasproti in jo na poti v službo v čim večih situacijah poskušam imitirati. Moram reči, da mi kar uspeva in bi se na tak način obnašanja zlahka navadila, a to sedaj ni bistvenega pomena, najprej moram poskrbeti za svoj izgled in stil, kasneje pa vse ostalo. Tako se v četrtek, dan pred dnevom D odpravim k frizerju, ki mojo kostanjevo grivo spremeni v čudovito bakreno umetnijo na moji glavi. Lasje, ki so mi prej segali do sredine hrbta, so sedaj postriženi do ramen in pobarvani z barvo, ki jo uporablja tudi diva iz lokala.
Počutim se neustavljivo privlačno in tudi glave že obračam. Manjkata mi le še dve stvari. Obleka in čevlji. Odločim se za kratko zeleno obleko z globokim izrezom. Čeprav me je ta krpica stala skoraj četrtino moje plače, na meni izgleda hudičevo dobro. Tako, obleko imam, sedaj pa najtežji del, izbira čevljev. Po stotih parih sandalov naletim na par, ki se prilega moji nogi, kot še nobeni čevelj do sedaj. Vrtoglave petke mi telo še polepšajo in poudarijo moje dolge noge. Ob njihovem zvoku se počutim fantastično, počutim se, kot boginja. Poleg tega pa me zelo spominjajo na čevlje, ki jih nosi dama iz lokala. Ponoči ne spim, živčna sem, odštevam ure..Obožujem petke. Takrat se s sodelavkami enoglasno odločimo, da je konec delovnega tedna potrebno proslaviti z večernim izhodom v enega izmed trenutno najbolj vročih klubov. In od takrat grem prav vsak petek zraven in prav tako vsako soboto.
Moja sprememba je neverjetna. Iz prestrašene mucke sem se prelevila v levinjo, ki preži na žrtev. V klubih se počutim še bolj domače, kot v lastnem domu, v katerem pa nekaj le manjka. On, s katerim sem živela sedem let, me je zaprosil za roko in izrazil željo po otrocih, a sem ga zaradi svoje čedalje močnejše želje po ugajanju drugih, zavrnila. Preprosto se mi ni zdelo prav, da se ustalim v obdobju, ki mi prinaša tako veliko svobode in samozavesti. Biti poročen in ugajati drugim ne gre skupaj, zato sem ga zavrnila. Strlo ga je, a moja želja je bila močnejša, zato je odšel. Sama sem že eno leto z občasnimi enonočnimi srečanji. Nič mi ne manjka, srečna sem.
Ob ponedeljkih še vedno srečujem damo iz lokala, le da sedaj ni samo ona tista, ki je deležna pogledov..tu sem še jaz, diva, za katero se obračajo glave in o kateri fantazirajo tako moški, kot tudi fantje. Z damo iz lokala še nisva spregovorili, sva se pa nekajkrat srečali v enem izmed ljubljanskih klubov, ko sem jo videla vroče plesati s postavnim moškim. Tudi ona se očitno zaveda, da biti poročen pomeni imeti manj svobode in se verjetno neka poročena mamica ne bi mogla tako zabavati, kot se midve. Dokler lahko, bom izkoriščala življenje v svoj prid in se ne bom ustalila do trenutka, ko bom izživela svoje sanje.
Sovražim nedelje. Takrat se zbudim z groznim glavobolom v postelji, ki mi je tuja in vsekakor ni moja. Vsako nedeljo se zbudim ob drugem moškem in prav vsakokrat pomislim, kako sem do tja pravzaprav prišla. Ko se končno adaptiram na nastalo situacijo se okoli poldneva v oblačilih, ki sem jih nosila prejšnjo noč, le malo manj urejena, odpravim proti domu. In ko takole hodim rahlo zmedena, a vseeno presrečna v življenju, ki ga živim in mi v glavi zveni zvok mojih čudovitih čevljev z vrtoglavimi petkami, zagledam znano silhueto na bližnjem igrišču. Z vsakim korakom in bolj, ko se približujem parku, bolj sem prepričana, da tam stoji skrivnostna dama iz lokala, vedno brezhibno oblečena, a tokrat v trenirki in ponošenih supergah. Poleg nje opazim še dva obraza. Otrok, ki trdno drži roko svojega očeta, ki pa mi je prav tako zelo znan. Seveda, to je moški iz kluba, s katerim sem jo videla vroče plesati. Začne se mi vrteti. Iluzija v glavi se razblini. Tudi ona je samo ženska, nič več, nič manj, le da zna svoje družinsko in zasebno življenje dobro usklajevati. Postane mi slabo, ne čutim več tal pod nogami. Nič več ne čutim, ne vem kje sem in kdo sem.
Zbudim se prepotena v znanem objemu. Ko odprem oči, kar ne morem verjeti. Poleg mene leži on. On, ki me je zaprosil za roko, a sem ga zavrnila. Kako je to možno? Se je vrnil nazaj, me je prosil odpuščanja? Nenadna ugotovitev mi pospeši srčni utrip. Zadnje leto popivanj ter norenje po nočnih klubih se je dogajalo le in samo v mojih sanjah. Tako sem se veselila petka in izhoda s sodelavkami, da sem si v sanjah ustvarila novo življenje, ki pa mi, ko sedaj pomislim, sploh ni všeč. Sodelavke me seveda ponovno povabijo s sabo, vendar jih kljub celotedenski vzhičenosti zavrnem.Sovražim ponedeljke, ki pa se v lokalu niso prav nič spremenili, le da sem se jaz presedla v prostor za nekadilce. Skrivnostna dama še vedno obrača glave in buri domišljijo, a me to po tisti noči ne impresionira več.
Na dogajanje v sanjah sta mi ostali dve stvari: zelena obleka z globokim izrezom, ki pa jo bom z majhnimi popravki nosila na svoji poroki in pa čevlji z visokimi petkami, kateri so mi dajali občutek, da sem nekaj posebnega. Ugotovila sem, da biti ženska, ne pomeni biti v središču pozornosti in biti konstantno brezhibno urejena na čevljih z visokimi petkami, ki burijo moški svet. Ženska je tista, ki se počuti ženstveno tako v ponedeljek, kot tudi v petek, tako v petkah, kot tudi v supergah, tako naličena, kot tudi povsem naravna ter tako brezhibno oblečena, kot tudi čisto gola. Ogledalo ni ženski najboljši prijatelj, ampak oči in srce duše. |
Spije požirek črnega vina, prižge cigareto in se hudomušno nasmehne. Leto je naokoli in ve, da ga nič več ne more ustaviti, sploh pa ne Ona. Ona, ki ga je skozi dolga leta priklenila v verige in okovje ljubezni, ljubezni, ki je bila vse prej kot to. Na začetku njune poti sta bila seveda nerazdružljiva, postala sta zaveznika in najboljša prijatelja. Intima in spolne radosti so bile le še tista kandirana češnja na sadni kupi njune sreče. Družile so ju skupne želje in ambicije, povezovala ju je neverjetna pripadnost in želja, primarna želja po dajanju in sprejemanju ljubezni. Imela sta vse tisto, kar ljudje iščemo in po čemer hrepenimo.
Cigaretni ogorek pristane v pepelniku. Še zadnji dim njune ljubezni se razkadi po prostoru. Kozarec je prazen, potrebno ga bo napolniti, a kaj ko je do hladilnika nekaj korakov več, kot jih je pripravljen, sposoben narediti. A žeja je premočna in spomini pregrenki. Sprehodi se po stanovanju in opazuje naokoli. Njen parfum z vonjem po jasminu in vaniliji je še vedno prisoten in kot val udarja po njunem dvosobnem stanovanju sredi mesta nad trgovino.
"Prekleto, še vedno vse diši po njej!"
Njena krtača za lase še vedno nepremaknjeno leži na mizi v dnevni sobi, pramen njenih dolgih svetlo rjavih las pa se dotika kemičnega svinčnika, prav tistega, s katerim je napisala zadnje besede namenjene njemu.
"Odhajam. Ne išči me. S."
Bel listek, s kratkim, a prepričljivim sporočilom leži na mizi že teden dni, vendar ga ne umakne. Vsakič, ko se sprehodi po dnevni sobi, ga le za trenutek ošine s pogledom in se v mislih nasmehne.
"Šla je. Zares je odšla. Zdaj sem svoboden. Zdaj lahko ponovno zadiham."
Hladilnik je prazen, v kotu stojita steklenica vina in tri dni star kruh. Izbira je očitna. Seže po steklenici, zapre hladilnik in se odpravi po isti poti nazaj, skozi jasmin in vanilijo, mimo belega listka z zadnjim slovesom ter njenih las, ki jih je tako malomarno puščala na krtači. Fotelj je udoben, glava in noge so težke. Z vsakim novim požirkom zapušča stanovanje in se vrača na morje. Tja, kjer se je zgodba zapletla in povzročila propad njune zveze. Tja, kjer je pustil srce in dobil obljubo. Obljubo na belem listku, z drugo pisavo in srčki namesto pik.
"Naslednje leto, isti čas. Ti in jaz in najin kotiček. Pridi, čakala te bom. K."
Sporočilo, ki je prinašalo toliko upanja in izhod iz njegovega monotonega vsakdana z Njo, je skrbno hranil v žepu svoje vetrovke na dnu omare in vsakič, ko je bil na dnu, ga je prav to sporočilo ponovno odneslo k dekletu peščenih las in oči barv morja. Dekletu, ki je nosilo obljubo. Na morje, v njun skrit kotiček pod soncem, kamor sta ob večerih zahajala in se brezskrbno predajala skušnjavam ter skritim strastem. Kotiček, ki je po dveh tednih postal zatočišče pred svetom, obveznostmi in rutino.
Kovčki so spakirani, taksi je na poti. Steklenica vina je prazna, v škatlici je le še ena cigareta. Naj jo prižge zdaj ali na letališču? Vzame vžigalnik, cigareto nasloni na ustnice in potegne dim. V njegovih utrujenih in neprespanih očeh zažari iskrica.
"Videl jo bom. Končno jo bom zopet videl!"
Medtem na drugem koncu države, v trosobnem stanovanju.
Dekle peščenih las in oči barv morja leži na postelji s snežno belimi rjuhami. Kovčki so spakirani in v zraku je čutiti nemir. V rokah drži bel listek in kemični svinčnik. Piše zadnje besede, zelo znano obljubo, a bral jo bo nekdo drug, namesto pik riše še zadnje srčke.
"Naslednje leto, isti čas. Ti in jaz in najin kotiček. Pridi, čakala te bom. K."
Tri leta so naokoli in on jo še kar čaka v njunem kotičku. Morda pride prihodnje leto. Čakal jo bo, zagotovo.
|