Nataša Cvišič je skrivnostna, a veliko razkriva, je sanjač, a hkrati človek akcije, je nežna, a hkrati strašljiva, je deklica in hkrati odrasla ženska. Je čarovnica in dobra vila, ki opazuje in vpija vase svet okrog nje. To počne že 28 let, začela je v svojem naravnem habitatu na morju, potem pa je mala morska deklica zapustila dom in odšla v svet. V njem vztraja že dolgo in vsak dan skuša ujeti nekaj novega, skrivnostnega, nekaj, iz česar bo naredila nov košček za mozaik življenja, ki ga vsak sestavlja po svoje.

Ko bo dokončala študij psihologije, bo rade volje svoje znanje uporabila za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali. Predvsem pa ne bo nikoli nehala rasti... kajti ko nehamo rasti, se naš mozaik poruši in naše srce nima več za kaj živeti.

Spodaj se vam predstavlja z dvema življenjskima zgodbama, v rubriki Poezija pa s pesmimi.

MOJ MALI - VELIKI BRATEC

Večer je. Sedim za mizo in strmim v slike pred seboj. V mislih se mi prikažejo tisti lepi, srečni dnevi, ko sva bila skupaj. Koliko časa je že minilo od takrat? Saj niti sama ne vem več. Spominjam se le, da sem bila srečna.

Bila sem punčka tri leta mlajša od tebe. Imela sem te najraje na vsem svetu, ker si bil moj mali - veliki bratec. Če sem kaj potrebovala, sem najprej tebe vprašala za pomoč. Te mi nisi nikoli odrekel in vselej si se trudil po svojih močeh, da bom le srečna. Še sedaj mi je žal, da sem to tvojo dobroto včasih izkoriščala, ti si se pa delal kot da ničesar ne opaziš in vse je bilo v najlepšem redu. Pa ni bilo tako! Kolikokrat si bil obtožen po nepotrebnem zaradi moje trmoglavosti in hudobije. Potrpežljivo si nosil vsa ta bremena, kot da je to zate najlažja stvar.

Rad si imel družbo, prijatelje in z vsemi si se dobro razumel. Tvoje modre oči so bile zmeraj vesele, polne življenja in želje po nečem novem, neznanem. Slehernemu, ki je bil v stiski, si z veseljem priskočil na pomoč. Zato so te tudi imeli za prijatelja, na katerega se lahko zaneseš in mu vse zaupaš. Svojih, pa tudi tujih stvari nisi nikoli obešal na veliki zvon. Znal si govoriti in molčati, ko je bilo potrebno.
Spominjam se, ko si moral v šolo. Nikakor nisem hotela razumeti, zakaj ne morem s teboj. Vsak dan sem v vrtcu čakala uro, da grem domov z upanjem, da bom odprla vrata in te zagledala, kako mirno čakaš na svojo malo sestrico.

V vrtec nikoli nisem rada hodila in ti si bil tisti, ki si me prepričeval in me tolažil, da je to samo za moje dobro. Na vse načine sem hotela, da me vzameš s seboj in jezila sem se, ko si me pustil v množici sitnih in jokajočih otrok.Vendar ta jeza ni dolgo trajala. Le kako ne bi oprostila osebi, ki mi je pomenila največ na svetu!?
Samo da sem zagledala tvoj nežni pogled in tvoj prijazen nasmeh, pa sem pozabila na vse tegobe, ki so me spremljale. Da, lepo je bilo in resnično je premalo trajalo!
Začelo se je z močnimi glavoboli in izgubljanjem ravnotežja. Vsi smo bili v skrbeh, ti pa si nas tolažil in nam govoril, da je to vsakdanje. Ko bi le bilo! Že od otroških let si nosil očala zaradi slabega vida in takrat se ti je nekaj poslabšalo.

Bil je mrzel zimski dan, ko sem prišla domov in izvedela, da moraš v Ljubljano.Čeprav sem bila že prvošolka, nisem slutila nič hudega. zatrjevali so mi, da je samo zdravniški pregled in me tolažili, samo da me odvrnejo od grdih misli. Moram reči, da so me nekako prepričali, a ko so se vrnili brez tebe, sem obupala. Tistega dneva ne bom nikoli pozabila. Telefoniral si nam in dejal, da čakaš na operacijo. Govoril si, kot da se ne dogaja nič posebnega, a nam se je trgalo srce. Prevzel nas je takšen strah, da so nam pojemale moči.

Nestrpno smo čakali na operacijo, ne vedoč kaj nam bo prinesla. Bili smo v dvomih. Kaj bo potem? Ali bo res kaj pomagala ali bo vse še huje? Mama in oče sta bila neprestano pri tebi in bila sem prepuščena sama sebi in strahu, ki mi ni pustil niti dihati.O tebi mi nista dosti pripovedovala, saj sta se bala, da bi povedala preveč in mi zadala še večjo bolečino. Na njunih obrazih je bilo videti, da se dogaja nekaj strašnega.

Operacija je minila in nam še bolj zagrenila življenje, da o tem, kar je naredila tebi, ne govorim. Zagrnila te je v večno temo in ti s tem odvzela najpomembnejši čut, ki ti je že prej pešal. Tvoje lepe, nežne oči namreč niso nikoli več zagledale svetlobe in sveta, ki te je obdajal. Trpel si ti in mi s teboj. Še ni bilo dovolj! Ohromel si in poslej te je v življenju spremljal invalidski voziček, ki nam je zmeraj odvzemal dih, ko smo ga zagledali.

Sledila so tri leta trpljenja, slovesov in solznih oči. Dnevi so minevali počasi in bili so dolgi, kot nikoli prej. Moč je bila daleč, bolečina pa tu in za vedno. Ponoči nismo spali. Slišala sem jok in ihtenje, ki je prihajalo iz spalnice, kjer sta mama in oče spala. Prepoznala sem mamin glas in sem zajokala še jaz.
Gotovo je tudi oče jokal, ali pa ni. Boli še bolj, če ne jočeš. Šteli smo dneve, nato tedne in mesece.

Kako sem sovražila Ljubljano in vse druge bolnice in zavode, kjer si bil! Nikoli se nisem sprijaznila s tem, da me ne moreš videti. Kdaj pa kdaj je bilo tudi bolje, da nisi. Nisem hotela, da bi videl moj objokani obraz in moj žalostni pogled.
Pregledi, slikanja, vsak dan kup neizrečenih vprašanj, ker smo se bali odgovorov. Ti si pa govoril, se smejal in se delal, kot da gre vse to hudo mimo tebe. Pa ni šlo! Vedno si se zdrznil, ko si prepoznal korake in glasove svojega zdravnika in sester, ki so skrbele zate. Bal si se, da te bodo spet mučili s terapijami, vendar tega nisi nikoli pokazal. Mi pa smo se bali tistih stopnic, po katerih smo odhajali proč, bali dolgega hodnika in bolniških sob, v katerih se ti začnejo odpirati oči. Tam šele spoznaš, kaj je vredno v življenju. Kakšen denar, kakšna sreča! Le zdravje! Videla sem bolečino in trpljenje, ki so jo preživljali tamkajšnji otroci in njihovi starši z njimi.

Zdravje se ti je poboljšalo, pa spet poslabšalo. Zmeraj je šlo po tem vrstnem redu in pri nobenem stanju se ni dolgo ustavilo. Strah nas še ni zapustil in nismo se sprijaznili s tem, da nisi zdrav. Veš, težko je ljudem razumeti ta strah pred boleznijo, če ga ne doživijo. Ko te boli, ko si sam, ti ljudje ne pomagajo. Ne vedo, kako nizko udarjajo s svojimi neumnimi vprašanji, pogledi in namigovanji.

Tri dolga leta so minila, ti pa še vedno v bolnici, doma, pa spet v bolnici. Nekako smo se že sprijaznili z nesrečo, ko smo spet doživeli zlom. Takrat je bilo najhuje od vsega, kar se hudega lahko zgodi na svetu.
V četrti razred sem hodila in v srcu zmeraj nosila tebe. Še vedno si mi bil najpomembnejša oseba v življenju in z besedami ni mogoče opisati, kako mi je bilo, ko sem te izgubila. Da, poslovil si se od vseh nas za zmeraj. Samo ena noč, ena dolga jesenska noč je bila dovolj, da te ni bilo več. Bilo je, kot da bi se tudi nam končalo življenje, saj si ga brez tebe nismo mogli predstavljati.

Slovo, pogreb, zadnje srečanje s teboj, vse to je bilo preveč za moje občutljivo srce. Pa sem preživela, čeprav težko, v strahu in bolečini. Vsi so me skušali spet postaviti na pravo pot, a niti sami niso vedeli, če bo to sploh še kdaj mogoče. Nikoli več te nisem mogla vprašati za nasvet, nikoli več se nisem zazrla v tvoje plave oči in nikoli več poslušala tvojih prijetnih, toplih besed.

Danes, ko tole pišem, sem učenka osmega razreda osnovne šole. Še vedno se spominjam tistih težkih dni in vem, da bodo za vedno ostali v meni kot najbolj žalosten del v mojem življenju.
Pravim, da sem se sprijaznila z življenjem brez tebe. Ampak nekje, tam v skritem kotičku, me vendarle gloda: "Zakaj prav ti, moj mali - veliki bratec?!"

NAJINI TRENUTKI

Poletje se nezadržno izteka in pred vrati je jesen. Narava se počasi umirja in kot vsako leto ustvarja paleto značilnih barv za ta letni čas. Pisano listje odpada z dreves in se predaja ritmu vetra, ki ga odnaša s seboj. Na nebu se kopičijo črni oblaki in sonce se zaman trudi, da bi si vtrlo pot med njimi. Preveč jih je, da bi jim lahko bilo kos, zato se mora sprijazniti z njihovo premočjo. Kar nekaj časa bo počivalo v njihovem zavetju, preden nas bo spet lahko razveseljevalo s svojimi nežnimi in toplimi žarki.

Idilično podobo porušijo ljudje, ki v naglici zapuščajo svoje domove in se podajajo novemu dnevu naproti. V njihovih očeh je praznina, ki je posledica napačne razlage življenjskih vrednot. Hierarhija potreb je že zdavnaj porušena, v ospredje so se prerinile vrednote, ki si ne zaslužijo tega imena, tiste, ki so najpomembnejše za človekov razvoj, pa ostajajo v ozadju. Namesto, da bi se posvetili poglabljanju odnosov med seboj, trošijo zlata vredno energijo za razne materialne vrednote, misleč, da jih le te osrečujejo. Sreča pa polzi mimo njih kot tujec v noči in jih pušča v grozečem objemu obupa. Pa tako malo truda je potrebno, da smo srečni. Samo eni zvesti prijateljici bo morali podato roko in pustiti, da nas vodi skozi vse prepreke in zablode. Ta prijateljica se imenuje ljubezen. Na vso moč si prizadeva, da bi nam pokazala pot do smisla obstoja, a večina ljudi ostaja slepa ob njenem trudu, njihovo življenje pa postaja iz dneva v dan le goli boj za preživetje.

Slonim ob oknu najinega najemniškega stanovanja, kjer sva si ustvarila prijetno gnezdece, in čakam nate. Veš, čeprav je tista začetniška ljubezen, ko lebdiš nekje nad oblaki, že nekaj časa za nama, te čez dan, ko nisva skupaj, še vedno pogrešam. Pravijo, da se odnos med partnerjema z leti ohladi in se vse prelije v dolgočasen tok vsakdana. Pa ni res! Ljubezen je kot otrok, ki se rodi, raste in razvija. Zato jo je treba prav tako skrbno negovati, ji posvečati pozornost in jo varovati pred škodljivimi vplivi. Midva to vneto počneva že štiri leta, zato le ta z vsakim dnem postaja bolj trdna in zrela. V tem obdobju sva si nabrala veliko izkušenj, prebrodila že kar nekaj težav, nikoli pa nisva klonila pred njimi. Z dvignjeno glavo sva se podala v boj z njimi in jih tako premagala. Ves ta napor pa je bil bogato poplačan, saj naju je opremil z novimi močmi za oblikovanje skupne prihodnosti.

Vsak večer, ko prideš domov, se ves svet spremeni v pravljico. Pogledam te v oči, iz katerih izžareva tvoja ljubezen do mene in takrat vem, da sem najsrečnejša ženska v vesolju. Stopim ti naproti in pristanem v tvojem objemu, kjer me nič več ne more raniti. Nežno me poljubiš na ustnice in s tem se dokončno razblini ves dvom, ki se naseli v meni, ko te ni zraven. Ob tebi se počutim tako močna, da bi lahko premikala gore in ni me več strah jutrišnjega dne. Zato sem se za najino ljubezen pripravljena boriti do konca, še posebno ker vem, da mi boš vedno stal ob strani.

Ljubezen je najdragocenejše darilo, ki ga lahko prejmemo v življenju in tisti, ki ga dobimo, smo lahko hvaležni zanj. Da pa nas doleti ta neizmerna sreča, moramo tudi sami kaj narediti. Graditi moramo mostove do drugih ljudi, jim biti v pomoč in oporo ter pozabiti na zamere in sovraštvo. Le tako bomo ustvarili lepši in boljši svet za generacije, ki prihajajo za nami.