Robert Špilak

Robert Špilak, poezija, proza

Robert Špilak, poezija, proza

“Sem Robert Špilak, prihajam iz Juršinc. Zelo veliko se ukvarjam s pisanjem pesmi in tudi raznih zgodbic. Sem tudi član kulturno literarnega društva Sv. Jurij od Ščavnici.

Med drugim tudi veliko rišem in treniram kar 5 borilnih veščin. Po maturi sem postal strojni tehnik.

V prostem času se veliko ukvarjam s športom, včasih tudi preberem kako knjigo, vendar le, če je razburljiva in zanimiva za branje, tako so mi najbolj pri srcu kriminalne knjige.

Moja misel: Čeprav sem šel skozi vse mogoče, ne obžalujem težav, v katere sem zašel, saj so me privedle tja, kamor sem želel priti. Zdaj je vse, kar imam, ta meč,ki ga predajam vsakemu, ki želi nadaljevati svoje romanje. S seboj nosim pečate in brazgotine bojev, ki pričajo o tistem, kar sem doživel, in so povračilo za tisto, kar sem osvojil.

Ti dragi pečati in brazgotine mi bodo odprli vrata v Raj. Bilo je obdobje, ko sem poslušal zgodbe o pogumu. Bilo je obdobje, ko sem le živel, ker sem moral živeti. Zdaj pa živim, ker sem bojevnik in ker hočem biti nekega dne v družbi tistega, za katerega sem se tako boril.

(Paulo Coelho)

Vabljeni, da si spodaj preberete Robertove pesmi ter izsek iz njegove nastajajoče knjige.

Deli s prijatelji/Share


Vsi smo ljudje

Zakaj ta svet vsem ne dovoli,
da lahko bi srečni bili,
zakaj to trpljenje in lakota vlada
in tistim ubogim nihče ne pomaga.

Se solze cedijo iz dneva v dan,
a vsi se zavedajo da vse zaman,
otroški zdaj smeh tam ne živi,
tam je le grupa lačnih ljudi.

Pomagajmo, ker pomagamo lahko,
ne pa da kupimo vso bedno navlako,
dajajmo skupaj tolar po tolar,
nekomu tam prav pride vsaka pomoč.

Pomagati nekomu je najlepši dar,
tega sposoben ni največji denar,
saj denar ti sreče nikdar ne proda,
lahko pa drugim življenje poda.

Za vsako drobtinico kruha hvaležni,
za čisto vodo in vsa zdravila,
da otrokom bo mamica obrazek umila,
in le za trenutek skrbi odložila.

Novo življenje

Veliko let preživel sem v mestu,
z veliko tovarno stoječo čez cesto,
ta mi je zastrupila vsaki slednji vdih,
in mi ponujala le hladen izdih.

Voda vsa bleda je tekla iz pipe,
z dodatki in klorom, smo pili hibride,
zato sem en dan se v hribe podal,
z mislijo lepo, bi naravo spoznal.

In res v naravi bilo je lepo,
drugače kot v mestu, je sonce toplo.
zato sem odločil ostati čez noč,
ob tabornem ognju, bilo je lepo.

Pogled na te iskrice žive in lepe,
v mestu ni bilo tako lepe ognjene,
počasi zaspal sem v ognja objemu,
in se zbudil že v novem dnevu.

Voda naravno tam v hribih diši,
ta voda je čista, nikdar ne zbledi,
če redno jo piješ to sladko vodo,
lahko si prepričan, nebo ti hudo.

Tam v višavah še zemlja je druga,
ni preorana in črna od strupa,
tam je ilovica lepa in mehka,
ni od nesnage vsa trda in težka.

Zdaj vem za občutke naravne trenutke,
ki ga ponudi le gorsko počutje,
zato stopam po teh visokih planjavah,
zgradil bom hiško na vrhu oblaka.

Tu na tej višini lahko gledam v zvezde,
ki jih iz mesta oko ne doseže,
tam zgoraj uživam resnično življenje,
in tam bom ostal, tam je lepo življenje.

Ta svetel spomin

Nežni oblaki na nebu hitijo,
v svoji podobi neskončni se zdijo,
še angeli drobni razpirajo krila,
tamle poglej, to svetlobna je vila.

Vsa ta prelepa in topla peresa,
podajo vprašanje: So tole nebesa?
Po tihem odplazim se v doline,
sladki cvetovi in delček miline.

Žarki obsevajo vse nežne snežinke,
že zima prinaša čarobne utrinke,
med drobci beline, te mrzle krasice,
izginjajo sanje poletne cvetlice.

Se zdaj poraja spet novo vprašanje,
kje snežinke končajo vso to potovanje,
a ta odgovor že zdavno je jasen,
gredo k zvezdam saj dan je spet krasen.

