Aleksandra Pinterič, proza

Aleksandra Pinterič je iskrena, topla, preprosta, predvsem pa zelo ustvarjalna oseba, saj je svoje življenje, poleg vodenju Zavoda Vista, posvetila tudi pisanju pravljic za otroke. Vabljeni k ogledu njene predstavitve v rubriki Predstavitev ustvarjalcev – Proza.
www.mozaik-kreativnosti.com

Deli s prijatelji/Share

30% ceneje do tiska, oblikovanja, lekture, fotografij in portfolia

• Si pisatelj ali pesnik in bi si rad natisnil svojo knjigo, roman, pesniško zbirko ali kakšno drugo delo?
• Bi si rad natisnil ovitek za svoj novi glasbeni CD?
• Se ukvarjaš s fotografijo in bi želel natisniti fotografije ceneje kot drugi?
• Bi si rad izdelal svoj portfolio, pa iščeš najboljšega ponudnika?
• Potrebuješ lektorja, oblikovalca in urednika knjige, diplomskega dela, pesniške zbirke ali kakršnega drugega dela?
• Iščeš nekoga, ki bi ti izdelal celostno grafično podobo (CGP) za tvoje vizitke ter drugo gradivo?

Založba Ekslibris

Kako postaneš član portala, če še nisi? Tako, da se:

1. predstaviš s svojimi deli v eni izmed rubrik zgoraj, v zavihku Predstavitev ustvarjalcev

2. ali pa nam pišeš na info@mozaik-kreativnosti.com in v sporočilu zapišeš, katera izmed zgoraj naštetih storitev te zanima

Deli s prijatelji/Share

RestART - bilten o umetnosti za ustvarjalce

Na spletu smo zasledili informacijo, ki bo zanimiva vsem ustvarjalcem ter ljubiteljem umetnosti in kulture. V pripravi je izid prve tiskane številke biltena RestART, namenjene umetnikom, ki bo v besedi in slikovnem materialu podajal zanimivosti s področij arhitekture, slikarstva, plesa, glasbe, gledališča, mode in fotografije.

Njegovi ustvarjalci so v predstavitvi biltena zapisali, da je: “…vsebina biltena namenjena promociji, poslovnemu povezovanju in podajanju informacij o ustvarjalcih na začetku svoje poti. S pomočjo predstavitve že uveljavljeni avtorjev, pa želimo doseči dodatno podporo naši vsebini in mladim avtorjem, ki bijejo za živo.”

V biltenu RestART bodo avtorji ter bralci dobili vse ključne informacije o kulturnem dogajanju na področju umetnosti in poslovnega sveta v povezavi z njo, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Bilten bo prav zagotovo bogat vir informacij s področja kulture in umetnosti tudi za turiste. Snovalci biltena so še zapisali, da bodo ključne vsebine biltena objavili tako v slovenskem kot tudi v angleškem jeziku, na voljo pa bo tudi na spletu na njihovi spletni strani.

Za več informacij se obrnite na naslednje kontakte:

http://www.restart-art.com

RestART-ova Facebook stran

vsebina@restart-art.com

Robert Špilak, poezija, proza

Robert Špilak je mlad pesnik in pisatelj, ob prostem času pa se ukvarja s športom. Ker je njegovo ustvarjanje raznovrstno, ga tokrat na portalu predstavljamo v rubriki Poezija ter Proza, kjer si lahko preberete tudi izsek iz njegove nastajajoče knjige.

Opismenjevanje otrok se prične že kmalu po rojstvu - tudi z branjem pravljic.

Maja David, članica portala www.mozaik-kreativnosti.com, je pred dnevi izdala svojo, že tretjo po vrsti, knjigico Pravljic/Fairy Tales.

Njene Pravljice so izšle v samozaložbi, napisane pa so dvojezično – v slovenščini ter angleščini. Že naslovnica knjigice povabi bralce k branju.

Ker pa Maja ni le odlična pisateljica proze, temveč tudi pesmi in aforizmov, smo prepričani, da bodo njene Pravljice/Fairy Tales več kot izjemno in poučno branje za najmlajše ter tiste, malce starejše, ki radi posežejo po dobri literaturi.

Pravljice/Fairy Tales lahko naročite na tem naslovu:

Maja David, Dravska ul. 7, 2000 Maribor, E-mail: maja.david@gmail.com. Telefon: (mobitel) 031-620-914.

Spodaj vabljeni k ogledu reportaže iz literarnega večera – predstavitve njenih Pravljic/Fairy Tales.

[View with PicLens]

www.mozaik-kreativnosti.com

Odprti mikrofon

Na Facebookovi strani Odprtega mikrofona smo zasledili objavo, ki nudi priložnost vsem, ki ste pevci, MC-ji, kantavtorji, stand-up komiki ter raperji.

Kaj: Odprti mikrofon

Kdaj: pričetek: 27. marec 2010 ob 21.00 uri, zaključek: 28. marec 2010 ob 6.00 uri

Kje: Hugo Barrera Club, Adamič Lundrovo nabrežje 5, Ljubljana

Rok prijave: samo še danes in jutri – 24. in 25. marca 2010, na odprti.mik@gmail.com

Več informacij: Odprti mikrofon

www.mozaik-kreativnosti.com

Mislimo zeleno, ustavimo korozijo - nagradni natečaj podjetja Pocinkovalnica, d.o.o.

Izsek vabila si preberi spodaj (za več informacij z navodili za sodelovanje ter o nagradah pa klikni na Mislimo zeleno, ustavimo korozijo – nagradni natečaj):

“Spoštovani!

Vabimo vas k sodelovanju v natečaju, ki poteka v okviru projekta Zelena Slovenija pod okriljem Ministrstva za okolje

in prostor. Pokrovitelj natečaja, ki bo že drugo leto zapored nagradil kreativnost sodelujočih, je celjsko podjetje Pocinkovalnica, d. o.  o.

Tema natečaja z naslovom »Mislimo zeleno, ustavimo korozijo« je osveščanje mladih o pojavu korozije, ki zaradi vpliva na okolje velja za enega najpogostejših povzročiteljev propadanja jeklenih konstrukcij in tako pomembno vpliva na našo okolico.

Študije v državah EU, ZDA in na Japonskem kažejo, da letno zaradi posledic korozije propade kar 3–4 % bruto družbenega proizvoda.

O NATEČAJU

Svoje razmišljanje o prednostih pocinkanja za naše okolje posnamete v obliki kratkega filma ali skladbe, obenem pa razvijte kreativni slogan akcije, ki bo vzpodbudil razmišljanje o prednostih vročega pocinkanja iz okoljevarstvenega vidika.

Ključna komunikacijska sporočila o tehniki vročega pocinkanja, ki naj jih sodelujoči upoštevate v svojih prispevkih, so:

•  Vroče pocinkanje je okolju prijazna rešitev

Alternativne oblike zaščite, na primer barvanje, so okolju zelo neprijazne.

• Gre za cenovno ugoden postopek.

Tehnološki postopek vročega pocinkanja je cenovno ugoden postopek v primerjavi z alternativnimi možnostmi.

•  Ključna prednost je dolgotrajna »garancija«

V idealnih podnebnih razmerah lahko vroče pocinkana prevleka zdrži tudi 100 let in več.

Več podatkov o tehniki vročega pocinkanja je objavljenih na portalu www.mislimo-zeleno.si.

Organizator natečaja je Pocinkovalnica d.o.o.

Kontaktna oseba za več informacij:

Majdi Kosi

majdi.kosi@fitmedia.si

Vodja projektov

tel: 03 42 66 706

mob: 041 681 255

Celje, 8. marec 2010

Generalni pokrovitelj natečaja:

Pocinkovalnica, d. o. o.

Predstavljajte si, da ste se nahajate sredi velemesta in da ste se pravkar uspešno izgubili. Na srečo imate v žepu zemljevid. Z zemljevidom v roki stopite do najbližjega domačina in ga vprašate za pot, kako se pride od tam, kjer ste, do glavne železniške postaje. Kako bi reagirali, če bi dobili od domačina naslednjo razlago:

»Ne pojdite tukaj naprej! Nikakor zdaj ne pojdite na levo, kaj šele na desno! Tu, kjer se zdaj nahajate, je najslabša možna izhodiščna točka, da pridete do železniške postaje! Kako ste se lahko sploh izgubili? Res ste neumni! Ne verjamem, da boste našli železniško postajo, tudi če vam natančno razložim pot… No, vsekakor na vašem mestu ne bi šel s tramvajem, ker vam bodo v tej gneči gotovo ukradli denarnico, takšen pač je ta svet! Naredili ste veliko napako, da ste prišli semkaj v to četrt, saj tukaj nimate kaj videti! Itd…«.

Ali bi našli železniško postajo, če bi vam kdo na ta način razlagal pot? Verjetno ne. S tem primerom sem želel izpostaviti “mentaliteto rdečega flomastra”, s katero sebi in drugim onemogočamo, ne samo, da bi našli železniško postajo, temveč tudi svoj smisel življenja.

Kaj je to “mentaliteta rdečega flomastra”? To je mentaliteta nekaterih učiteljev, ki v spisu svojih učencev iščejo samo napake in jih z rdečo označijo tako, da ima na koncu učenec pred sabo kolekcijo napak, s katero se počuti tako, kot ste se prej verjetno počutili vi v vlogi nebogljenega turista, ki sicer ve, da se je izgubil, vendar mu nihče ni pripravljen pokazati prave poti.

Lahko je turistu našteti, kam vse naj ne gre, pa bo zaradi tega našel železniško postajo? Ali ni podobno z učencem, ki ima v celem spisu označene same napake? Ali bo sploh vedel, kaj je bilo pri njegovem izdelku napisanega dobrega ? Ko ima pred sabo svoje vrstice posejane z učiteljevimi rdečimi »okraski«, gotovo hrepeni po rešilni bilki, vsaj po majhnem priznanju, da je bilo pri celem spisu pa le nekaj dobrega?

Verjamem, da je zelo lahko iskati in najti napake pri sebi in še lažje pri drugih. Mislim, da smo v tem pravi mojstri in da je verjetno napočil čas, da postanemo mojstri še na kakšnem drugem, morda bolj konstruktivnem področju. Da vsi delamo napake, smo se najkasneje naučili v šoli. Da VSI premoremo tudi nekaj dobrega, nadpovprečnega, pohvale vrednega, je pa resnica, ki se je moramo šele naučiti prepoznavati. Kaj želim s tem povedati?

Učencu je treba na koncu spisa napisati, v čem se v pozitivnem smislu razlikuje od vseh ostalih učencev, kaj je napisal še posebej duhovito, kreativno, subtilno, pa četudi je napravil 100 slovničnih napak. Turistu je treba pokazati, kje se nahaja v tem trenutku in mu razložiti na nazoren način, kako bo najhitreje in najbolj varno prispel do železniške postaje. Torej, še bolj konkretno;

Potrudimo se videti pri sebi in drugih poleg črne barve še tudi belo, poleg napak tudi potenciale. Vsi vemo, v čem smo slabi, kaj nam ne uspeva, česa vsega nismo sposobni, le redki pa vemo, v čem smo dobri, kje se skrivajo naši talenti, ker so nam vedno s prstom kazali na naše napake, ne pa na naše prednosti in potenciale, naše očitne spretnosti in sposobnosti. Ni vseeno, ali je naša pozornost usmerjena v temo ali v svetlobo, ali v napako ali v potencial človeka!

Zato vam toplo priporočam, da človeka pohvalite, kadar v njem odkrijete nekaj dobrega! Če me ne bi pohvalila učiteljica v osnovni šoli, da dobro rišem, se tega nikoli ne bi zavedal in nikoli ne bi ilustriral knjige, risal karikature in imel razstavo svojih slik. Če mi nihče ne bi povedal, da sem na tem področju dober, se te kvalitete ne bi začenjal zavedati in bi ta potencial, ki sem ga očitno nosil v sebi, zamrl. Ali vidite, kakšno moč lahko ima samo ena samcata pohvala? Ali ni krasno, kako pozitivno lahko vpliva samo en kratek stavek: »Robert, ti pa res rišeš zelo lepo! Zelo si nadarjen na tem področju! Kar naprej tako!«

Pohvale so nujne, da se človek začenja zavedati, v čem je sploh dober, kajti prav to, da se začenja tega zavedati, je ena najbolj dragocenih smernic, kam se mu splača vlagati svoj trud, čas, energijo, saj je večja verjetnost, da bo človek uspel na področju, kjer je talentiran, kot na področju, kjer je povprečen, kajne?

Človeku povejte, če na njemu občudujete kakšno lastnost, s tem boste lahko tudi vi prispevali dragocen delček, da se vaš sogovornik začenja zavedati svoje lastne vrednosti, svoje prave vrednosti na določenem področju. Nikoli ne bom pozabil pohvale nekdanje učenke, ki sem jo učil kung fu: »Zelo dober pedagog si. Vse znaš krasno in zanimivo razložiti. Ko poučuješ, človek začuti, da mu želiš dati kar največ.«

Za ta stavek sem ji bil zelo hvaležen, saj so slutnje, ki sem jih imel o svojem delu, lahko prerasle v nekaj več, v potrditev, da sem na pravi poti in da se splača po tej poti hoditi še naprej.

Seveda takšnim in podobnim pohvalam na začetku nisem posvečal prav veliko pozornosti, ker me je družba ves čas učila, da je treba biti »skromen«. Kasneje sem te pohvale končno začel nejeverno registrirati. Iz tega dvoma sem začel iskati dokaze, da pa je pohvala morda le temeljila na realnih dejstvih. Še kasneje sem ugotovil, da sem res dober pedagog, da znam z ljudmi, sicer ne bi bil aktiven ves čas v poklicih, kjer sem imel izključno opravka z ljudmi. Na osnovi te pohvale sem dobil pomembno smernico, zaradi katere sem prišel preko poučevanja borilnih veščin, osebnega trenerstva, do predavateljstva.

Če vas naslednjič kdo pohvali, nikar ne zamahnite z roko v smislu. »Oh, saj ni res!«, ampak takoj začnite iskati dokaze za to, da je bila pohvala, ki ste je bili deležni, opravičena. Presenečeni boste, ko boste naleteli na prvi takšen dokaz, ker mu bo sledil še cel kup drugih dokazov. V takšnem primeru lahko vprašate sogovornika, zakaj točno vas je pohvalil in kaj ga je tako navdušilo, da ste bili deležni pohvale – verjamem, da boste prijetno presenečeni, koliko dobrega vidijo drugi v vas, samo vprašati jih je treba!

PS : Ali si lahko predstavljate, da odslej vsak dan nekoga pohvalite? Poskusite, če želite .

PS2: Najlepše pri celotni stvari je to, da so pohvale zastonj in kljub temu bogatijo oba, tistega, ki je je pohvalo izrekel in tistega, ki jo je prejel. Prvega, ker tako trenira sposobnost prepoznavanja dobrih lastnosti v drugih osebah (in dogodkih), drugega pa zato, ker se je zaradi pohvale morda približal za korak svojemu bistvu.

Omenjeni članek si boste kmalu lahko preberali tudi v 12. št. brezplačnega e-mesečnika Mladi Kreativisti, ki je izhajal med leti 2004 in 2008.

Ker sem po duši umetnik, mi je všeč vse, kar je lepo. Svojevrstno lepoto sem našel pred kratkim v ustnicah ljudeh, ki povedo zelo veliko o tistemu, ki jih čez dan »odpira in zapira«, zvija v smeh ali oblikuje v krog, ko si žvižga kakšno veselo pesem. Ko boste imeli priložnost, si oglejte ustnice vaših sogovornikov, vaših prijateljic in prijateljev, kolegic in kolegov, znancev in neznancev. Presenečeni boste, kako zelo različne so lahko ustnice predstavnikov ENE biološke vrste.

Ustnic je toliko, kolikor je ljudi. Videl sem sproščene, vabljive, polne, kolagensko nabrizgane, nasmejane, počene, zgubane, okrašene s herpesom, tesno stisnjene, bridke, igrive, trde, mehke, pobarvane z vsemi možnimi bojnimi barvami, slastne, v poljub stisnjene ustnice.

Neverjetno je, kaj vse premorejo ustnice, razen tega, da so vrata telesa, skozi katera hranimo svoje telo s hrano in pijačo. So tudi zadnja fizična meja, kjer še lahko zadržimo neko besedo. Ko ta prag enkrat prestopijo, je beseda za vedno izrečena. Verjamem, da vsaka grda beseda, ki jo okusijo naše ustnice, ustnice pogrša, vsaka lepa, vzpodbudna in prijazna beseda pa jih polepša. Zato lahko imajo nekateri ljudje tudi pri osemdesetih letih neverjetno lepe ustnice, drugi pa pri osemnajstih neverjetno grde, take, za katere bi že potrebovali orožni list. Seveda je možna tudi ravno obratna varianta.

Zato trdim, da je vsaka lepa beseda, ki prestopi ta magični prag, za ustnice najboljša nega, ki jo lahko privoščite svojim ustnicam. Je zastonj in čisto naravni produkt, brez kemije, ki jo najdete v vseh ostalih »šminkah«. Z ustnicami poklanjamo poljube svojim znancem, prijateljem, sorodnikom, svojemu partnerju, staršem, otrokom. Zanimivo je, da lahko s svojo roko sežemo v roko drugega, ga pobožamo, ga potrepljamo po rami, vendar lahko vse to počnemo tudi sami s sabo. Pri ustnicah je to malce drugače, poljubljamo lahko samo ustnice in lice drugih, ne pa svoja. Zanimivo, kajne?

Ustnice so lahko ključni del telesa pri opravljanju poklica. Moja sestra Maja strastno in poklicno igra saksofon, ustnice so zanjo zelo pomembne, da lahko sploh zaigra melodije džeza in bluza. Ustnice so njeno orodje za opravljanje njenega poklica, kot je to za šiviljo šivanka in šivalni stroj.

Zaradi vsega naštetega in opisanega sem se lotil delati odlitke od ustnic ljudi, ki jih poznam. Moj prvi poskusni zajček je bila prav moja sestra. Najprej sem naredil »negativ«, torej odtis od njenih ustnic v posebno maso, nato pa še »pozitiv« iz gline in končni rezultat je presenetil še mene. Ko sem začel razlagati svoji prijateljem in znancem, kaj počnem, so bili vsi navdušeni in kot kaže, ne bo samo december v znamenju kreiranja ustnic, ker se je javilo že cel kup drugih interesentov, ki bi radi podarili svoji dragi, svojemu dragemu, nekaj zelo posebnega. Sam pa mislim zbrati ustnice vseh tistih, ki jih imam rad in narediti iz njih prav posebno sliko.

Ker sem vizualni hedonist, mi je pa najbolj všeč pri celotnem projektu USTNICE to, da so ustnice iz gline čisto enake kot »original«. Vidi se vsaka pora in kar je najlepše, za vsakimi glinenimi ustnicami tiči edinstven človek s svojo čisto posebno zgodbo.

Umetnik: projket USTNICE