Pohvala? Hvala!:o)

Avtor članka: Robert Lisac, izdelovalec mozaičnih portretov, trener borilnih veščin, avtor knjig Korak v neznano – pot pogumnih in Kapljice modrosti.

Predstavljajte si, da ste se nahajate sredi velemesta in da ste se pravkar uspešno izgubili. Na srečo imate v žepu zemljevid. Z zemljevidom v roki stopite do najbližjega domačina in ga vprašate za pot, kako se pride od tam, kjer ste, do glavne železniške postaje. Kako bi reagirali, če bi dobili od domačina naslednjo razlago:

»Ne pojdite tukaj naprej! Nikakor zdaj ne pojdite na levo, kaj šele na desno! Tu, kjer se zdaj nahajate, je najslabša možna izhodiščna točka, da pridete do železniške postaje! Kako ste se lahko sploh izgubili? Res ste neumni! Ne verjamem, da boste našli železniško postajo, tudi če vam natančno razložim pot… No, vsekakor na vašem mestu ne bi šel s tramvajem, ker vam bodo v tej gneči gotovo ukradli denarnico, takšen pač je ta svet! Naredili ste veliko napako, da ste prišli semkaj v to četrt, saj tukaj nimate kaj videti! Itd…«.

Ali bi našli železniško postajo, če bi vam kdo na ta način razlagal pot? Verjetno ne. S tem primerom sem želel izpostaviti “mentaliteto rdečega flomastra”, s katero sebi in drugim onemogočamo, ne samo, da bi našli železniško postajo, temveč tudi svoj smisel življenja.

Kaj je to “mentaliteta rdečega flomastra”? To je mentaliteta nekaterih učiteljev, ki v spisu svojih učencev iščejo samo napake in jih z rdečo označijo tako, da ima na koncu učenec pred sabo kolekcijo napak, s katero se počuti tako, kot ste se prej verjetno počutili vi v vlogi nebogljenega turista, ki sicer ve, da se je izgubil, vendar mu nihče ni pripravljen pokazati prave poti.

Lahko je turistu našteti, kam vse naj ne gre, pa bo zaradi tega našel železniško postajo? Ali ni podobno z učencem, ki ima v celem spisu označene same napake? Ali bo sploh vedel, kaj je bilo pri njegovem izdelku napisanega dobrega ? Ko ima pred sabo svoje vrstice posejane z učiteljevimi rdečimi »okraski«, gotovo hrepeni po rešilni bilki, vsaj po majhnem priznanju, da je bilo pri celem spisu pa le nekaj dobrega?

Verjamem, da je zelo lahko iskati in najti napake pri sebi in še lažje pri drugih. Mislim, da smo v tem pravi mojstri in da je verjetno napočil čas, da postanemo mojstri še na kakšnem drugem, morda bolj konstruktivnem področju. Da vsi delamo napake, smo se najkasneje naučili v šoli. Da VSI premoremo tudi nekaj dobrega, nadpovprečnega, pohvale vrednega, je pa resnica, ki se je moramo šele naučiti prepoznavati. Kaj želim s tem povedati?

Učencu je treba na koncu spisa napisati, v čem se v pozitivnem smislu razlikuje od vseh ostalih učencev, kaj je napisal še posebej duhovito, kreativno, subtilno, pa četudi je napravil 100 slovničnih napak. Turistu je treba pokazati, kje se nahaja v tem trenutku in mu razložiti na nazoren način, kako bo najhitreje in najbolj varno prispel do železniške postaje. Torej, še bolj konkretno;

Potrudimo se videti pri sebi in drugih poleg črne barve še tudi belo, poleg napak tudi potenciale. Vsi vemo, v čem smo slabi, kaj nam ne uspeva, česa vsega nismo sposobni, le redki pa vemo, v čem smo dobri, kje se skrivajo naši talenti, ker so nam vedno s prstom kazali na naše napake, ne pa na naše prednosti in potenciale, naše očitne spretnosti in sposobnosti. Ni vseeno, ali je naša pozornost usmerjena v temo ali v svetlobo, ali v napako ali v potencial človeka!

Zato vam toplo priporočam, da človeka pohvalite, kadar v njem odkrijete nekaj dobrega! Če me ne bi pohvalila učiteljica v osnovni šoli, da dobro rišem, se tega nikoli ne bi zavedal in nikoli ne bi ilustriral knjige, risal karikature in imel razstavo svojih slik. Če mi nihče ne bi povedal, da sem na tem področju dober, se te kvalitete ne bi začenjal zavedati in bi ta potencial, ki sem ga očitno nosil v sebi, zamrl. Ali vidite, kakšno moč lahko ima samo ena samcata pohvala? Ali ni krasno, kako pozitivno lahko vpliva samo en kratek stavek: »Robert, ti pa res rišeš zelo lepo! Zelo si nadarjen na tem področju! Kar naprej tako!«

Pohvale so nujne, da se človek začenja zavedati, v čem je sploh dober, kajti prav to, da se začenja tega zavedati, je ena najbolj dragocenih smernic, kam se mu splača vlagati svoj trud, čas, energijo, saj je večja verjetnost, da bo človek uspel na področju, kjer je talentiran, kot na področju, kjer je povprečen, kajne?

Človeku povejte, če na njemu občudujete kakšno lastnost, s tem boste lahko tudi vi prispevali dragocen delček, da se vaš sogovornik začenja zavedati svoje lastne vrednosti, svoje prave vrednosti na določenem področju. Nikoli ne bom pozabil pohvale nekdanje učenke, ki sem jo učil kung fu: »Zelo dober pedagog si. Vse znaš krasno in zanimivo razložiti. Ko poučuješ, človek začuti, da mu želiš dati kar največ.«

Za ta stavek sem ji bil zelo hvaležen, saj so slutnje, ki sem jih imel o svojem delu, lahko prerasle v nekaj več, v potrditev, da sem na pravi poti in da se splača po tej poti hoditi še naprej.

Seveda takšnim in podobnim pohvalam na začetku nisem posvečal prav veliko pozornosti, ker me je družba ves čas učila, da je treba biti »skromen«. Kasneje sem te pohvale končno začel nejeverno registrirati. Iz tega dvoma sem začel iskati dokaze, da pa je pohvala morda le temeljila na realnih dejstvih. Še kasneje sem ugotovil, da sem res dober pedagog, da znam z ljudmi, sicer ne bi bil aktiven ves čas v poklicih, kjer sem imel izključno opravka z ljudmi. Na osnovi te pohvale sem dobil pomembno smernico, zaradi katere sem prišel preko poučevanja borilnih veščin, osebnega trenerstva, do predavateljstva.

Če vas naslednjič kdo pohvali, nikar ne zamahnite z roko v smislu. »Oh, saj ni res!«, ampak takoj začnite iskati dokaze za to, da je bila pohvala, ki ste je bili deležni, opravičena. Presenečeni boste, ko boste naleteli na prvi takšen dokaz, ker mu bo sledil še cel kup drugih dokazov. V takšnem primeru lahko vprašate sogovornika, zakaj točno vas je pohvalil in kaj ga je tako navdušilo, da ste bili deležni pohvale – verjamem, da boste prijetno presenečeni, koliko dobrega vidijo drugi v vas, samo vprašati jih je treba!

PS : Ali si lahko predstavljate, da odslej vsak dan nekoga pohvalite? Poskusite, če želite :).

PS2: Najlepše pri celotni stvari je to, da so pohvale zastonj in kljub temu bogatijo oba, tistega, ki je je pohvalo izrekel in tistega, ki jo je prejel. Prvega, ker tako trenira sposobnost prepoznavanja dobrih lastnosti v drugih osebah (in dogodkih), drugega pa zato, ker se je zaradi pohvale morda približal za korak svojemu bistvu.

Robert Lisac

GSM: 040 901 559 (v primeru naročila mozaikčnih portretov ter drugih izdelkov, Robertu sporočite tole kodo: “Mozaik Kreativnosti”

www.unikatnimozaiki.com

RoArt d.o.o.
Izobraževanje, storitve in trgovina
Jakčeva ulica 40
1000 Ljubljana

Oglejte si tudi preostale zanimive in poučne članke, ki jih je Robert Lisac pred časom prispeval za portal Mozaik Kreativnosti:

Deli s prijatelji/Share

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Umetnost | Kultura | Mozaik Kreativnosti