Kaj naj bo to naše delo in nebo? Ne vem in vztrajam pri iskanju odgovora. Pravijo, da se moraš v delo vživeti pa bo, saj brez dela ni jela. A kaj nam bo vse to, če nam pri delu ne gre od rok ali pa nam gre in se pri tem ne moremo vklopiti v socialne zahteve družbe v kateri živimo.
Kje na nebu piše, da obstajajo meje in da imamo moč ali pogum, da meje sploh postavimo. To da se sosedje med seboj pobijajo zaradi m2 trave pred hišo ali v gozdu katerega imetniki so, ne bom razumel. Tudi pri nas doma bi se kaj hitro sporekli zaradi ene deske, ki gleda čez ograjo. To so stvari, ko ljudje pravijo, da gre za obstoj na zemlji »obstoj«! Ne znam si pa razložiti obstoj, saj če se med seboj pobijamo zaradi trave, pogledov, napačne hoje in videza ter mnogo stvari, ki sploh omembe niso vredni.
Poznam kar veliko primerov, ko se s človekom pogovarjaš, se mu poskušaš odpreti in mu pomagati pri problemu za katerega te sprašuje in ko mu odgovarjaš te sploh ne posluša in kar misli svoje misli nato te pa obsodi, da si egoist in se najde še katera beseda, ker mu pri ničemer nočeš pomagati. Naj bo to prijatelj, sestra, oče, mama, sosed, se v odnosu pojavi meja, ki jo usvarimo ljudje sami. Zakaj?
Vsako stvar, ki si jo zamislimo na delu., doma in med prijatelji se, če je dobra, izkaže za uspešno. Ljudje te takoj povzdignejo med oblake skoraj do »nebes«. Tam te nosijo do prve napake, ki jo storiš nato te pa na to napako opozarjajo in vsak možen trenutek, za besedno obstreljevanje, te kritizirajo. To počnejo dokler ne strgajo s tebe vsak košček kože, ki se še vztrajno upira oz. brani za »obstoj«. Hvalijo dobre in uspešne ostali »nepomembni« ljudje pa padajo v pozabo. Ljudje se brez oziranja pred realnostjo skrivajo pred junaki sedanjosti. Čemu potem obstoj človeka na zemlji?
Mislim, da je na tem našem tretjem kamnu od sonca, ki ni bil postavljen v vesolje samo z namenom obstoja človeka v tem času, veliko ljudi z enakim ali podobnim mišljenjem kot jaz vendar si o obstoju ne upajo naglas govoriti. Seveda vsak, ki misli drugače od okolice je čuden ali celo nenormalen. Zakaj za vraga je potrebno biti isti kot vsi okoli tebe.
Da ne bodo sosedje kaj rekli, da ne bodo okoli govorili o nas čudne stvari, da lahko dobiš pravega prijatelja in koliko je še teh da, da, da.
Pri takšnih stavkih me kar zmrazi ker ne morem človeka, ki na takšen način razmišlja, za nič na svetu prestaviti iz te starodobne miselnosti. Nato se v moji glavi spet pojavi vprašanje »Zakaj naj bi človeka odvračal od njegovih misli?« na katerega pa nekako znam odgovoriti pa ga je zelo težko uresničiti. Saj vsi poznamo pregovor »Dobrota je sirota« . Vsi, ki kaj dajo na spremembo ali novost življenja, so dostikrat popljuvani s strani ljudstva. Res je, da se narod iz generacije v generacijo spreminja a vendar se spreminja le tehnološko, zdravstveno, miselno. To miselno je zame nekakšna uganka! Ženske so dobile volilne pravice, moški že lahko uporabljajo kontracepcijske obliže, vojska izdeluje računalnike za »nujno« potrebno vojsko.... Ampak se mislno spreminjamo le po potrebah, ki so nam dane, ne pa tudi do soljudi. Brezbrižnost je prisotna že skoraj pri vseh. Seveda to je v modi, če njega ne zanima zakaj bi potem moralo še mene. To je razmišljanje človeka v sodobni družbi. Miselnost, da je beseda, ki ni nič vredna.
Beseda, ta je tista s katero si postavljamo meje, mejnike našega časa. Pa naj bo povedano z usti, napisano na papirju ali poslano po elektronski pošti. |
