Velikonočno okrasno jajce lahko izdelamo tudi v "sladkorni" tehniki.

Velika noč je pred vrati, za vse tiste, ki vam ustvarjalna žilica ne da miru in bi želeli izdelati okrasne velikonočne jajčke, pa spodaj podajamo za to ustvarjalni nasvet.

V vseh bolje založenih trgovinah in hipermarketih boste v teh dneh našli jajca iz stiroporja, namenjena poslikavi in nadaljnji obdelavi. Stiropor jajčka najdete v različnih velikostih, zato izberite takšna, kot vam ustrezajo.

Eden zanimivejših načinov izdelave velikonočnega okrasnega jajčka je s pomočjo t.i. ”sladkornega” postopka, pri katerem potrebujemo le 7 pripomočkov:

• stiropor jajček
• piknik paličico
• lepilo za servietno tehniko
• nekaj serviet z različnimi velikonočnimi ali cvetličnimi motivi
• sladkor
• čopič
• škarje

Za motiv okrasnega sladkornega jajčka uporabimo različne motive, izrezane iz piknik servietov.

• stiroporni jajček s širšim delom nataknemo na piknik paličico
• s čopičem in z lepilom za servietno tehniko na tanko premažemo celotno površino jajčka
• s škarjami iz serviet izrežemo različne velikonočne motive in jih položimo na jajček
• celoten jajček, obložen s servietnimi motivi, še enkrat premažemo s tanko plastjo lepila
• jajček po celotni površini povaljamo v skodelici ali krožniku, kamor smo predhodno vsuli nekaj belega sladkorja
• pustimo, da se jajček posuši

Tako izdelan okrasni sladkorni jajček lahko zapičimo v kakšno velikonočno ikebano ali pa ga postavimo v vazico.

Vam je bila ustvarjalna ideja všeč? Imate tudi vi kakšno? Zapišite jo spodaj, v komentarju ali pa nam jo pošljite na info@mozaik-kreativnosti.com in z veseljem jo bomo objavili.

www.mozaik-kreativnosti.com

Stereogrami - 3D slike in animacije znotraj 2D slik.

www.mozaik-kreativnosti.com

Ste se že kdaj zabavali z gledanjem stereogramov?

Kaj so stereogrami?

Za tiste, ki še niste slišali za izraz stereogram, naj vam povemo, da so stereogrami 3D slike, ki so “skrite” znotraj navadne, dvodimenzionalne slike. Medtem ko na navadni, 2D sliki ne vidimo ničesar, razen črtic, vijug in pikic, ki se zdijo nekako nesmiselno razmetane, lahko s posebnim načinom gledanja znotraj te 2D zmešnjave v določenem trenutku zagledamo povsem nov, drugačen, 3D svet – sliko ali celo animacijo.

Kako, na kak način naj gledam stereogramske slike in animacije?

Da bi lahko videli tak 3D objekt ali pa si celo ogledali 3D animacijo znotraj dvodimenzionalne slike, je potrebno le malce spretnosti. Za gledanje stereogramov se zastrmimo v daljavo, kot če bi gledali skozi okno,  sprostimo oči in si počasi pred nos, navadno od 25 do 45 cm stran od oči, postavimo stereogramsko sliko ali animacijo na računalniku. Še vedno gledamo podobno, kot da bi strmeli skozi ekran, povsem neosredotočeno.

Po daljšem času (nekateri boste zmožni ugledati 3D sliko že v zelo kratkem času) nekako “pademo” v globino slike, kjer se nam odpre nov, popolnoma presenetljiv 3D svet. Ugledamo 3D objekte, živali, napise, lahko tudi animacije, odvisno pač od tega, kaj so avtorji stereogramov “postavili” znotraj 2D slik.

Poizkusite, če vam uspe na spodnjih videih ugledati slike in animacije znotraj 2D slik in spodaj, pod videi, zapišite svoj komentar, če vam uspe, pa tudi, če vam ne. Morda vam bo kdo z odgovorom priskočil na pomoč.

Ali mi je lahko gledanje stereogramov tudi v pomoč ali korist?

Da, lahko. A tudi če vam ne uspe ugledati 3D slik – nič zato. Mnogi med vami, ki imate dioptrijo, boste mora pri tem imeli malce več začetniških težav kot ostali, ni pa nujno. Te vaje vam bodo morda celo v pomoč za ostrenje vašega vida, percepcije, osredotočanja ter zmožnosti združevanja različnih slik in objektov v eno samo, celotno sliko.