A to je le slika iz toplih sipin,
ki je postala v času spomin,
zdaj le razpada v obleki vseh misli,
so v resnici sadovi vsi isti.

Bojevnik neba (izsek iz nastajajoče knjige)

Počasi se je pričelo daniti in v zraku se je že čutila negativna energija, ki je počasi naraščala. Seikishi je bil buden že dolgo in zato je svoj čas porabil za jutranjo meditacijo.Med meditacijo je čutil naraščanje negativne energije, kar naenkrat je v sebi zagledal podobo, ki se mu bliža in mu podaja roko, podoba se je skrivnostno bleščala tako da Seikishi ni mogel razbrati kdo se skriva za svetlobo ki je podobo obdajala. Hitro zatem je neznana podoba v trenutku izginila, kakor da bi izpuhtela v nič. Seikishi je vedel da je to nekakšno znamenje a vendar si tega ni znal razložiti. Bil je pripravljen, vedel je da boj ne bo lahek a je kljub temu ostal zbran in pripravljen na najhujše. Dan, ki ga ne bo nikoli pozabil je bil končno tukaj, dan ko bo moral od sebe dati vse in še več. Mislil si je »Naj bo to dan zavit v skrivnost«. Počasi se je vstal in se oblekel v hakamo in keikogi, nato pa nadel mogočen oklep, ki mu ga je podaril Motobu, nadel je rokavice in vzel katano in wakizashi ter odšel iz sobice do Rehijame. »Moj čas je prišel, kje pridem tukaj ven?« ga je mirno vprašal. Rehijama je takoj vedel da nima smisla izgubljati besed, zato mu je takoj pokazal pot iz zgradbe.

S hitrimi koraki sta korakala skozi ozek tunel, kateri je bil širok le kak korak, tako da je Seikishi moral paziti da ni z katano drsal po steni. Na koncu tunela je bila vidna le svetla luknja, ki je bila izhod iz stavbe. Ko sta prišla iz tunela mu je Rehijama še zaželel: »Želim ti vso srečo in pazi nase« ne da bi pričakoval odgovor se je obrnil proti vhodu in hitro izginil v črnini tunela. Seikishi je svoj korak nameril direktno proti prihajajoči negativni energiji. Pot ga je vodila skozi gost gozd, ki je bil le težko prehoden. Čutil je gromozansko količino energije, ki se mu bliža le z enim namenom, da ga dokončno uniči. Verjel je vase in zavedal se je dejstva, da nihče ni tako močan da bi bil nepremagljiv, vedel je, da lahko kakršnega koli nasprotnika premaga le če bo verjel vase in svojo veščino kateri je posvetil vso svojo zanimanje. Gozd se je zdel neprehoden a vedel je, da ga lahko prečka brez, da pri tem uporabi katano in res se je njegov pogled kar na enkrat lahko spočil na velikem travniku polnem zelenja.

Nasprotniki so bili že zelo blizu, iz druge strani travnika, kjer je prav tako bil gozd se je slišalo grozno kričanje, nasprotniki so tolkli z katanami po drevju, sekali drevje in zganjali mogočen hrup. Glas iz gozda je postajal vse glasnejši in tudi nasprotniki so čutili njim nasprotno energijo, spuščali so glasove podobne godrjanju lačnega medveda in sopenje hladnokrvnega volka. Travnik je zajel veter, ki je oznanjal prihod nasprotnikov, a Seikishi je mirno korakal proti sredini travnika, kjer se je ustavil. Trata, ki je nemalo prej veselo pomahovala po zraku se je zdaj tiščala k zemlji, čutila je nevarnost, nekontrolirano energijo, ki bi utegnila že zaradi svoje prisotnosti uničiti prelepo zelenje na travniku in okrog njega. Zdaj je po vsej deželi začel pihati strašen veter, ki je silil drevesa v okolici travnika, da se močno upognejo in zaradi neverjetne sile vetra se je veliko dreves sesulo po tleh.

Veter je v trenutku izginil in temni bojevniki so se prikazali iz gozda, tekli so proti Seikishiju in ga kmalu obkolili, da jim ne bi nikakor ušel. Množica petdesetih samurajev izurjeni samo zato, da ubijejo Seikishija in njegov meč prenesejo svojemu vladarju. Seikishi je mirno stal in nekaj časa opazoval nasprotnike, nato pa počasi zaprl oči in globoko a enakomerno dihal, njegova roka pa je lahkotno počivala na ročaju katane. Nasprotniki oddaljeni le kakih deset korakov, niso dolgo izgubljali časa in eden izmed njih je želel sam pokončati Seikishija zato je hitro tekel do njega in ga žerlel presekati, on pa je le mirno čakal na pravi trenutek, da ga pokonča. Temni bojevnik je bil oddaljen le še kake 3 korake, a on je kar čakal. Kot blisk je iz saye izvlekel meč in temnega bojevnika v trenutku razsekal od spodaj navzgor, kri je špricnila vse naokoli, a kri temnega bojevnika ni bila rdeča, bila je temno plava in gosta. Ko so drugi temni bojevniki videli prizor so vsi napadli na enkrat, Seikishi pa je izvlekel še wakizashi in nasprotnike presekoval ter bodel. Po zraku je špricalo na litre krvi in seikishi je kar se da hitro sekal vse kar je dosegla katana ali wakizashi.

Glave, roke in ostali deli teles so padali po tleh eden za drugim, a ni bilo dolgo, ko je tudi sam okusil bolečino. Eden izmed bojevnikov ga je zabodel v nogo tako da je Seikishi klecnil, ampak boril se je naprej pa čeprav je borba potekala pri tleh, je on divje sekal nasprotnike. Seikishija je spet oplazila strahotna bolečina, nasprotnik ga je zbodel v ramo, tako da je Seikishi spustil wakizashi in borbo nadaljeval le z katano. Ni vzdržal dolgo, nasprotniki pa so kar napadali. Močno je kriknil ko mu je eden izmed nasprotnikov katano zabodel levo od trebuha. Seikishi je spustil katano in obležal zraven nje, v oči mu je bleščala svetloba sonca, ki se je bleščala od katane. Z obupanimi očmi je zrl v to svetlobo in čakal da ga kdo izmed nasprotnikov pokonča ter si prilasti njegov meč svetlobe.

Glavni izmed temnih bojevnikov je stopil proti njemu in izvlekel katano ter jo dvignil nad seikishija. Zdaj je bil v brezupnem položaju in čeprav je treniral tako zavzeto ni bil sposoben pokončati petdeset temnih bojevnikov. Vse je izgubljeno, borba je izgubljena si je mislil, medtem pa je temni bojevnik že katano z zamahom približeval Seikishiju. Shufff… se je slišalo in Seikishi je onemel ob prizoru, ko je temni bojevnik padel po tleh, zadela ga je puščica loka, katerega je dobil od Torjoto Otogamijevih prijateljev. Lok katerega je lahko napel samo on, a zdaj strelja z njim nekdo drug, mogočen bojevnik je pomislil. Zdaj je pogled usmeril v smer od koder je puščica priletela, bil je v trenutku očaran, v soju svetlobe je stala Natali, ki je nepretrgoma streljala puščice z njegovim lokom, ki ga je brez težav obvladovala. Njena postava je žarela in bila je kakor tista vila, ki jo srečaš le v najslajših sanjah. Njeni dolgi lasje so poplesavali okrog nje , obrazek je bil prijazen, lep in brez napak. Njene sijoče oči so Seikishiju vlivale novo upanje na zmago, ki sicer ne bo njegova pa vendar.

To upanje pa je izginilo v trenutku ko je nasprotnik uspel raniti Natali, zabodel jo je v trebuh tako da je samo padla po tleh. Vsi nasprotniki so planili po Natali in jo hoteli ubiti še pred Seikishijem. »Moram jih ustaviti, pa čeprav me stane vsega!… MORAM!!!« je odmevalo v njem. Napel je vse svoje sile da je prijel za katano, nakar je katana za kratek čas zažarela, a takoj je njen sij usahnil. Neka nevidna sila je Seikishiju dala novo moč, da se je lahko postavil na noge in bolečine so bile kakor pozabljene, kakor da jih nikoli ne bi bilo. Pričel je teči proti nasprotnikom, da bi rešil Natali, med tekom je spuščal tako močan glas da se je zemlja tresla. Okrog Seikishija se je ustvarjala mogočna energija in nasprotniki so vedeli, da ga morajo ustaviti. Tekel je z vso močjo in v misli se mu je vsadila zmaga, Energija ki ga je obdajala se je večala in večala nakar je meč svetlobe zažarel v vsej svoji mogočnosti. Seikishi se je še močneje zadrl in iz meča je sunila tako mogočna energija, da je nasprotnike v trenutku raztrgalo na pol in še na pol, da so bili spremenjeni v prah, ki ga je odpihnil vetrič po okolici. Glas mu je pojenjal in vsa njegova energija je bila porabljena, katana je prenehala bleščati ter dobila običajno barvo. Padel je po trati ob Natali in jo z poslednjimi močmi poljubil. Skupaj sta zaspala v globok in morda večen spanec.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *