“Ivan Korponai se je rodil 27. aprila leta 1950 v Subotici in končal osemletko. Tri leta se je učil za črkostavca.  Po končanem izpitu, mali Maturi, je služil kot vojak v Šentvidu pri Ljubljani in bil tudi odgovorni urednik vojaškega časopisa “Vojnik”, v Ribnici na Dolenjskem prevzame vojaški časopis “Topničar” kot glavni in odgovorni urednik.

Kot otrok je že risal in pisal pesmice ter prozo. Novembra leta 2003 osnuje skupino “Bruckener gruppe” amaterskih slikarjev. Istega leta osnuje založbo knjig, v okviru katere izda v marcu leta 2005.  svojo prvo knjigo “Kronika jedne Subotičke familije” v 25 izvodih. Piše v štirih jezikih.

V decembru leta 2007 izda svojo knjigo poezije v srbo-hrvaščini, slovenščini, madžarščini in nemščini pod imenom „Nemirna su bila vremena“.  Knjigo predstavi v aprilu leta 2008 prvič v Velenju na srečanju tujezičnih avtorjev Slovenije „Sosed tvojega brega“.

Oktobra leta 2008. je knjiga razstavljena tudi na 60-em Mednarednem sejmu knjig v Frankfurtu. Knjiga je bila tudi v marcu leta 2009 razstavljena v Leipzigu na Nemškem sejmu knjig.

Pesmi ima objavljene v \”Panonski Galeb\” Subotica, \”Garavi sokak\” Inđija, \”Balkansko pero\” Sarajevo, \”Tragovi na pesku\” Bečej,\”Noć Boema\” Inđija in v literarnih časopisih \”Ćuprija na Jasenici\” in \”Suncokret\” Subotica.

Proza –  www.”Prozaonline”  in “Bundolo”

Tiskane objave:

“Kronika jedne Subotičke familije”

“Nemirna su bila vremena”

Moja spletna stran

http://www.kns.ba/s/index.php?option=com_content&task=view&id=633&Itemid=1

Besede so moje 

  

Besede so moje v strahu, ki jih bom še izgovarjal 

v moji zadnji uri… v skrbi in upiranju brez miru. 

Ideologija na meji, a to je to?… Kaj pa naj zdaj? 

  

Na Balkanu zahaja sonce, sliši se malo fascinantno, 

povem vam… in po svoje tudi je, hvale vredno ni. 

Ni razlike med vzhodom in zahodom, samo meja je! 

  

Sredi Božje njive, na kolenih ubogi berač, revež 

moli se na ves glas, obsojenec v prostoru za žive, 

videti je, tragično prizorišče, križ in štrik v rokah. 

  

Poglej tudi ti, globoke sledi so pred nami, čigave so? 

Kdor ni željan ljubezni in noče lagati, naj dvigne roke. 

Ni ene besede ne maram slišati… resnico hočem! 

  

Poišči me 

  

Poišči me, z nasmehom na licu… poljubi me! 

da tudi jaz vem in občutim, da to niso samo sanje. 

Dotakni me, ne z rokami… z ustnicami, 

da občutim tvoju ljubezen… z drhtenjem tvojim. 

  

Če nimaš moči v sebi, vzemi je od mene, 

če ne verjameš v mene… veruj v Boga svojega, 

on se ti še ni zlagal… tudi jaz tega ne želim. 

V meni je ljubezen prevelika… in iskrena. 

  

Potrkaj, čisto po tihem na okno, ljubica moja, 

prebudi me, občutljivo iz sanj mojih slatkih… 

Dotakni me, ne z rokami… z ustnicami, 

da občutim tvoju ljubezen… z drhtenjem tvojim. 

  

Izgubljeno upanje 

  

Lakota… s snegom zametane poti, 

zaledenele reke upanja v naših srcih, 

vrnitev k ostankom porušenega doma 

in življenju v ruševinah, 

ki jih je potrebno ponovno oživiti, 

da si lahko človek potrebuješ pogum. 