Podobno, kot če bi sredi kaosa, ki nam ga včasih navrže življenje, naenkrat znova ugledali popolnost in celoto.

Pa veselo na delo!

• Za začetek: video, v katerem najdete 105 stereogramskih slik za vajo.

• Stereogramska 3D animacija.

• Še ena 3D stereogramska animacija, v kateri si lahko ogledate snežaka.

Vir: www.mozaik-kreativnosti.com

Predstavljajte si, da ste se nahajate sredi velemesta in da ste se pravkar uspešno izgubili. Na srečo imate v žepu zemljevid. Z zemljevidom v roki stopite do najbližjega domačina in ga vprašate za pot, kako se pride od tam, kjer ste, do glavne železniške postaje. Kako bi reagirali, če bi dobili od domačina naslednjo razlago:

»Ne pojdite tukaj naprej! Nikakor zdaj ne pojdite na levo, kaj šele na desno! Tu, kjer se zdaj nahajate, je najslabša možna izhodiščna točka, da pridete do železniške postaje! Kako ste se lahko sploh izgubili? Res ste neumni! Ne verjamem, da boste našli železniško postajo, tudi če vam natančno razložim pot… No, vsekakor na vašem mestu ne bi šel s tramvajem, ker vam bodo v tej gneči gotovo ukradli denarnico, takšen pač je ta svet! Naredili ste veliko napako, da ste prišli semkaj v to četrt, saj tukaj nimate kaj videti! Itd…«.

Ali bi našli železniško postajo, če bi vam kdo na ta način razlagal pot? Verjetno ne. S tem primerom sem želel izpostaviti “mentaliteto rdečega flomastra”, s katero sebi in drugim onemogočamo, ne samo, da bi našli železniško postajo, temveč tudi svoj smisel življenja.

Kaj je to “mentaliteta rdečega flomastra”? To je mentaliteta nekaterih učiteljev, ki v spisu svojih učencev iščejo samo napake in jih z rdečo označijo tako, da ima na koncu učenec pred sabo kolekcijo napak, s katero se počuti tako, kot ste se prej verjetno počutili vi v vlogi nebogljenega turista, ki sicer ve, da se je izgubil, vendar mu nihče ni pripravljen pokazati prave poti.

Lahko je turistu našteti, kam vse naj ne gre, pa bo zaradi tega našel železniško postajo? Ali ni podobno z učencem, ki ima v celem spisu označene same napake? Ali bo sploh vedel, kaj je bilo pri njegovem izdelku napisanega dobrega ? Ko ima pred sabo svoje vrstice posejane z učiteljevimi rdečimi »okraski«, gotovo hrepeni po rešilni bilki, vsaj po majhnem priznanju, da je bilo pri celem spisu pa le nekaj dobrega?

Verjamem, da je zelo lahko iskati in najti napake pri sebi in še lažje pri drugih. Mislim, da smo v tem pravi mojstri in da je verjetno napočil čas, da postanemo mojstri še na kakšnem drugem, morda bolj konstruktivnem področju. Da vsi delamo napake, smo se najkasneje naučili v šoli. Da VSI premoremo tudi nekaj dobrega, nadpovprečnega, pohvale vrednega, je pa resnica, ki se je moramo šele naučiti prepoznavati. Kaj želim s tem povedati?

Učencu je treba na koncu spisa napisati, v čem se v pozitivnem smislu razlikuje od vseh ostalih učencev, kaj je napisal še posebej duhovito, kreativno, subtilno, pa četudi je napravil 100 slovničnih napak. Turistu je treba pokazati, kje se nahaja v tem trenutku in mu razložiti na nazoren način, kako bo najhitreje in najbolj varno prispel do železniške postaje. Torej, še bolj konkretno;

Potrudimo se videti pri sebi in drugih poleg črne barve še tudi belo, poleg napak tudi potenciale. Vsi vemo, v čem smo slabi, kaj nam ne uspeva, česa vsega nismo sposobni, le redki pa vemo, v čem smo dobri, kje se skrivajo naši talenti, ker so nam vedno s prstom kazali na naše napake, ne pa na naše prednosti in potenciale, naše očitne spretnosti in sposobnosti. Ni vseeno, ali je naša pozornost usmerjena v temo ali v svetlobo, ali v napako ali v potencial človeka!

Zato vam toplo priporočam, da človeka pohvalite, kadar v njem odkrijete nekaj dobrega! Če me ne bi pohvalila učiteljica v osnovni šoli, da dobro rišem, se tega nikoli ne bi zavedal in nikoli ne bi ilustriral knjige, risal karikature in imel razstavo svojih slik. Če mi nihče ne bi povedal, da sem na tem področju dober, se te kvalitete ne bi začenjal zavedati in bi ta potencial, ki sem ga očitno nosil v sebi, zamrl. Ali vidite, kakšno moč lahko ima samo ena samcata pohvala? Ali ni krasno, kako pozitivno lahko vpliva samo en kratek stavek: »Robert, ti pa res rišeš zelo lepo! Zelo si nadarjen na tem področju! Kar naprej tako!«

Pohvale so nujne, da se človek začenja zavedati, v čem je sploh dober, kajti prav to, da se začenja tega zavedati, je ena najbolj dragocenih smernic, kam se mu splača vlagati svoj trud, čas, energijo, saj je večja verjetnost, da bo človek uspel na področju, kjer je talentiran, kot na področju, kjer je povprečen, kajne?

Človeku povejte, če na njemu občudujete kakšno lastnost, s tem boste lahko tudi vi prispevali dragocen delček, da se vaš sogovornik začenja zavedati svoje lastne vrednosti, svoje prave vrednosti na določenem področju. Nikoli ne bom pozabil pohvale nekdanje učenke, ki sem jo učil kung fu: »Zelo dober pedagog si. Vse znaš krasno in zanimivo razložiti. Ko poučuješ, človek začuti, da mu želiš dati kar največ.«

Za ta stavek sem ji bil zelo hvaležen, saj so slutnje, ki sem jih imel o svojem delu, lahko prerasle v nekaj več, v potrditev, da sem na pravi poti in da se splača po tej poti hoditi še naprej.

Seveda takšnim in podobnim pohvalam na začetku nisem posvečal prav veliko pozornosti, ker me je družba ves čas učila, da je treba biti »skromen«. Kasneje sem te pohvale končno začel nejeverno registrirati. Iz tega dvoma sem začel iskati dokaze, da pa je pohvala morda le temeljila na realnih dejstvih. Še kasneje sem ugotovil, da sem res dober pedagog, da znam z ljudmi, sicer ne bi bil aktiven ves čas v poklicih, kjer sem imel izključno opravka z ljudmi. Na osnovi te pohvale sem dobil pomembno smernico, zaradi katere sem prišel preko poučevanja borilnih veščin, osebnega trenerstva, do predavateljstva.

Če vas naslednjič kdo pohvali, nikar ne zamahnite z roko v smislu. »Oh, saj ni res!«, ampak takoj začnite iskati dokaze za to, da je bila pohvala, ki ste je bili deležni, opravičena. Presenečeni boste, ko boste naleteli na prvi takšen dokaz, ker mu bo sledil še cel kup drugih dokazov. V takšnem primeru lahko vprašate sogovornika, zakaj točno vas je pohvalil in kaj ga je tako navdušilo, da ste bili deležni pohvale – verjamem, da boste prijetno presenečeni, koliko dobrega vidijo drugi v vas, samo vprašati jih je treba!

PS : Ali si lahko predstavljate, da odslej vsak dan nekoga pohvalite? Poskusite, če želite .

PS2: Najlepše pri celotni stvari je to, da so pohvale zastonj in kljub temu bogatijo oba, tistega, ki je je pohvalo izrekel in tistega, ki jo je prejel. Prvega, ker tako trenira sposobnost prepoznavanja dobrih lastnosti v drugih osebah (in dogodkih), drugega pa zato, ker se je zaradi pohvale morda približal za korak svojemu bistvu.

Omenjeni članek si boste kmalu lahko preberali tudi v 12. št. brezplačnega e-mesečnika Mladi Kreativisti, ki je izhajal med leti 2004 in 2008.

V mesecih, ko odličen film Avatar še vedno polni kino dvorane, se je marsikomu utrnila ideja, da bo letos za pusta lik Neytiri iz plemena Na’Vi ali lik Jake-a Sullivana.

Da je tako masko oziroma make-up  pravzaprav povsem enostavno izdelati, vam prikažejo spodnji video prispevki. Uživajte v gledanju in veliko ustvarjalnega navdiha vam želimo! Morda se srečamo na kakšnem izmed pustnih rajanj

Vsi, ki vas zanimata fotografija in računalniško oblikovanje, si boste zagotovo z zanimanjem ogledali naslednji video prispevek.

Gre za video tutorial, ki vam, korak za korakom, z natančnimi navodili, pokaže, kako lahko sami, le s tremi različniim fotografijami le-te združite v eno samo in pri tem naredite pravo malo računalniško oziroma foto-oblikovalsko mojstrovino.  Za to potebujete program Adobe Photoshop. No, pa preizkusimo zadevo…

Ker sem po duši umetnik, mi je všeč vse, kar je lepo. Svojevrstno lepoto sem našel pred kratkim v ustnicah ljudeh, ki povedo zelo veliko o tistemu, ki jih čez dan »odpira in zapira«, zvija v smeh ali oblikuje v krog, ko si žvižga kakšno veselo pesem. Ko boste imeli priložnost, si oglejte ustnice vaših sogovornikov, vaših prijateljic in prijateljev, kolegic in kolegov, znancev in neznancev. Presenečeni boste, kako zelo različne so lahko ustnice predstavnikov ENE biološke vrste.

Ustnic je toliko, kolikor je ljudi. Videl sem sproščene, vabljive, polne, kolagensko nabrizgane, nasmejane, počene, zgubane, okrašene s herpesom, tesno stisnjene, bridke, igrive, trde, mehke, pobarvane z vsemi možnimi bojnimi barvami, slastne, v poljub stisnjene ustnice.

Neverjetno je, kaj vse premorejo ustnice, razen tega, da so vrata telesa, skozi katera hranimo svoje telo s hrano in pijačo. So tudi zadnja fizična meja, kjer še lahko zadržimo neko besedo. Ko ta prag enkrat prestopijo, je beseda za vedno izrečena. Verjamem, da vsaka grda beseda, ki jo okusijo naše ustnice, ustnice pogrša, vsaka lepa, vzpodbudna in prijazna beseda pa jih polepša. Zato lahko imajo nekateri ljudje tudi pri osemdesetih letih neverjetno lepe ustnice, drugi pa pri osemnajstih neverjetno grde, take, za katere bi že potrebovali orožni list. Seveda je možna tudi ravno obratna varianta.

Zato trdim, da je vsaka lepa beseda, ki prestopi ta magični prag, za ustnice najboljša nega, ki jo lahko privoščite svojim ustnicam. Je zastonj in čisto naravni produkt, brez kemije, ki jo najdete v vseh ostalih »šminkah«. Z ustnicami poklanjamo poljube svojim znancem, prijateljem, sorodnikom, svojemu partnerju, staršem, otrokom. Zanimivo je, da lahko s svojo roko sežemo v roko drugega, ga pobožamo, ga potrepljamo po rami, vendar lahko vse to počnemo tudi sami s sabo. Pri ustnicah je to malce drugače, poljubljamo lahko samo ustnice in lice drugih, ne pa svoja. Zanimivo, kajne?

Ustnice so lahko ključni del telesa pri opravljanju poklica. Moja sestra Maja strastno in poklicno igra saksofon, ustnice so zanjo zelo pomembne, da lahko sploh zaigra melodije džeza in bluza. Ustnice so njeno orodje za opravljanje njenega poklica, kot je to za šiviljo šivanka in šivalni stroj.

Zaradi vsega naštetega in opisanega sem se lotil delati odlitke od ustnic ljudi, ki jih poznam. Moj prvi poskusni zajček je bila prav moja sestra. Najprej sem naredil »negativ«, torej odtis od njenih ustnic v posebno maso, nato pa še »pozitiv« iz gline in končni rezultat je presenetil še mene. Ko sem začel razlagati svoji prijateljem in znancem, kaj počnem, so bili vsi navdušeni in kot kaže, ne bo samo december v znamenju kreiranja ustnic, ker se je javilo že cel kup drugih interesentov, ki bi radi podarili svoji dragi, svojemu dragemu, nekaj zelo posebnega. Sam pa mislim zbrati ustnice vseh tistih, ki jih imam rad in narediti iz njih prav posebno sliko.

Ker sem vizualni hedonist, mi je pa najbolj všeč pri celotnem projektu USTNICE to, da so ustnice iz gline čisto enake kot »original«. Vidi se vsaka pora in kar je najlepše, za vsakimi glinenimi ustnicami tiči edinstven človek s svojo čisto posebno zgodbo.

Umetnik: projket USTNICE

Pismenost v širšem smislu ne zajema samo pisanja, temveč tudi branje, splošno razgledanost in znanje nasploh. V znanju je dejansko moč, mi pa se moramo naučiti, kako znanje posredovati, prenašati na mlajše rodove. Pri tem nam pomagajo tudi učitelji, vzgojitelji, knjižničarji, jezikoslovci in drugi strokovnjaki. Ključnega pomena je, da posvetimo ogromno pozornosti tudi svojemu znanju, pismenosti in izobraževanju, kajti šele ko ga bomo imeli sami, bomo lahko “učili” tudi druge. Znanja nikdar nimamo dovolj – saj veste, vse življenje se učimo. Uči nas življenje, učijo nas šole, fakultete, različne institucije, knjige, mediji, informacije… Vse je odvisno od nas, kaj nas zanima, kaj si zapomnimo in kaj gre mimo nas; zato bodimo vedno radovedni in izvedeli bomo več.

Razvijanje zavesti o pomenu pismenosti, o razvijanju in širjenju branja, o izboljšanju kakovosti učenja, so atributi, katere moramo širiti; uvajati učinkovite metode poučevanja in motivirati učence, bralce, študente glede na starost in zahtevnostno stopnjo.

Knjige, kot vir znanja, so naš pomemben spremljevalec na izobraževalni poti življenja, ker z branjem razvijamo jezikovne in komunikacijske sposobnosti. S knjigami tudi osebnostno rastemo, saj nas bogatijo. Nekateri ljudje, ki javno nastopajo in veliko govorijo, morajo svoj glas tudi ustrezno negovati, se naučiti pravilnega dihalnega ritma in vzbujanja pozornosti, kadar je občinstvo neposlušno.

8. september je mednarodni dan pismenosti, zato se takrat še posebej opozarja na opismenjevanje žensk in deklet v manj razvitih deželah. Zavedam se pravice (ali privilegija) izobraževanja, zato jo tudi nenehno izkoriščam, sploh kadar pomislim, da bi se marsikdo rad učil, šolal, pa zato nima nikakršne možnosti.

Otroci v bolnišnicah – sploh tisti, ki so prepuščeni sami sebi, so brez svojih staršev ali se utapljajo v žalosti – bi bili najbrž zelo veseli, če bi jim kdo dnevno prebral kakašno pravljico in se z njimi pogovarjal o prebrani zgodbi. Prav to je moja dolgoletna želja: ja, otrokom v bolnišnicah brati knjige! S tem bi jih prijazno pripravljala na svet govora in pisanja.

Razvijajmo kulturo govora, bodimo pismeni, berimo in širimo svoja obzorja in s tem uspešno delujmo v družbi in izobražujmo druge.

Ne pozabimo: začeti moramo pri sebi!

Aida Demiri

E-pošta: aida_demiri@yahoo.com

Zgoenji članek si boste lahko kmalu prebrali tudi  v 11. št. brezplačnega e-mesečnika Mladi Kreativisti, ki ga bomo potegnili iz arhiva dosedaj izdanih 32. številk e-novičk.

To poletje sem se s sestro klatil po Jadranu, ko sva na eni avtobusni postaji srečala enega Francoza, ki naju je ogovoril. V francoščini smo pokramljali o vsem mogočem, ko je vrli državljan Francije vprašal, od kod sva. Najin odgovor se je glasil: »Slovenija!« Takoj za tem naju je možakar srednjih let vprašal, katero je glavno mesto Slovenije in spet sva oba s sestro kot iz topa odgovorila: »Ljubljana!« Ker sva videla, da ni dobro razumel, sva ime naše prestolnice počasi izgovorila še vsaj dvakrat.

Pogovor se je nadaljeval in kar naenkrat je možakar spet vprašal: »Kako se že reče vašemu glavnemu mestu?« Midva spet: »Ljubljana!« Pogovor je spet stekel in po nekaj minutah naju je spet vprašal za ime našega glavnega mesta, ker ga je spet pozabil. Kot že dvakrat poprej, sva mu spet vljudno odgovorila, da je glavno mesto Slovenije še vedno Ljubljana.

V naši bližini je bil naslonjen k steni tudi moj nahrbtnik. Ker sem poškilil tja, ali je še vedno na starem mestu, je tja pogledal tudi Francoz. Slučajno je bil odprt stranski žep nahrbtnika, iz katerega je štrlel moj velik nož, ki ga imam vedno s seboj, kadar se podajam na razne avanture v naravi. Francoz me je prvo pogledal nož in nato še mene in me seveda vprašal, čemu potrebujem na svojih potovanjih tako velik nož?

Že sem mu mislil razložiti, da z njim odpiram konzerve, čistim ribe, režem kruh, ko sem si v hipu premislil in mu bleknil: »Ta nož imam pri sebi, če slučajno naletim na kakšnega Francoza, ki si ne zapomni glavnega mesta Slovenije!« Seveda sem se na njegov račun malce pošalil in vendar je stopil za vsak slučaj korak nazaj, saj sem bil tisti dan precej skuštran, neobrit in dobro zapečen, kar pomeni, da nisem izžareval najbolj miroljubnega vtisa.

Ker mi je bila igra, ki sva jo s sestro načela, všeč, sem se naredil neumnega kot kamen z namenom, da odigram vlogo Francoza na slovenski način. Vprašal sem ga: »Gospod, od kod ste pa vi?« Seveda sem vedel, da je človek iz Francije, saj smo se vendarle pogovarjali v francoščini, zato mi je bilo jasno, kakšen bo odgovor. In res, možakar mi ponosno pritrdi, da je iz Francije. Z najbolj nedolžnim pogledom, ki ga premorem, sem ga vprašujoče pogledal in ga podrezal: »Gospod, katero je že glavno mesto Francije?«

V življenju ne bom pozabil njegovega pogleda, češ, kako ne vem glavnega mesta Francije? Ravno, ko je mislil izustiti ime njegovega glavnega mesta, sem ga prehitel in začel jeclati: »ja, saj se spomnim, ali je to …hm, ja, na P se mi zdi, da se začne vaše glavno mesto…. Hm, Pe, Per…, Pu, Puh.., Poor?« Francozu je prekipelo, kar privrelo je iz njega: »C’est Paris!« Teatralično sem prikimal in mu hvaležno pritrdil, da ima najbrž prav. Sestra se je krohotala, saj je vedela, da se delam norca iz ubogega možakarja.

To resnično zgodbo sem vam povedal zato, ker krasno prikazuje trenutni (kulturni) položaj Slovenije v tujini, sploh v ekonomsko »vplivnejših« državah. Čeprav je bil celotni dogodek resnično komičen, sem se potem globoko zamislil, zakaj nihče ničesar ne ve o Sloveniji? Zakaj vsi Slovenci vemo, da glavno mesto Francije Pariz, vendar Francozi ne vedo, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana? Zakaj vsi Slovenci vemo za Ludvika 14., noben Francoz pa za Prešerna?

Morda se sprašujete, zakaj tukaj po »geografsko« razglabljam o teh rečeh, ko bi moral pisati o kulturi ali osebnostnem razvoju? Saj gre točno za to, za kulturo, slovensko kulturo in za osebnostni razvoj slovenskega naroda! Ni Francoz kriv, da ne ve za Ljubljano, sami smo krivi! Zakaj? Ker se v tujini pogosto že skoraj opravičujemo v smislu: »Oprostite, jaz sem samo iz majhne Slovenije!«, medtem ko Američan ponosno izusti: »Yeah, I’m american!«, Nemec pa: »Ich bin stolz ein Deutscher zu sein!« Ali je ravno ta samozavest, ki jo očitno nekateri narodi premorejo, drugi pa ne, tista, zaradi katere Slovenci raje beremo angleške, nemške, ameriške knjižne uspešnice kot slovenske? Ali Slovenci ne premoremo prav tako kvalitetna literarna dela kot vsi ostali narodi? Zakaj je ameriški akcijski film, recimo Rambo, v očeh mnogih Slovencev več vreden kot Kekec? Zakaj imamo nizozemske ali francoske slikarje za večvredne kot naše?

Osebno menim, da ima slovenska kulturna scena ogromen potencial, ki se lahko izrazi le, ko bo slovensko ljudstvo podprlo slovenske umetnike tako, da prej kupi kakšno knjigo, ki jo je napisal slovenski pisatelj in ne ameriški, angleški, nemški, nizozemski, japonski… Ni čudno, da je samozavest slovenskih umetnikov tako nizka, če dobesedno obsedijo na svojih delih. Na knjigah slovenskih pisateljev se nabira prah, ker že več mesecev ležijo v nekih temnih skladiščih. Ne gre za to, da bi bile slovenske knjige slabe, samo kaj, ko ljudstvo kupuje iz principa knjige tujih avtorjev. Slike inovativnih slovenskih umetnikov ne visijo v galerijah po celem svetu, ampak skrbno zloženo čakajo pod posteljo umetnika, da bo morda kdaj napočil pa le ta pravi čas in interes tudi za slovensko, avtohtono likovno umetnost.

Še enkrat poudarjam, ne želim, da te vrstice izzvenijo nacionalistično, daleč od tega, ker sem nacionalizem v tujini občutil na lastni koži, vse, kar si želim, je le to, da bi slovenski umetniki, pisatelji, glasbeniki, spet hodili bistveno bolj vzravnano, bolj samozavestno, ker si to zaslužijo, saj se naša umetnost lahko kosa z vsako umetnost v tujini, vendar le, če se bo začel slovenski umetnik zavedati svoje lastne vrednosti in vrednosti svojih kreacij!

Druga plat pa je seveda ta, da se bo moral povprečen Slovenec vprašati, koga želi z nakupom knjige, slike, fotografije ali kipa podpreti? Želim podreti umetnike, ki imajo že tako ali tako nek bajen status in vsega dovolj tudi v materialnem smislu, ali perspektivnega slovenskega umetnika, ki mora v bližnji restavraciji pomivati posodo, da se lahko sploh preživi?

Če bi se tako umetniki, ljubitelji umetnosti in vsi Slovenci zavedali dragocenosti vsega tega, kar nosimo vsi v sebi, kar premoremo v obliki umetniških izdelkov in kakovostnih umetnikov, torej, če bi imeli vsi našteti bolj zdravo samopodobo, potem me v tujini ne bi Francozi spraševali, kako se imenuje slovensko glavno mesto. Tudi Francozi in vsi ostali narodi bi v tem primeru vedeli, da imamo bogato kulturno dediščino in družbo, ki podpira umetniško sceno.

Če se s temi vrsticami strinjate, jih prosim pošljite svojim prijateljem, svojim znancem, sorodnikom, drugim umetnikom, politikom, gospodarstvenikom, saj se velike spremembe lahko dogajajo le postopno in to z neštetimi majhnimi koraki. To, da se odločite poslati te vrstice naprej, je en takšen majhen a zelo pomemben korak! Drugi korak pa je ta, da se naročite na elektronski mesečnik na www.mozaik-kreativnosti.com . Tretji korak pa je prav tako zelo lahko storiti, podprite nas umetnike v mislih, besedah in dejanjih, mi umetniki, pisatelji, kiparji pa bomo za vas ustvarjali (pisali, risali, kiparili…), da se bo kadilo !

Lep pisateljski pozdrav!

Robert Lisac

Ker se že več kot dve desetletji ukvarjam z borilnimi veščinami, rad opazujem ljudi, ki so se sposobni elegantno gibati. Nekateri so sposobni s tem gibanjem izražati bogastvo, ki ga nosijo v sebi, njihovi gibi so pristni, ker izvirajo iz njihovega bistva. Drugi se morda prav tako gibajo elegantno, vendar izkušeno oko takoj opazi vsako, še najmanjšo, napetost telesa, plitko dihanje nesigurnega človeka, vsak zaigran gib, ki naj bi pomenil več, kot dejansko izraža.

Za spretnega opazovalca gibi torej ne lažejo. Vsaka kretnja, vsak položaj telesa, hitrost in intenzivnost giba, človeka pove ogromno o njegovi osebnosti. Strastno mahanje z rokami ob pogovoru pomeni čisto nekaj drugega kot roki, ki se skrivata v žepih in pogled, ki je usmerjen daleč mimo sogovornika. Vsak gib človeškega telesa je kot glasno izrečena beseda s svojim pomenom. Zanimivo postane, ko začnemo te gibalne besede slišati in razumeti.

Že nekaj mesecev raziskujem ta nemi jezik človeškega telesa, ki je izredno bogat, pester in raznolik. Če se boste tudi vi lotili te avanture učenja novega jezika svojega telesa in teles drugih, boste lahko preprečili cel kup konfliktov, še predno bodo nastali. Sposobni boste zelo jasno videti, do katere mere lahko greste varno in brez hujših posledic v nekem pogovoru, ko se pogajate, ali ko vneto zagovarjate svoje stališče. Kar vam ne bodo povedale besede sogovornika, vam bo povedal vsak njegov gib, njegovo dihanje, njegov položaj telesa, igra njegovih prstov. Prav tako vam lahko razvijanje teh sposobnosti pomaga, da bistveno hitreje ugotovite, ali vam je res nekdo naklonjen ali ne, ali vas jemlje resno ali ne, ali vas spoštuje ali ne? Ali niso to dragocene informacije v trenutkih, ko človeka (še) ne morete ali ne želite vprašati, ali vam je naklonjen, ali vas jemlje resno, ali vas spoštuje?

Obstajajo štiri kriteriji, ki vam lahko pomagajo razumeti vaše telo in telesa drugih. Ko pogledate sebe v ogledalu, ali ko proučujete druge ljudi, lahko izhajate iz teh kriterijev, lahko pa tudi iz drugih. Ti kriteriji so: SREČA, ZDRAVJE, MOČ, LJUBEZEN.

SREČA: Ali je človek, ki ga vidite, srečen v svojem telesu? Ali rad biva v njem? Ali izžareva neko pozitivno energijo ali ne? Ni nujno, da je telo plesalke srečno, pa čeprav ga trenira vsak dan. Morda ga na skrivaj muči s slabo ali nezadostno prehrano? Zanimivo je, da prav ljudje, ki naj bi »poklicno« izžarevali srečo in obilje, le redko premorejo resnično srečno telo. Samo pomislimo na vse te posušene manekenke in izmučene baletke. Srečno telo pogosto prej prepoznam v ribiču, ki nasmejan popravlja svojo mrežo, ali v starki, ki vitalno in pokočno hodi skozi mestni park.

ZDRAVJE: Po mojem mnenju telesna drža zelo veliko pove o tem, ali je človek zdrav, ali je poln energije, ali mu energija zaradi bolezni odteka. Zdrav gorski kmet se drži čisto drugače kot človek, ki je zbolel za rakom. Prvi je pokončen in energijo oddaja, je živahen, drugi je sključen, prazen in se lahko včasih obnaša kot energetska črna luknja, ki lahko srka energijo drugih. Prehitri gibi in kretnje lahko govorijo o nekem porušenem ravnovesju kot tudi preveč počasni gibi in kretnje.

MOČ: Telo človeka lahko izžareva neko mistično moč, vseeno, ali je to telo 50 kilogramske ženske ali 210 centimeterskega moškega. Ta moč ni nujno vezana na mišice, velikost, izgled, ampak prej na notranjo moč človeka. Gre za to, ali se človek te svoje notranje moči zaveda ali ne. Ali je svoj vir moči že odkril ali ne. Ali ta vir šele odkriva? Človek, ki zase ve, kdo je, ki je zvest samemu sebi , izžareva to moč. Vsak človek to moč izžareva na sebi lasten način in zanimivo je opazovati, kakšno moč izžareva nekdo, ki je prepotoval celi svet in je bil več let v tujski legiji, ali pa nekdo, ki se že desetletja poglablja v duhovno naravo človeka. Oba izžarevata nekaj povsem drugačenega in hkrati čisto enako stvar.

LJUBEZEN: Hitro je mogoče prepoznati, ali človek ljubi svoje telo, ali ne. Brazgotine, polomljene kosti, so lahko takšen možen pokazatelj. Drug pokazatelj je lahko, ali je človek pripravljen svojemu telesu privoščiti vsake toliko časa kakšno savno, masažo, spanje, sprehod po svežem gorskem zraku, toplo morje, dovolj veliko količine sonca, ali ga zapira v temne prostore, pusti, da »rjavi« v negibnosti na zofi pred TV-ekranom. Telo je mogoče razvajati z obleko veselih barv, ki je udobna, ali pa ga zadaviti s korzetom, zadušiti z nenaravnimi materiali in mučiti s preveč zategnjenimi pasovi. Možno ga je estetsko naličiti, ali pa prebadati z raznim nakitom na mestih, ki gotovo ni bilo predvideno za nošenje nakita.

S tem, ko hodim naokoli in opazujem ljudi, če njihova telesa izžarevajo SREČO, ZDRAVJE, MOČ in LJUBEZEN, nenehno preverjam in opazujem tudi sebe in se trudim izboljšati tista področja, ki še niso popolna. Rad bi imel telo, ki izžareva vse naštete kvalitete, za katere se je vredno potruditi. Kaj želite Vi izražati s svojim telesom?

Za konec še en namig: vse, kar je NARAVNO, vzpodbuja SREČO, ZDRAVJE, MOČ in LJUBEZEN vašega telesa ter vas samih, vse, kar je nenaravno, pa to subtilno ravnovesje ruši. Tako lahko razmišljate o NARAVNI prehrani ali NENARAVNI prehrani, kot tudi o naravnem načinu gibanja in nenaravnem načinu gibanja, o čim bolj naravnem načinu življenju ali nenaravnem načinu življenja.

PS: Bolj NARAVNO lahko zaživite, če boste spoznali večne zakone narave, o katerih si lahko preberete več v moji knjigi Korak v neznano - pot pogumnih.ž

Omenjeni članek si boste kmalu lahko prebrali tudi v16. številki brezplačnih e-novičk Mladi Kreativisti, ki bo kmalu znova izhajal v okviru portala.