| "Naj v začetku omenim, da me je prvih tiskanih črk učila moja mama s pomočjo starega pisalnega stroja, ki se je nekako znašel pri hiši. To me je zelo zabavalo. Mama je npr. natipkala par stavkov z velikimi črkami, kar sem jaz poskušala prebrati s pomočjo kazalca. Kasneje sem že sama iskala črke po tastaturi. To je bilo v predšolskem obdobju, ko sem večino svojih otroških let preživljala pri teti Vidi, v bližini našega doma. Tam sem spoznavala podeželje in vse njene čare in zanimivosti.
Spominjam se, da me je nekoč teta Vida, kakor jo še danes kličem, iz njihove kuhinje poslala pogledat v kopalnico, če je pralni stroj že nehal prati. Brez vprašanja sem seveda to storila in, da bi se popolnoma prepričala, če je stroj opral perilo, sem odprla vratca stroja. Ko sem se vrnila v kuhinjo in povedala, da ne pere več, ampak je polno vode po kopalnici, je teta Vida obnemela. Čez čas sva odšli do sosedove ograje in spotoma mi je lepo razložila, da nisem storila prav, da sem odprla vratca stroja in bi morala le pogledati. "Zato," mi je potrpežljivo rekla, "Boš se naslonila na ograjo, jaz ti jih bom naložila pet na ta zadnjo, ti boš pa štela do pet." In seveda je tako tudi bilo.
Ko so se začela prva učna leta, sem bila v razredu vedno med bolj plašnimi, a po uspehu boljšimi učenci. Veliko sem brala knjige, odlično pisala spise, pela v šolskem pevskem zboru in opravljala bralno značko.
V višjih razredih, katere sem obiskovala v mestu, so bili za odtenek bolj težavni. Spominjam se, da smo s sošolko v sedmem razredu izvedle pravi uporniški načrt. Obe sva imeli prvi simpatiji v osmih razredih. V tem času smo imeli šolski pustni ples, katerega smo se sedmi razredi lahko udeležili le do 20:00 ure, osmi pa do 21:00 ure. Seveda sva s sošolko bili temu nasprotni, saj se nama je zdelo, da je to krivično. Tako sva se skrili v garderobi, dokler so bile prižgane luči v avli in, ko so jih spet ugasnili, sva se spet pridružili na plesišču. Nenadoma je k nama prišel učitelj zgodovine in rekel, naj snameva maski.
Seveda je bil naslednji šolski dan vse prej kot prijeten. Razredničarka je zahtevala, naj obe vstaneva in povedati sva mogli, kaj se je prejšnji dan zgodilo. Zato sva dobili ukor pred izključitvijo…
No, seveda sem tudi v tem času veliko brala in na zaključku osnovne šole bila nagrajena za osemletno opravljeno Prežihovo bralno značko in sodelovanje v pevskem zboru.
Zaključne izpite srednje šole sem uspešno opravila v času Vojne za Slovenijo in že pred tem prodajala knjige najbolj priznanih založb pri nas, širom Slovenije.
Kasneje sem bila marsikje zaposlena, a le za kratek čas. Med tem obdobjem sem se tudi večkrat selila, večinoma v rodnem kraju, ob Dravi.
Po prigovarjanju mojega prijatelja, sem začela objavljati besedila. Sprva so bili to aforizmi, sčasoma pa tudi pesmi in zgodbe. Vzpodbudil me je, da sem tedensko obiskovala delavnice Mariborske literarne družbe, ki jo vodi Marjan Pungartnik, udeleževala sem se Poletnih literarnih šol in kolonij, ki jih letno prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Pred tem sem zečela urejati bilten Svoj svet nosimo v sebi, na društvu Ozara. Tako mi je še danes dobrodošla literarna teorija, ki jo s pridom lahko uporabljam pri neuradnem mentorstvu pri objavah v biltenu, nastopih in svoji ustvarjalnosti.
Tekom časa se mi je uresničila tudi davna želja, da bi imela svojo knjigo. Tako sem lani, v maju dočakala svoj prvenec, zbirko aforizmov, Šivala je deklica evropsko zvezdico. Marjan Pungartnik je zbirko uredil, lektoriral in mi mentorsko svetoval. Založila jo je Zveza kulturnih društev.
Danes vodim Bralno delavnico na Zvezi prijateljev mladine v Mariboru. Prebiram razne zanimive zgodbe, o katerih se s slušatelji kasneje pogovarjamo.
V bližnji prihodnosti se že veselim Aforistične šole, ki jo organizira Žarko Petan in financira Društvo slovenskih pisateljev, v Bohinju. Prav gotovo mi bo koristila pri bodočem ustvarjanju.
Pripravljene imam tudi pravljice za otroke, ki jih še nisem ponudila za objavo, pesmi in še veliko aforizmov, ki jih sicer sproti objavljam." |