  

Na ta trenutek sem čakal trideset let. 

  

Človek, domoljubje… izdajstvo, prijateljstvo, 

demokracija, anarhija, teror, 

bratje, sestre… sovraštvo, ljubezen, 

in na koncu vsega… en sam bog in en sam satan. 

  

Na ta trenutek sem čakal trideset let. 

  

Ob šanku pivo, kozarček žganega, 

v podzavesti rdeča kri, 

ki se izliva iz ran naše črne preteklosti… 

Na hrbtu našem upogljivem jaha 

še večji vrag kot smo mi sami. 

  

Na ta trenutek sem čakal trideset let. 

  

Izgubljeno dostojanstvo… beseda strašna, 

izgubljene perspektive… tema v nas. 

Samotno življenje v spremstvu luči, 

upanje v vase, in prihajajoče čase, 

ki ne prinašajo nič dobrega. 

  

Na ta trenutek sem čakal trideset let. 

  

Kdo to ve? 

  

Opozorilo! Sovražnik nikoli ne spi! 

Kaj zvezde šepetajo, kdo to ve? 

  

Danes ni časa za jamranje in jok. 

Vpleteni molčijo, saj se bojijo. 

Ali je boj dvajsetletja dobitek ali izguba, 

ali pa igrana resnica? Kdo to ve? 

  

Žrtve in božič, dan, ko rečemo vsem, oprosti. 

Kaj bi rada imela? Jaz sem pel, ti si pa jokala. 

A misliš, da skupaj ustvarjamo ta boljši jutri? 

Kdaj bo konec preklete noči? Kdo to ve? 

  

Ognjeni zmajček v temi našega življenja, 

naše ljubezni, je sedaj naša usoda. 

  

Človek je kot podgana, na vse se privadi, 

dvajset let sem se vračal, a videl nisem ničesar 

dokler nisem splezal ven. In zakaj? 

  

Zdaj se v duši kar slabo počutim, verjemi mi, 

ko vidim, kaj je z mojim spominom 

z grozo opažam, kako luknjasta je postala, 

a v srcu je, kot bi kdo zakuril ogenj v njem. 

  

Verjameš v angele? Verjameš v pomlad? 

Ali bo nastradal mali človek? Kdo to ve? 

  

Nevihta 

  

Gledam… nebo je črno, kot da nevihta prihaja, 

nevihta katera že strahovito besni v mojem srcu, 

nevihta katera z močjo svojo podira vse pred seboj… 

vse nade moje, in upanja za boljši jutri. 

  

In tale grenak okus ki ga imam v ustnicah, 

in ga nosim v srcu svojem, kot breme mojega življenja 

me nekam vleče, v globino vseh mojim problemov 

katere je s seboj nepričekovano prineslo moje življenje. 

  

Ali sem to jaz ali pa se je hudič ljubezni v mene uvlekel 

sprašujem se… in čakam, verjemite mi odgovora pa ni! 

  

Napaka je prišla za napako, a v resnici nisem hotel to, 

in grešna kri katera teče v mojih žilah ne bo več rdeča, 

počasi se že temni in občutim, bo enkrat črna kot smrt, 

katerega vsem hudič kot kazen za me, zdaj prinaša s seboj. 

  

Sam sebi 

  

Sam sebi sem sovražnik in v meni so sama resna vprašanja, 

ali je to ljubezen? Zamenjava novo za staro, staro za novo? 

Ali je to samo ena sama žalost, pa nič… zgodba se nadaljuje. 

  

Kot da sem slišal na cesti, nekdo je čisto po tihom, jezno preklinjal… 

Fuj, barabe! Kdo je bil od vas prvi? A kdo bo  naslednji? 

En Pankrt je na poti umrl, rodil se bo drugi… pa tudi tretji. 

  

Včeraj in danes, prosim te prijatelj, zahvalimo se samemu Bogu, 

danes je moj prvi kozarec, vonj po vinu, vse je povezano v meni, 

občutek v meni, dotik tuje sreče, dotik tuje bede, in poljub smrti.