Branka Novakovič

Branka Novakovič je rojena 27. junija, leta 1979. Po poklicu je prodajalka, poleg tega pa izredno končuje tudi Ekonomsko šolo.

V prostem času piše pesmi, katero do sedaj še nikjer ni objavila, saj za to ni imela prave priložnosti.

Branka ima tudi željo poskusiti delo z mediji (radio, TV) in upa, da se ji bo želja izpolnila.

Pesmi piše tudi v angleškem jeziku, govorijo pa predvsem o njenih čustvih, saj tako najlažje prenese svoje razpoloženje na papir. Slog pisanja, ki ga uporablja pri pisanju pesmi, je prost, nekatere pesmi so napisane v kiticah, druge spet ne. Nobena pesem nima niti naslova, zato jih je kar sama poimenovala: Zbirka poezij brez naslova.

Po naravi je zelo vesela, nasmejana in komunikativna. Rada bere knjige, klepeta in posluša glasbo.

Navdih za pisanje je dobila ravno ob poslušanju glasbe 60ih, predvsem rocka in tudi posihodelične glasbe. Pravi, da imajo nekatere skupine zelo lepa in zanimiva besedila, zato se je odločila, da se tudi sama preizkusi v pisanju.

Prijatelji, ki berejo njene pesmi, pravijo, da so jim zelo všeč in da jih nekatere pripravijo do razmišljanja. Pri pisanju jo spodbuja tudi njen fant.

Sem le neslišni krik…

Sem le neslišni krik ujet v svoji glavi,
sem le tišina v svojih mislih in sem
samo še to kar drugi ne vidijo..
ne čutijo.

Ne znam prepoznati sebe v lastni pojavi,
saj niti ne vem ali je svet resničen ali
je le sen?..povej mi..zakaj?Zakaj me
ne slišijo?

Zakaj me ne vidijo?

Skozi svoje pisane oči vidim le to kar
si želim..čutim samo še to kar si tema
v mojem srcu želi.
Izgubljam se..lebdim..in letim.

Sem nekdo in hkrati nihče,sem vse
to kar si ne želim biti.
Neznosni glasovi so me obdali,tu so
v moji glavi!

Nekdo drug živi v moji pojavi.
To nisem več jaz temveč iluzija,
ki se pretvarja v strah.

Le daj, zarij svoje kremplje…

Le daj..zarij svoje kremplje že v
tako ranjeno srce..le daj..še preden
izgovorim tvoje ime.

Saj veš kako to gre..ne, ne vabim te
pa vendar me vedno znova najdeš,
nepovabljena se zasidraš v moje telo
in srce.

Nočem in ne potrebujem te a, če
to naglas izgovorim se bojim, da
me boš premagala in te ne bom
odgnala, tako pa..
pustiš mi v tolažbo svoje..moje..
zveste ptijateljice solze.

Ob njih se počutim prazno,nimam
moči pogledati se vogledalo.
Otopela sem..ob tebi mi to dobro gre.
Ne morem videt niti svoj odsev,
ti se pri tem naslajaš medtem,ko
me preplavljaš in obdajaš.

Le daj..stori to tako..neprevidno..
samo ti znaš to!
Samo ti veš kje se me lahko najbolj
dotakneš, iztrgaj mi že enkrat srce,
da ne čutim ničesar več.

Stori to sedaj..ta trenutek se še bolj
pogrezni vame, jutri bo že prepozno
saj nevem.če bom takrat izgovorila
naglas tvoje ime.
Sedaj pa le daj..bolečina!

Tako..izgovorjeno je tvoje žalostno ime
in sedaj sem tu..samo zate, da me objameš
in v svoje naročje vzameš.
Šepetala ti bom..le daj bolečina,
pogumno naprej..vzemi me in še to
kar mi je ostalo od imena srce.

I”m watching a river

I”m watching a river, it”s so bright and clean.
I”m listening it and it”s whispering to me.
I could cry again cause its rustling is so sad
but i wont do that,
i might feel to bad.

Trees around me are so green and they”re
not moving at all, they”re just growning
on their own.

I feel this gently wind, it”s ruffling my hair,
then i close my eyes and wish pain goes away.
But the pain is settled deep inside my soul
so i took a paper to put it in my poem.

I wish i could become that glory river,
to be free and pass by..all this awful time.
I hear the river, it”s whispering to me again,
it says we should find eachother as to live in pain.

Peaceful nature is giving me a hope and i live in
my secret world where i can be whoever i want.
The birds are twittering my favourite melody,
they can”t talk but they know how to listen to me.

I wish i could be a shining sun in the sky above,
only then i would feel some love.
I would turn it into a sound of the most beautiful
simphony of life.

Never ending time

Never ending time,
eternity of life.
I wonder if they”re the truth
or is it all in my mind?

How long are this feelings
going to last?
Do they really excist or are they
hidden deep in my heart?

Sometimes i can hear
some voices in my head,
they”re telling me i should
go straight.

I can”t look back because
now it”s to late,
life is to short for an
emptiness and hate.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *